Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu po 215. členu ZIZ in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila dovoljena le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev.

215. člen ZIZ sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku.

Na podlagi 215. člena ZIZ je dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin, ki bi jih sicer v okviru svoje nedenarne obveznosti moral vrniti, kar pomeni, da 215. člen ZIZ ne omogoča tudi naložitve plačila zakonskih zamudnih obresti od ocenjene vrednosti stvari.

Namen ugotovitve vrednosti premičnin po 215. členu ZIZ je v tem, da se upniku zagotovi takšen premoženjski položaj, kakršen bi bil, če dolžnik ne bi opustil svoje obveznosti vrniti te stvari. Pritrditi je argumentaciji v izpodbijanem sklepu, da je ekvivalent premoženjskega položaja upnika, ki vzpostavlja ravnotežje, ki je bilo porušeno, ko dolžnik ni vrnil stvari, ravno ocenjena vrednost teh stvari, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik bi se namreč lahko obveznosti izročitve premičnin razbremenil z izpolnitvijo svoje fakultativne obveznosti, to je s plačilom zneskov, ki so bili določeni v pravdnem postopku. Ti zneski bi upniku v tistem trenutku omogočili enak premoženjski položaj, kot bi ga imel v primeru vračila predmetov, in bi zanj predstavljali natanko takšno denarno zadoščenje, kot bi ga imela sama izročitev stvari s strani dolžnika, ob plačilu te protivrednosti pa upnik tudi ne bi imel več podlage za prisilno izvršitev izvršilnega naslova. Takšno stališče tudi v celoti ustreza načelu povrnitve premoženjske škode, na katerega je napotilo višje sodišče v predhodnem sklepu in na katerega se sklicuje tudi pritožba, saj se skladno z drugim odstavkom 168. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Stroškovna odločitev je ustrezno in zadostno obrazložena, razlogi pa so konkretni in prepričljivi ter omogočajo obrazloženo izpodbijanje njihove pravilnosti, česar upnik v pritožbi ni izkoristil. V sklepu je pojasnjena tudi materialnopravna podlaga, ki jo višje sodišče sprejema kot pravilno, zato so pavšalni pritožbeni očitki o napačnih zaključkih neutemeljeni, očitkov o arbitrarnosti odločitve pa pritožba ne konkretizira, zato jih niti ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi hipotekarnih dolžnikov B. B., C. C. mlajšega in D. D. se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do njih razveljavi.

II. Pritožba dolžnika C. C. se zavrne in se sklep v naložitvenem delu I. točke izreka, v II. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Pritožba upnika A. A. se zavrne in se sklep v zavrnilnem delu I. točke izreka, v III. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdi.

IV. Upnik A. A., dolžnik C. C. in hipotekarni dolžniki B. B., C. C. mlajši in D. D. sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Predlogu upnika z dne 16. 3. 2009 se delno ugodi in se dolžniku naloži, da mora v roku 15 dni upniku plačati 33.425,58 EUR, v preostalem delu pa se predlog upnika z dne 16. 3. 2009 kot neutemeljen zavrne.

II. Dolžnik sam nosi stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 7. 5. 2015 (na redni št. 164 spisa).

III. Upnik sam nosi stroške, ki so mu nastali ob vložitvi predloga z dne 29. 5. 2015 za izdajo dopolnilnega sklepa (na list. št. 167).

IV. Upnik sam nosi stroške, ki jih je imel z vložitvijo pritožbe zoper sklep z dne 11. 3. 2016 (na redni št. 177 spisa), dolžnik pa sam nosi stroške, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo upnika zoper sklep z dne 11. 3. 2016 (na redni št. 177 spisa).“

