Jedro

Tožnikov zahtevek za izplačilo vtožavanih nadur je odvisen od ugotovitve, ali so bile tožniku izplačane vse nadure, ki jih je pri toženi stranki v spornem obdobju opravil in ali so mu bile izplačane v pravilni višini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila tožena stranka dolžna za obdobje od meseca oktobra 2008 do meseca julija 2009 zaradi prikrajšanja pri plači iz naslova neizplačanih nadur, izplačati ustrezne neto zneske v skupni višini 861,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka od bruto razlik v plači v skupni višini 1.462,93 EUR obračunati in na ustrezne račune plačati zakonsko določen davek in prispevke v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V tretjem odstavku I. točke izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka iz naslova neizkoriščenih nadur izplačati neto znesek odškodnine v višini 1.038,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V četrtem odstavku I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna od bruto zneska v višini 1.586,84 EUR iz naslova neizkoriščenih nadur obračunati in na ustrezne račune plačati zakonsko določen davek in prispevke v 8 dneh in pod izvršbo. V petem odstavku I. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške, ki so nastali na podlagi izračunov prikrajšanj pri plači in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v višini 53,42 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki in III. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in sicer tako, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene pravdne stroške v znesku 393,00 EUR, v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zahteval izplačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa in plačilo nadur do 20 ur mesečno ter odškodnine zaradi neizkoriščenih nadur nad 20 ur mesečno tako, da vtožuje zgolj razliko v višini med izplačano stimulacijo in dejanskim plačilom, ki bi ga moral dobiti za opravljene nadure. Tožnik je podal izračun prikrajšanja, katerega pa sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Izplačana stimulacija v njegovem obračunu je namreč že odšteta od tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za nadurno delo, tako da uveljavlja zgolj razliko med izplačanimi nadurami in plačilom, ki bi ga moral prejeti glede na predpisano višino plačila za nadure. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka nadure pravilno izplačevala kot stimulacijo in da je tožnik s tem soglašal. Tožena stranka ni predložila nobenega pisnega dokazila, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o plačilu nadur v obliki stimulacije, prav tako pa veljavni delovnopravni predpisi ne določajo, da se lahko nadurno delo plačuje v obliki stimulacije.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), ni storilo, vendar pa je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih nadur zavrnilo zato, ker je na podlagi izpovedb prič zaključilo, da mu je tožena stranka vse pripadajoče nadure izplačevala kot stimulacijo. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik vtoževal razliko v izplačilu in sicer med plačo, ki bi mu pripadala glede na število opravljenih nadur (tožnik je predložil podatke o opravljenih nadurah za sporno obdobje ter izračun prikrajšanja – A2, A3) in plačo, ki mu jo je tožena stranka v vtoževanem obdobju izplačala. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka v postopku najprej zatrjevala, da je tožnik nadure dejansko opravil, vendar pa je te nadure koristil kot proste dneve (v zvezi s tem je vložila v spis podatke o koriščenju nadur – B2), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi preostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik opravljenih nadur ni koristil kot prostih ur, temveč mu jih je tožena stranka izplačala v obliki stimulacije. Pri tem pa ni ugotavljalo (kljub dokaznim predlogom tožnika) ali so bile tožniku izplačane vse nadure, ki jih je pri toženi stranki v spornem obdobju opravljal in ali so mu bile izplačane v pravilni višini. Pritožbeno sodišče ob tem primeroma navaja, da je iz podatkov o tožnikovi plači za november 2008 razvidno, da je bila tožniku v tem mesecu za opravljenih 174 ur dela obračunana bruto plača v znesku 1.242,98 EUR, pri čemer je del te bruto plače iz naslova prisotnosti znašal 1.035,89 EUR, iz naslova dodatka za minulo delo 15,53 EUR, iz naslova stimulacije pa 191,56 EUR. Iz podatkov, ki jih je v spis vložil tožnik (A2), je razvidno, da je tožnik v navedenem mesecu opravil 42 nadur, da mu je tožena stranka obračunala 20 nadur in da je upravičen še do izplačila 22 nadur, kar po njegovem pomeni, da mu je tožena stranka za navedeni mesec dolžna izplačati še razliko v bruto plači iz naslova preostalih nadur v višini 178,60 EUR. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, koliko nadur je tožnik v spornem obdobju dejansko opravil, v kakšni višini mu je tožena stranka te nadure obračunala ter izplačala, je ostalo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo tožnikovega tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko nadur mesečno je tožnik v vtoževanem obdobju opravil, kolikšen del teh nadur je tožena stranka tožniku izplačala kot stimulacijo (iz tožnikove pritožbe izhaja, da je tožnik zahteval zgolj izplačilo razlike v obračunu ter izplačilu nadur med nadurami, ki so mu bile obračunane ter izplačane kot stimulacija ter dejanskim pripadajočim zneskom teh nadur), koliko znaša vrednost teh nadur skladno z panožno kolektivno pogodbo (Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva – Ur. l. RS, št. 6/2000 in nadalj.) ter koliko znaša razlika med obračunanimi ter izplačanimi nadurami in nadurami, do plačila katerih je bil tožnik upravičen glede na panožno kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi ob upoštevanju načela materialnega procesnega vodstva stranki pozvati za dopolnitev morebitnih nepopolnih navedb glede odločilnih dejstev, upoštevaje 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) pa tožnika pozvati tudi na izračun mesečnih prikrajšanj pri plači, ki jih je tožnik kot prilogo navedel pri izračunu prikrajšanja pri plači iz naslova neizplačanih nadur za obdobje od oktobra 2008 do julija 2009 (A3). Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006), ki v 16. členu med drugim določa, da je dolžan delodajalec mesečno za vsakega delavca vpisovati v evidenco o stroških dela tudi bruto izplačila za delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.