Jedro

Ker ima tožnica pravico do pokojnine (rente) iz tujega javnega pokojninskega sistema, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do državne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 21. 2. 2007 in št. ... z dne 26. 9. 2007 ter na priznanje pravice do državne pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je že v tožbi uveljavljala, da je določba 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v nasprotju z določbo 2. in 50. člena Ustave RS. Glede teh tožbenih navedb se sodišče v izpodbijani sodbi vsebinsko ni opredelilo, kar pomeni, da sodba glede tega dela tožbenih navedb nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sklicevanje na odločitev Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-283/07-5 z dne 5. 2. 2009, s katero je bil predlog za oceno ustavnosti navedenega člena zavržen, ne predstavlja vsebinske obrazložitve sodbe, saj je bila pobuda zavržena le iz procesnih ne pa iz vsebinskih razlogov. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu tožnice, da samo začne postopek ocene ustavnosti sporne zakonske določbe. Po mnenju tožnice je s tem podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu ZPP). Nesporno med strankami je, da je tožnica dne 3. 2. 2006 dopolnila 65 let starosti in da ima med svojim 15 in 65 letom starosti 30 let prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Nesporno je tudi dejstvo, da je tožnica od nemškega zavarovanja s 1. 3. 2006 pridobila pravico do rente v znesku 28,68 EUR na mesec. Po mnenju tožnice izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do državne pokojnine. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna in v nasprotju z načeli pravne in socialne države, s tem ko je bila tožnici zaradi priznanja nemške mesečne rente odvzeta pravica do državne pokojnine. S takšnim stališčem je postavljena v neenak položaj z upravičenci do samostojne družinske oziroma vdovske pokojnine. Če nekdo prejema samostojno družinsko ali vdovsko pokojnino, ki je nižja od državne pokojnine, ima namreč pravico, da namesto te pokojnine pridobi državno pokojnino v celotnem znesku državne pokojnine, medtem ko tožnici ni bila dana možnost, da bi glede na minimalno nemško rento imela možnost pridobiti vsaj državno pokojnini v razliki med rento in državno pokojnino. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, ker sodišče določbe 59. člena ZPIZ-1 ni uporabilo v povezavi s predhodno navedenimi ustavnimi določbami, pač pa je sledilo zgolj določbi ZPIZ-1 in s tem na škodo tožnice odločilo v nasprotju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami, v posledici česar je pri svoji odločitvi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da pritožbeno sodišče na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti 59. člena ZPIZ-1. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niti določb, na katere opozarja tožnica v pritožbi.

Predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 26. 9. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 21. 2. 2007. Z navedeno odločbo je toženec tožnici priznal pravico do državne pokojnine v znesku 149,88 EUR na mesec od 3. 2. 2006 do 28. 2. 2006. Nadalje je odločil, da tožnica od 1. 3. 2006 dalje nima več pravice do državne pokojnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pri nemškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 1. 3. 2006 dalje pridobila pravico do pokojnine (rente) in da s tem ne izpolnjuje pogojev, določenih v 1. odstavku 59. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do državne pokojnine.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 59. člena določa, da oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki nima pravice do pokojnine po tem zakonu, iz tujega javnega pokojninskega sistema oziroma po drugih predpisih in katere lastni dohodki ne presegajo premoženjskega cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka po tem zakonu, pridobi pravico do državne pokojnine, če: je dopolnila 65 let starosti in je med 15. in 65. letom starosti najmanj 30 let imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Kot to izhaja iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (avtorji Nataša Belopavlovič in drugi, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) pomeni državna pokojnina prejemek, ki se ob dopolnitvi določene starosti zagotavlja osebam, določenim z zakonom, ki niso dopolnili minimalne zavarovalne dobe za priznanje pravice do pokojnine in izpolnjujejo pogoje v skladu z zakonom. Zakonodajalec je kot enega od pogojev določil, da oseba, ki uveljavlja pravico do državne pokojnine, nima pravice do kakšne pokojnine iz našega sistema socialnega zavarovanja oziroma tujega sistema pokojninskega zavarovanja. Zakon ni določil zneska, temveč je odločilno dejstvo priznanje pravice do pokojninskega prejemka.

V sporni zadevi ima tožnica pravico do pokojnine (rente), ki jo prejema od nemškega nosilca pokojninskega zavarovanja. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter odločilo, da tožnica od 1. 3. 2006, ko ji je bila priznana pravica do tuje pokojnine, nima pravice do državne pokojnine. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v zadevi pod opr. št. Psp 596/2005 z dne 13. 9. 2006. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da imajo upravičenci do družinske oziroma vdovske pokojnine pravico do izbire, torej da namesto navedenih pravic uveljavljajo pravico do državne pokojnine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil z novelo ZPIZ-1c, ki velja od 1. 1. 2002 dalje, dodan nov 3. odstavek in sicer, da oseba, ki je upravičena do samostojne družinske oziroma vdovske pokojnine, ki ne dosega zneska državne pokojnine, lahko ob pogojih iz 1. odstavka tega člena namesto te pokojnine uveljavi pravico do državne pokojnine. V sporni zadevi tožnica ni upravičena do samostojne družinske oziroma vdovske pokojnine, niti ne uveljavlja pravico do izbire med državno pokojnino oziroma pokojnino iz tujega javnega pokojninskega sistema in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene, enako kot tudi pritožbene navedbe, da bi bila upravičena do razlike med pokojnino, ki jo prejema iz tujine in pa državno pokojnino, saj za navedeno ni nobene pravne podlage.

Prvostopenjsko sodišče se glede navedb o neustavnosti 1. odstavka 59. člena ZPIZ-1 sicer res ni opredelilo, temveč se je sklicevalo zgolj na ustavno odločbo, opr. št. U-I-283/07 z dne 5. 2. 2009, s katero je bila tožničina pobuda za presojo citirane zakonske določbe zavržena. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča kljub temu ne gre za kršitev 14. točke 339. člena, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in se tudi lahko preizkusi. Sodišče prve stopnje je torej očitno štelo, da sporna določba ni v nasprotju z Ustavo, kajti v nasprotnem primeru bi moralo skladno s 156. členom Ustave RS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča dejstvo, da je zakonodajalec kot enega od pogojev za priznanje pravice do državne pokojnine določil tudi pogoj, da oseba, ki uveljavlja pravico do državne pokojnine, nima pravice do kakšne pokojnine iz našega sistema socialnega zavarovanja oziroma iz tujega sistema pokojninskega zavarovanja ne pomeni, da so s tem kršene z Ustavo zagotovljene pravice. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da ima zakonodajalec avtonomno pravico, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeljuje dejanska stanja in nanje veže pravne posledice. To polje njegove presoje sme biti še posebej široko na področjih, kjer uresničuje načelo socialne države (tako izhaja iz odločb U-I-128/97 z dne 6. 4. 2000 in U-I-148/04 z dne 2. 3. 2006). Glede na navedeno torej tudi pritožbeno sodišče ni sprejelo predlog tožnice, da bi pred Ustavnim sodiščem RS začelo postopek glede ocene ustavnosti 59. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi stroške pritožbe.