2. Zoper sklep pravočasno pritožbo po pooblaščencu vlagajo dolžnik in hipotekarni dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma opozarjajo, da otroci dolžnika C. C., hipotekarni dolžniki B. B., C. C. mlajši in D. D. niso stranke osnovnega postopka glede izterjave premičnih stvari. Opozarjajo na sklep z dne 28. 3. 2019, s katerim je sodišče izvršbo za izterjavo stroškov izvršilnega postopka nadaljevalo zoper hipotekarne dolžnike kot nove zemljiškoknjižne lastnike nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba za te stroške. Izvršba je torej glede hipotekarnih dolžnikov omejena le na izterjavo stroškov izvršilnega postopka in se ne razteza na izterjavo premičnih stvari, zato je sklep nezakonit. Pritožba v nadaljevanju opozarja, da je sodišče izdalo sklep po 215. členu ZIZ, ne glede na to, da je bil 20. 4. 2017 vložen ugovor o izteku roka, o katerem še ni bilo odločeno. Pritožba povzema vsebino tega ugovora ter navaja še, da sodišče tudi ni upoštevalo, da je dolžnik zoper sklep z dne 30. 3. 2017 vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno, v njej pa je vztrajal pri ugovornih navedbah z dne 6. 10. 2009, da je svojo obveznosti izpolnil. Sodišče je nekritično sledilo navedbam upnika iz predloga po 215. členu ZIZ, saj je dolžnik izkazal, da predmeti niso bili pri njem, temveč pri upniku oziroma pri drugih osebah, katerim jih je dal upnik, predmetov, ki jih je dejansko imel dolžnik, pa upnik ni želel sprejeti. Pritožba tudi meni, da bi morala biti cenitev premičnin izdelana po stanju na dan izdaje sklepa, v zvezi s čimer je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, pa sodišče tega ni upoštevalo. Poudarja, da upnik ni želel prevzeti predmetov in zlorablja svojo pravico tako, da želi denarno zadoščenje, kar pa ni namen izvršilnega postopka. Dolžnik zato predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi dolžnik in hipotekarni dolžniki priglašajo tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožbo zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga tudi upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno sklenilo, da upniku ne gredo zakonske zamudne obresti od priznanega zneska, čeprav predstavljajo del fakultativne dolžnikove obveznosti, prav tako pa je nepravilno ocenilo vrednost stvari, ki bi jih dolžnik moral vrniti, in ob tem ni sledilo napotku višjega sodišča iz sklepa III Ip 3527/2012 z dne 28. 8. 2013, po katerem je treba pri ugotovitvi vrednosti stvari upoštevati načela povrnitve premoženjske škode. Višje sodišče je že ugotovilo, da v izvršilnem naslovu ni bila pravnomočno ugotovljena vrednost stvari, ki jo mora dolžnik povrniti upniku, ter se postavilo na stališče, da mora sodišče v postopku po 215. členu ZIZ oceniti vrednost teh stvari. Takrat sodišče tudi ni pravilno zavrnilo zaslišanja cenilca, ki ni upošteval upnikovih vlaganj ter je cenitev napravil na napačne datume. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zgolj vzelo za ocenjeno vrednost tisto vrednost, ki je bila ugotovljena v pravdnem postopku, in ni upoštevalo načel povrnitve škode. Postopek teče že od leta 2007 in je nesprejemljivo, da bi bil dolžnik dolžan plačati le vrednost iz postopka, ki se je zaključil v letu 2003. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je upnik kupil le mehanski del stroja za izdelavo vijakov, ki ga je potem sam dogradil z dodatno opremo. Ob odtujitvi je bil stroj star 6 let in ocenjen na cca. 10.000,00 EUR, za primerljive stroje pa je upnik dobil ponudbe za 15.500,00 EUR in 22.900,00 EUR. Stroj je zato bistveno premalo ocenjen, slabše opremljeni stroji z bistveno manj opreme so se prodali za veliko višjo ceno, ker gre za majhne serije zelo kvalitetnih naprav. Glede avtomatske žage Behringer upnik meni, da je vrednost po sodbi cca. 2.000,00 EUR sramotna, saj je pridobil ponudbo za 12.695,00 EUR za trenutno najcenejšo primerljivo žago na trgu, pri čemer je bila upnikova žaga, ki je bila ob odtujitvi stara 6 let, proizvod vodilnega proizvajalca, faktor razlike v ceni pa je približno 1,5. Napačno so ocenjeni tudi navojni valji, saj so bili ob odtujitvi praktično novi in nepoškodovani, iz ponudbe proizvajalca pa izhajajo višje cene. Iz teh razlogov sodišče vrednosti ne bi smelo določiti na način, kot je to storilo v izpodbijanem sklepu. Namen ugotovitve vrednosti po 215. členu ZIZ je v tem, da se upniku zagotovi premoženjski položaj, kot bi ga imel, če dolžnik ne bi opustil obveznosti vrnitve stvari, zato je napačen zaključek sodišča, da je ekvivalent tega premoženjskega položaja upnika vrednost, kot je bila ugotovljena v sodbi pred več kot 15 leti. Za pravilno ugotovitev bi bilo zato treba postaviti izvedenca. Upniku bi bilo treba priznati tudi obresti, saj je dolžnik v zamudi že vse od 7. 4. 2003. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki je arbitrarna in neobrazložena in onemogoča obrazloženo izpodbijanje. Upnik predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Dolžnik in hipotekarni dolžniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo pritožbene stroške.

