Jedro

Obdolženčevo ravnanje ni pomenilo le obstoj civilnopravnega razmerja z oškodovancem, pač pa je preraslo v goljufije in torej v kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi obdolženca ter njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z zgoraj navedeno sodbo v delu, ki se izpodbija spoznalo obdolženca za krivega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 8 mesecev zapora ter preizkusno dobo 4 let, določen pa mu je bil tudi posebni pogoj, da oškodovancu K... d.o.o. povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 357.000,00 SIT v roku treh mesecev.

Zoper ta del sodbe se je pritožil obdolženi smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Njegov zagovornik pa se je pritožil iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o kazenski sankciji in predlagal sodišču druge stopnje, da sodbo spremeni in obdolženca oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višja državna tožilka je v svojem pisnem mnenju sodišču predlagala, da naj pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je po pregledu spisa ter proučitvi navedb in razlogov iz obeh pritožb ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

Zagovornik obdolženega v pritožbi ponavlja navedbe, podane že v postopku na sodišču prve stopnje, da gre pri obravnavani zadevi za tipično civilnopravno razmerje, ki bi se moralo obravnavati kot gospodarski spor, ne pa v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče poudarja, da je šlo med obdolžencem in oškodovancem vsekakor tudi za civilnopravno razmerje, vendar pa to v ničemer ne zmanjšuje teže ugotovitve, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po 217/1 čl. KZ, zaradi česar se njegova kazenska odgovornost ugotavlja v kazenskem postopku.

Zagovornik v pritožbi tudi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv ter da iz njega ni razvidno, da bi si obdolženi pridobil protipravno premoženjsko korist ter v kakšni višini. Pritožbeno sodišče meni, da je v izreku izpodbijane sodbe način pridobitve protipravne premoženjske koristi s strani obdolženega jasno naveden - z neizpolnitvijo obveznosti iz pogodbe, ki jo je obdolženi sklenil z oškodovancem, si je obdolženi pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 357.000,00 SIT, v tej višini pa je sodišče oškodovancu priznalo tudi premoženjskopravni zahtevek in sicer 157.000,00 SIT iz naslova neplačane najemnine ter stroškov postavitve paviljona ter 200.000,00 SIT iz naslova stroškov za ponjavo. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da se je najemnina določila le v višini najemnine za dva meseca, kar znese približno 25% od skupne cene najema v višini 630.000,00 SIT.

Zagovornik obdolženega še navaja, da sodba nima ustreznih razlogov glede odločilnih dejstev, to je zlasti glede očitanega direktnega naklepa ter goljufivega namena, oziroma so ti razlogi nejasni.

Pritožbeno sodiče se s tem ne strinja in ocenjuje, da so odločilna dejstva v sodbi ustrezno obrazložena. Kot osrednji dokaz, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo obdolženčev goljufivi namen oziroma direktni naklep, je v sodbi naveden akceptni nalog, predložen s strani obdolženca oškodovancu v zavarovanje pogodbenih obveznosti. Ta akceptni nalog pa je nevnovčljiv, kajti ob podpisu pogodbe je bil žiro račun družbe A... d.o.o., v imenu katere je obdolženec sklenil najemno pogodbo, že več kot leto dni nepretrgoma blokiran. Obdolženi v zagovoru navaja, da za blokiran žiro račun ob sklenitvi pogodbe ni vedel, dejstvo pa je, da je bil obdolženi edini družbenik in tudi direktor družbe. Zato mu sodišče tega ni verjelo. Poleg omenjenega pa na goljufiv namen obdolženega kaže tudi dejstvo, da je predstavniku oškodovanca obljubil, da bo neplačane obveznosti poravnal naslednji dan, kar pa se ni zgodilo, ter da je delavcema, ki sta prišla zaradi neplačila obveznosti podreti paviljon, zagotovil, da bo vse obveznosti poravnal do naslednjega dne in da ne bo plačal ničesar, če bosta tisti dan podrla paviljon. Naslednji dan pa ni bilo ne plačila, ne obdolženega in ne paviljona. Predstavniki oškodovanca so vekčrat poskušali priti v stik z obdolženim, kar pa ni bilo mogoče, saj je slednji velikokrat menjal svoje bivališče, kar je oteževalo tudi potek kazenskega postopka.

Navedbe zagovornika v pritožbi, da obdolženi oškodovancu akceptnega naloga ni predložil samoiniciativno ampak na njegovo zahtevo, po mnenju sodišča druge stopnje niso bistvene za presojo dejstva, da je bil akceptni nevnovčljiv.

Kljub navedbam obdolženca v njegovi pritožbi glede nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče meni, da so bili zaključki sodišča prve stopnje pravilni in utemeljeni na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Obdolženčeve navedbe zato ne morejo omajati prepričanja sodišča o izpolnjenih zakonskih znakih kaznivega dejanja ter obdolženčevi kazenski odgovornosti.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo navedbam v zagovornikovi pritožbi, ki jih vsebuje tudi pritožba obdolženega, da je bil obdolženi ves čas pripravljen izpolniti svoje obveznosti v realni višini. Obdolženi namreč tako v času, ko je bil paviljon še postavljen, kot tudi kasneje, iz naslova najemnine oškodovancu še ni plačal ničesar.

Zagovornik v pritožbi tudi meni, da sta višina kazni in dolžino preizkusne dobe, določeni obdolženemu v okviru pogojne obsodbe, previsoki. Glede na okoliščine, da je obdolženi specialni povratnik, saj je bil že dvakrat kaznovan z zaporno kaznijo zaradi kaznivega dejanja goljufije, ter da oškodovanec še do danes ni dobil plačanega ničesar, pritožbeno sodišče meni, da je bila obdolženemu določena primerna kazenska sankcija. Primerno je bila upoštevana tudi olajševalna okoličina, da ima obdolženi mladoletnega otroka.

Pritožbeno sodišče je v pritožbi obdolženega in njegovega zagovornika ocenilo kot neutemeljeni in je zato obe pritožbi zavrnilo, saj ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP) ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženi in zagovornik s pritožbo nista uspela. Zato je obdolženi kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati povprečnino odmerjeno ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.