Jedro

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik s strani delodajalca napoten, da opravlja delo za družbo A. d. o. o., pri čemer je utrpel poškodbo, ob odsotnosti sklenitve posebne pogodbe o zaposlitvi in dogovora med delodajalcem in uporabnikom v smislu določil 59. do 63. člena ZDR-1 za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča (prim. sklepe VSRS VIII R 15/2018, VIII R 3/2016, VIII R 4/2014).

Za spor med tožnikom in družbo A. d. o. o. torej ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot tudi ne na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot to zmotno meni pritožba, saj med tožnikom in družbo A. d. o. o. ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje o direktni tožbi zoper zavarovalnico te družbe (prvo toženko).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je za odločanje v tej zadevi zoper prvotoženo stranko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi zoper prvo toženko (I. točka izreka) in da je za odločanje zoper prvo toženko stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi, podredno pa vrne v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delovno sodišče stvarno pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII SM 2/2021, iz katerega izhaja, da ni odločilno izpolnjevanje formalnih pogojev s strani delodajalca (druge toženke), ki na trgu za finančno nadomestilo ponuja storitve napotitve delavcev uporabnikom (zavarovanec prve toženke), ki torej deluje kot agencija za zagotavljanje dela. Iz sklepa torej izhaja, da se vzpostavi razmerje zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku tudi, če za to niso izpolnjeni formalni pogoji. Predmet pogodbene obveznosti med zavarovancem prve toženke in drugo toženko ni bil opravljen posel, pač pa zagotavljanje določenega števila delavcev za delo pri uporabniku, v njegovem organiziranem delovnem procesu in po navodilih ter nadzoru uporabnika. Za napotene delavce pa nosi odgovornost za varovanje zdravja pri delu uporabnik. Poudarja, da je odškodninska odgovornost razširjena preko okvirjev delodajalca v formalnem smislu na t.i. dejanskega delodajalca (zavarovanca prve toženke). Zato je utemeljena stvarna pristojnost delovnega sodišča tudi po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Meni, da je podana krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, in sicer na podlagi 8. člena ZDSS-1, glede na to, da je tožnik delo opravljal v Ljubljani in da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v Ljubljani. Podredno pa predlaga, da se na podlagi 51. b člena ZPP krajevna pristojnost določi po območju, na katerem ima tožnik stalno oziroma začasno prebivališče, to je krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

5. Prva toženka ni tožena kot zavarovalnica druge toženke, to je tožnikovega delodajalca (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1), temveč kot zavarovalnica, pri kateri je imela v času škodnega dogodka svojo civilno odgovornost zavarovano družba A. d. o. o. 6. Med individualne delovne spore, za katere je podana pristojnost delovnega sodišča, se sicer uvrščajo tudi v pritožbi izpostavljeni odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). V takšnem primeru ima delavec sklenjeno posebno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (59. do 63. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.); med delodajalcem in uporabnikom pa mora biti sklenjen dogovor v skladu z 62. členom ZDR-1. Vendar pa iz tožbenih navedb (in predloženih listin - pogodb) ne izhaja, da bi šlo med tožnikom in njegovim delodajalcem (drugo toženko) ter družbo A. d. o. o. (zavarovancem prve toženke) za takšno razmerje. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik s strani delodajalca napoten, da opravlja delo za družbo A. d. o. o., pri čemer je tožnik utrpel poškodbo, ob odsotnosti sklenitve posebne pogodbe o zaposlitvi in dogovora med delodajalcem in uporabnikom v smislu določil 59. do 63. člena ZDR-1, za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča (prim. sklepe VSRS VIII R 15/2018, VIII R 3/2016, VIII R 4/2014). S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na svetovalno mnenje VSRS VIII SM 2/2021, saj iz tožbenih navedb ne izhaja, da način poslovnega sodelovanja druge toženke in zavarovanca prve toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca uporabniku. Poleg tega pa je bilo to svetovalno mnenje izdano v delovnem sporu, katerega predmet je ugotovitev obstoja delovnega razmerja (za kar je podana pristojnost delovnega sodišča v točki a prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Zato to svetovalno mnenje za obravnavano zadevo niti ni uporabljivo.

7. Za spor med tožnikom in družbo A. d. o. o. torej ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot tudi ne na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot to zmotno meni pritožba, saj med tožnikom in družbo A. d. o. o. ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje o direktni tožbi zoper zavarovalnico te družbe (prvo toženko).

8. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tej zadevi zoper prvo toženko krajevno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. Za takšno odločitev sodišče prve stopnje ni imelo procesnopravne podlage. Ker ni podana izključna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, saj za sojenje v odškodninskih in zavarovalnih sporih Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) določa izbirno krajevno pristojnost (52. in 51. b člen ZPP), sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe ni imelo podlage, da je po uradni dolžnosti določilo krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru (22. člen ZPP). Ker je tožnik z vložitvijo tožbe izbral krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani (kjer ima tožnik prebivališče in kjer je glede na tožbene navedbe prišlo do škodnega dogodka in posledice), je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je za odločanje v tej zadevi zoper prvo toženko stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (v I. točki izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP). Izpodbijani sklep namreč predstavlja odločitev procesno pravne narave, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi s tožbenim zahtevkom (154. člen ZPP) in ne od uspešnosti posameznih pravdnih dejanj. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.