6. Pritožba hipotekarnih dolžnikov B. B., C. C. mlajšega in D. D. je utemeljena, pritožbi dolžnika C. C. in upnika A. A pa sta neutemeljeni.

**O pritožbi hipotekarnih dolžnikov B. B., C. C. mlajšega in D. D.:**

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila v konkretnem primeru zoper dolžnika C. C. dovoljena izvršba za izterjavo nedenarne terjatve iz naslova izročitve premičnin ter tudi za izterjavo denarne terjatve iz naslova stroškov tega postopka. Za izterjavo teh stroškov je bila izvršba med drugim s sklepom z dne 25. 5. 2010 na r. št. 75 v spisu dovoljena tudi na dolžnikove nepremičnine. Po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi so lastninsko pravico na nepremičninah pridobili dolžnikovi sinovi B. B., C. C. mlajši in D. D., zato je sodišče izvršbo za izterjavo denarne terjatve s sklepom z dne 28. 3. 2019 na r. št. 237 v spisu nadaljevalo zoper njih kot hipotekarne dolžnike.

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu po 215. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila, kot že zgoraj pojasnjeno, dovoljena le zoper dolžnika C.C., ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike B.B., C.C. mlajšega in D.D. (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev.

9. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi hipotekarnih dolžnikov B. B., C. C. mlajšega in D. D. ugodilo in izpodbijani sklep v razmerju do njih razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi dolžnika C. C.:**

10. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je štelo, da dolžnik s pritožbo izpodbija sklep v delu, s katerim ni uspel, to je v naložitvenem delu I. točke izreka, v II. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžniku je bilo s I. točko izreka izpodbijanega sklepa naloženo, da mora upniku v roku 15 dni plačati znesek 33.425,58 EUR kot odmeno za premičnine, ki bi jih po izvršilnem naslovu moral vrniti upniku, pa niso bile najdene ne pri dolžniku ne pri kom drugem (prvi odstavek 215. člena ZIZ).

12. Pritožba uvodoma uveljavlja, da je sklep preuranjen, ker naj še ne bi bilo odločeno o vseh predhodno vloženih pravnih sredstvih, to je o ugovoru po izteku roka z dne 20. 4. 2017 in o pritožbi zoper sklep z dne 30. 3. 2017, v kateri je dolžnik vztrajal pri navedbah o izpolnitvi obveznosti iz ugovora po izteku roka z dne 6. 10. 2009. Take navedbe niso utemeljene.

13. Dolžnik je 20. 4. 2017 res vložil ugovor po izteku roka, vendar pa ne držijo navedbe, da o njem še ni bilo odločeno. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 8. 11. 2017 na r. št. 222 v spisu, sklep pa je postal pravnomočen 15. 5. 2018. Ravno tako je bilo že odločeno o pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 30. 3. 2017 na r. št. 201 v spisu, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o dolžnikovem ugovoru po izteku roka z dne 6. 10. 2009. Navedeni sklep je bil sicer delno razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2027/2017 z dne 30. 8. 2017 na r. št. 219 v spisu, vendar pa je bilo potem o razveljavljenem delu ponovno odločeno s sklepom z dne 18. 4. 2018 na r. št. 224 v spisu, ki je postal pravnomočen 15. 5. 2018. Z navedenimi ugovori je dolžnik uspel glede izročitve navojnega valja M36 in kontrolnega navojnega čepa ¼ (to je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri ugotavljanju vrednosti stvari), medtem ko so bili ugovori glede izročitve vseh ostalih premičnin zavrnjeni. O dolžnikovih ugovorih po izteku roka v zvezi z izterjavo nedenarne terjatve je bilo torej že v celoti pravnomočno odločeno, zato dolžnik z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih ponavlja svoje ugovorne trditve, da je bila obveznost izpolnjena oziroma da predmeti niso bili pri njem, temveč pri upniku oziroma pri drugih osebah, katerim jih je dal upnik, ter da predmetov, ki jih je dejansko imel dolžnik, upnik ni želel sprejeti, v tej fazi postopka več ne more uspeti in višje sodišče na te navedbe vsebinsko ne odgovarja.

