Jedro

Ugotovitve sodišča v sklepu ne omogočajo oprostitve plačila sodne takse ne v pritožbi predlaganega odloga oziroma obročnega odplačila sodne takse. Zakon namreč omogoča oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks le socialno najbolj ogroženemu sloju prebivalstva, ki bi jim plačilo sodne takse dejansko onemogočilo dostop do sodišča in uveljavljanje pravnih sredstev, kamor pa tožnik vsekakor ne sodi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pritožbe ter ugotovilo, da je sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 3.225,00 EUR dolžan plačati.

2. Tožnik se proti temu sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sklepa. Navaja, da nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku, brez da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje. Nepravilen je zaključek sodišča, da razpolaga s 5.769,65 EUR, saj so bila navedena sredstva namenjena za poplačilo osebnega dolga in so bila na računu le kratek čas. Če ne izpolnjuje pogojev za oprostitev, pa nedvomno tožnik izpolnjuje pogoje za odlog oziroma obročno odplačilo sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri presoji izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek pravilno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12.2.2015. Sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks pa mora sodišče skladno z določbo petega odstavka 11. člena ZST-1 skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.

5. Sodišče prve stopnje je navedene zakonske kriterije, kot tudi tiste, ki jih je izoblikovala sodna praksa pri odločanju o taksnih oprostitvah, pravilno upoštevalo pri odločitvi. Ugotovilo je, tožnik prejema pokojnino 1.091,25 EUR, na kateri ima administrativno prepoved 249,94 EUR, da po podatkih v izjavi o premoženjskem stanju nima nepremičnin, niti premičnin večje vrednosti (le osebno vozilo po oceni tožnika vredno 2.000,00 EUR) ter da tožnik nima obveznosti preživljanja drugih oseb. Takšen prikaz premoženjskega stanja bi, glede na višino sodne takse za pritožbeni postopek 3.225,00 EUR, najverjetneje izkazoval pogoje za delno oprostitev, ali pa za odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar je prvostopenjsko sodišče skladno z določbo četrtega odstavka 12. člena ZST-1 po uradni dolžnosti preverilo še podatke in stanje na tožnikovih transakcijskih računih, iz katerih pa izhaja, da je tožnik ob vložitvi predloga za taksno oprostitev razpolagal s sredstvi na računu Banke ... d.d., ki presegajo odmerjeno višino sodne takse za pritožbeni postopek. Takšna ugotovitev zadostuje za sklep, da s plačilom sodne takse za pritožbeni postopek ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Trditev v pritožbi, da so bila sredstva na bančnem računu Banke ... d.d. namenjena za poplačilo osebnega dolga, je presplošna, da bi jo bilo mogoče upoštevati. Ugotovitve sodišča v sklepu tudi ne omogočajo v pritožbi predlaganega odloga oziroma obročnega odplačila sodne takse. Zakon namreč omogoča oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks le socialno najbolj ogroženemu sloju prebivalstva, ki bi jim plačilo sodne takse dejansko onemogočilo dostop do sodišča in uveljavljanje pravnih sredstev, kamor pa tožnik vsekakor ne sodi.

6. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).