Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti lahko izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar le tedaj, če je sodišče pri izrekanju kazni, pogojne obsodbe, sodnega opomina oziroma odločbe o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je dne 1.12.2000 spoznalo vse tri obsojence za krive storitve poskusa kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, G.B. pa še storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ. Obsojenemu M.V. je za kaznivo dejanje ropa izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, S.V. kazen tri leta zapora in G.B. kazen pet let in šest mesecev zapora, slednjemu pa še denarno kazen 100.000 SIT za kaznivo dejanje krive ovadbe opisano v točki 2. Višje sodišče v Kopru pa je z izpodbijano sodbo pritožbam vseh treh obsojencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencem izrečene zaporne kazni znižalo, in sicer obsojenemu M.V. na tri leta zapora, S.V. na dve leti in šest mesecev zapora ter G.B. ob uporabi omilitvenih določil 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ na tri leta in šest mesecev zapora, sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbe sodišča prve stopnje. Plačila stroškov postopka so bili vsi trije obsojenci oproščeni.

Dne 26.6.2001 je zagovornik obsojenega G.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo (sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča) razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res je, da so kazni, izrečene obsojencem, različne, vendar pa je to posledica ocene sodišča, da je bila vloga obsojenega B. pri organizaciji kaznivega dejanja intenzivnejša. Kršitev zakona zato ni podana, saj sodišče ni dolžno izreči vsem obdolžencem enakih kazni, ampak nasprotno, upošteva individualne okoliščine na strani vsakega izmed njih in so zato kazni povsem utemeljeno individualizirane. Glede ostalih očitkov sodišču, da ni upoštevalo posameznih izjav oziroma jih je napačno tolmačilo, pa zagovornik obsojenca izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve najprej očita pravnomočni sodni odločbi kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). To kršitev vidi v tem, da naj bi bila obsojenemu G.B. izrečena prestroga kazen glede na kazni izrečeni soobsojencema S.V. in M.V. Ta kršitev kot rečeno ni podana.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, če je kršen kazenski zakon ali pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Torej lahko vložnik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar le tedaj, če je sodišče pri izrekanju kazni, pogojne obsodbe, sodnega opomina oziroma odločbe o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP). V obravnavani kazenski zadevi sodišče pri izrekanju kazni ni kršilo določb materialnega zakona, temveč je obsojencem z uporabo omilitvenih določil (1. točka 42. člena in 1. točka 1. odstavka 43. člena KZ) izreklo kazni določene pod zakonskim minimumom, določenim za obravnavano kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče pa nadalje ugotovlja tudi, da sodišče ni kršilo 14. člena Ustave, saj ravno individualizacija kazenskih sankcij, ki jo omogoča 41. člen kazenskega zakona, zagotavlja spoštovanje tega načela. Določbe 1. odstavka 41. člena KZ zavezujejo sodišče ne samo glede tega, da kazen odmeri v mejah, ki so z zakonom predpisane za to kaznivo dejanje, ampak tudi glede tega, da se kazen odmeri po teži storjenega kaznivega dejanja in ob upoštevanju storilčeve krivde, po 2. odstavku istega člena pa mora sodišče pri odmeri kazni upoštevati še olajševalne in obteževalne okoliščine. Šele na podlagi teh okoliščin lahko podrobneje ovrednoti storilčevo ravnanje, kot je to zajeto v opisu kaznivega dejanja in določenih sestavinah krivde (individualizacija kazenskih sankcij). Načelo enakosti pred zakonom namreč ni prizadeto, če je podana pravna in dejanska podlaga za neenako obravnavanje. Odmera kazni je torej sestavni del uporabe kazenskega prava, to pa lahko sodišče uporabi le ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bila vloga obsojenega G.B. pri organiziranju kaznivega dejanja večja oziroma da je imel aktivnejšo vlogo pri tem kriminalnem "projektu", saj je imel mobitel, S.V. je usmerjal pri dejanju, dal pa mu je tudi maskirno kapo. Na podlagi navedenega se je potem sodišče odločilo za izrek nekoliko višje kazni kot ostalima soobtožencema.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o zagovorih v postopku in med samimi temi zapisniki. Iz nadaljnje obrazložitve te kršitve v zahtevi namreč izhaja, da zagovornik s tem, ko opozarja na različne navedbe v zagovorih soobsojenega M.V., ko išče vrzeli v njegovem zagovoru, ter ko ga primerja z zagovorom soobsojenega V., ne uveljavlja kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, temveč ocenjuje verodostojnost njegovega zagovora, s čimer pa izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zateve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena KZ).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je ta deloma podana tudi iz razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določih ZKP.