14. Ker torej dolžnik z ugovori po izteku roka v pretežni meri ni uspel, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče le nekritično sledilo navedbam upnika iz predloga po 215. členu ZIZ. Navedeno določbo sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu 16. 3. 2009 stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku (sklep pa predstavlja izvršilni naslov).

15. Dolžnik v pritožbi še meni, da bi moralo sodišče cenitev premičnin izdelati po stanju na dan izdaje izpodbijanega sklepa, vendar tudi tem navedbam ni mogoče slediti. Tako stališče bi namreč ob upoštevanju zmanjševanja vrednosti določenih (nenadomestnih) stvari, ki upniku pripadajo po izvršilnem naslovu, dolžniku omogočalo, da z zavlačevanjem postopka doseže zmanjšanje svoje obveznosti na škodo upnika, kot je bilo dolžniku že pojasnjeno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3527/2013 z dne 28. 8. 2013 na r. št. 156 v spisu. Sodišče prve stopnje je vrednost premičnin pravilno ugotovilo na dan izdaje izvršilnega naslova, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju ob obravnavi upnikove pritožbe.

16. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev, da sam krije stroške pritožbe zoper sklep z dne 7. 5. 2015 in stroške odgovora na pritožbo upnika zoper sklep z dne 11. 3. 2016, vendar v tem delu ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Višje sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je odločitev skladna z določbami 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter s šestim odstavkom 38. člena ZIZ.

17. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradi dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika B. B. zavrnilo in sklep v naložitvenem delu I. točke izreka, v II. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi upnika A. A.:**

18. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je štelo, da upnik s pritožbo izpodbija sklep v delu, s katerim ni uspel, to je v zavrnilnem delu I. točke izreka, v III. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Upnik v pritožbi najprej uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžniku v plačilo naložiti tudi zakonske zamudne obresti od priznanega zneska, saj predstavljajo del fakultativne dolžnikove obveznosti, s katero je dolžnik v zamudi že vse od 7. 4. 2003. 20. Višje sodišče glede tega pritrjuje sodišču prve stopnje, da je na podlagi 215. člena ZIZ dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin, ki bi jih sicer v okviru svoje nedenarne obveznosti moral vrniti dolžnik, kar pomeni, da 215. člen ZIZ ne omogoča tudi naložitve plačila zakonskih zamudnih obresti od ocenjene vrednosti stvari. Ob tem ni pravno pomembno, da je dolžnikova osnovna obveznost fakultativna in da je po izvršilnem naslovu dolžnik prost svoje obveznosti iz naslova vrnitve stvari, če upniku plača denarno protivrednost teh stvari, v primeru zamude pa tudi obresti od te protivrednosti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izbira morebitne nadomestne izpolnitve v domeni svobodne volje dolžnika (vendar le, dokler upnik ni vsaj deloma sprejel izpolnitve), medtem ko upnik na podlagi takega izvršilnega naslova od dolžnika lahko terja le vrnitev stvari (prim. prvi odstavek 391. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Takšna narava obveznosti pa nima nobene povezave s plačilom vrednosti stvari po 215. členu ZIZ, saj je ta le posledica dejstva, da dolžnik ni prostovoljno vrnil stvari, pri prisilni izvršbi pa tudi niso bile najdene. V tem primeru lahko upnik izposluje le tisto, kar ima pravico zahtevati po izvršilnem naslovu, torej vrnitev stvari oziroma, če do tega ne pride, naložitev dolžniku, da mu plača protivrednost teh stvari, ne pa tudi obresti.

21. V pritožbi upnik tudi navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo vrednost stvari, ki bi jih dolžnik moral vrniti, in ob tem ni sledilo napotku višjega sodišča iz sklepa III Ip 3527/2012 z dne 28. 8. 2013, da je treba v postopku po 215. členu ZIZ oceniti vrednost teh stvari in ob tem upoštevati načelo povrnitve premoženjske škode.

22. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da v sklepu III Ip 3527/2012 z dne 28. 8. 2013 sodišču prve stopnje ni izrecno naložilo cenitve stvari, kot si to razlaga upnik. Zapisalo je namreč, da mora sodišče ugotoviti vrednost premičnin, kar pa lahko stori na dva načina, bodisi tako, da sámo oceni vrednost stvari (z morebitno pomočjo izvedenca, če s potrebnim strokovnim znanjem samo ne razpolaga), bodisi pa s pojasnilom, zakaj je vrednost, navedena v izvršilnem naslovu, ustrezna in ji je zato sledilo. Sodišče prve stopnje je izbralo drugo možnost in je sledilo vrednosti, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu, svojo odločitev pa je temeljito obrazložilo in utemeljilo, zato uveljavljana kršitev določbe prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

23. Višje sodišče razloge sodišča prve stopnje glede ugotovljene vrednosti premičnin sprejema kot pravilne. Sodišče je obrazložilo, da je namen ugotovitve vrednosti premičnin po 215. členu ZIZ v tem, da se upniku zagotovi takšen premoženjski položaj, kakršen bi bil, če dolžnik ne bi opustil svoje obveznosti vrniti te stvari. Pritrditi je argumentaciji v izpodbijanem sklepu, da je ekvivalent premoženjskega položaja upnika, ki vzpostavlja ravnotežje, ki je bilo porušeno, ko dolžnik ni vrnil stvari, ravno ocenjena vrednost teh stvari, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Kot je bilo že obrazloženo, bi se dolžnik namreč lahko obveznosti izročitve premičnin razbremenil z izpolnitvijo svoje fakultativne obveznosti, to je s plačilom zneskov, ki so bili določeni v pravdnem postopku. Ti zneski bi upniku v tistem trenutku omogočili enak premoženjski položaj, kot bi ga imel v primeru vračila predmetov, in bi zanj predstavljali natanko takšno denarno zadoščenje, kot bi ga imela sama izročitev stvari s strani dolžnika, ob plačilu te protivrednosti pa upnik tudi ne bi imel več podlage za prisilno izvršitev izvršilnega naslova. Takšno stališče tudi v celoti ustreza načelu povrnitve premoženjske škode, na katerega je napotilo višje sodišče v predhodnem sklepu in na katerega se sklicuje tudi pritožba, saj se skladno z drugim odstavkom 168. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Posledično se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je nesprejemljivo, da bi bil dolžnik dolžan plačati le vrednost iz postopka, ki se je zaključil v letu 2003. 24. Sodišče prve stopnje je ob tem povzelo bistvene poudarke iz obrazložitve izvršilnega naslova, sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2217/2001 z dne 7. 4. 2003, za potrebe katere je vrednost premičnin na dan odtujitve stvari 1. 9. 1984 določil sodni izvedenec in cenilec strojev in opreme dr. P. K., na stanje ob izdaji sodbe pa je te vrednosti preračunala izvedenka finančne stroke B. A.. Glede na veliko časovno oddaljenost dogodkov pa je sodišče prve stopnje tudi v tem izvršilnem postopku ponovno postavilo izvedenca dr. P. K. za cenitev stanovanjske prikolice IMV Adria 450 Q, stroja za rezkanje posebnih navojev, avtomatske žage Behlingen in strojne hidravlične žage. Izvedenec je tudi pri cenitvi v tem postopku s prepričljivo izdelanim mnenjem ugotovil popolnoma enake vrednosti, kot jih je določil že v pravdnem postopku, zato je sodišče prve stopnje take vrednosti v celoti sprejelo kot verodostojne, aktualne in pravilne, višje sodišče pa temu pritrjuje.

25. Upnik v pritožbi meni, da so bile v sodbi ugotovljene vrednosti bistveno prenizke, vendar pa te njegove navedbe ostajajo nedokazane. Pritožba jih namreč utemeljuje le s ponudbami za zatrjevano podobne premičnine, ki pa so bile vse pridobljene že precej po izdaji izvršilnega naslova (v letih 2011, 2012, 2015 in 2018) in ob izhodišču, da je opredelilni časovni element ugotavljanja vrednosti trenutek izdaje izvršilnega naslova, niso pravno upoštevne. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene zahteve po postavitvi novega cenilca in novem ugotavljanju vrednosti premičnin.

26. S pritožbo upnik izpodbija tudi odločitev, da sam krije stroške predloga za izdajo dopolnilnega sklepa z dne 29. 5. 2015 in stroške pritožbe zoper sklep z dne 11. 3. 2016. Navaja, da je odločitev arbitrarna, pavšalna in neobrazložena in onemogoča obrazloženo izpodbijanje, s tem pa upniku krši ustavno zagotovljene pravice. Take navedbe so neutemeljene.

27. Držijo navedbe, da morajo biti odločbe obrazložene, pri čemer standard obrazloženosti pomeni, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli s tako stopnjo podrobnosti, da omogoči učinkovito pravno sredstvo. Temu je po presoji višjega sodišča v izpodbijanem sklepu zadoščeno, zaradi česar pritožbeno očitani absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nista podani, prav tako pa tudi ne kršitev Ustave RS.

28. V zvezi z zavrnitvijo upnikovih stroškov predloga za izdajo dopolnilnega sklepa z dne 29. 5. 2015 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ti stroški niso bili potrebni za izvršbo oziroma tega predloga ni mogoče opredeliti kot smotrnega za uveljavitev upnikovega zahtevka v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Kljub temu, da je upnik (delno) utemeljeno opozoril, da sodišče s sklepom z dne 7. 5. 2015 ni odločilo o celotnem njegovem zahtevku po 215. členu ZIZ, je namreč sodišče nato z dopolnilnim sklepom z dne 11. 3. 2016 del zahtevka, o katerem prej ni odločilo (gre za zakonske zamudne obresti od zneska protivrednosti premičnin, ki jih bi moral vrniti dolžnik), zavrnilo. To pomeni, da upnik s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa ni prispeval k uveljavitvi svojih pravic in k realizaciji izvršbe. Višje sodišče takim razlogom v celoti pritrjuje in ob tem še dodaja, da ni nepomembno, da je po razveljavitvi sklepa z dne 7. 5. 2015 in dopolnilnega sklepa z dne 11. 3. 2016 sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ob ponovnem odločanju upnikov zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti ponovno zavrnilo, kar pomeni, da končnega uspeha s tem delom zahtevka upnik ni dosegel in so stroški predloga nepotrebni za izvršbo, zato jih upnik krije sam.

29. Sodišče je sklenilo še, da upnik sam krije tudi stroške pritožbe zoper dopolnilni sklep z dne 11. 3. 2016. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bil sklep z dne 7. 5. 2015 (v zvezi s katerim je bil izdan dopolnilni sklep z dne 11. 3. 2016) razveljavljen na podlagi pritožbe dolžnika, dopolnilni sklep pa iz istih razlogov na podlagi pritožbe upnika, zato je treba uporabiti merilo uspeha iz 154. člena ZPP, ki se dopolnjuje z merili potrebnosti in krivdne povzročenosti stroškov iz 38. člena ZIZ. Na tej podlagi je sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo zoper dopolnilni sklep z dne 11. 3. 2016. Taka odločitev je pravilna, tudi tu pa višje sodišče dodaja, da kljub uspehu s pritožbo zoper dopolnilni sklep upnik končnega uspeha z zahtevkom po plačilu zakonskih zamudnih obresti ni dosegel, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.1

30. Po opisanem je stroškovna odločitev ustrezno in zadostno obrazložena, razlogi pa so konkretni in prepričljivi ter omogočajo obrazloženo izpodbijanje njihove pravilnosti, česar upnik v pritožbi ni izkoristil. V sklepu je pojasnjena tudi materialnopravna podlaga, ki jo višje sodišče sprejema kot pravilno, zato so pavšalni pritožbeni očitki o napačnih zaključkih neutemeljeni, očitkov o arbitrarnosti odločitve pa pritožba ne konkretizira, zato jih niti ni mogoče preizkusiti.

31. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradi dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo upnika A. A. zavrnilo in sklep v zavrnilnem delu I. točke izreka, v III. točki izreka ter v delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša nanj, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O stroških pritožbenega postopka:**

32. Upnik A. A. in dolžnik C. C. s svojima pritožbama nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ), v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke pa nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ), zato sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

33. Hipotekarni dolžnik B. B., C. C. mlajši in D. D. so s svojo pritožbo sicer uspeli, vendar pa je višje sodišče sklenilo, da kljub temu sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj glede na podatke in stanje spisa ni mogoče zaključiti, da bi jim te stroške neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ), temveč gre za naključje, ki se jim je primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).2 Hipotekarni dolžniki sami krijejo tudi stroške odgovora na upnikovo pritožbo, saj z njim k odločitvi niso v ničemer prispevali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. Lojze Ude v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, stran 29. 2 Glej Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 42.