Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike določene ureditve, so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 le, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Če se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja načeloma ne more doprinesti k prej navedenim ciljem. Za prav takšen položaj gre v danem primeru, zaradi česar Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedeno revidentkino vprašanje ni pomembno pravno vprašanj v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. V njej navaja, da je vrednost spora 30.000,00 EUR, s čimer neizrecno utemeljuje dovoljenost revizije iz vrednostnega razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izrecno pa navaja, da je revizija dovoljena iz razlogov, navedenih v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.
2. Revizija ni dovoljena.
3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT 4210-2977/2013-5 (07-100-02) z dne 16. 4. 2013, s katerim je navedeni organ revidentkino pritožbo zoper sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2007, št. DT 4210-2977/2013-2 (07-100-02) z dne 29. 3. 2013, zavrgel kot nedovoljeno. S slednjim je bil obnovljen postopek o odmeri dohodnine za leto 2007, ki je bil končan z odločbo, št. DT 01-05257 z dne 31. 3. 2008. Pritožbo je navedeni organ zavrgel kot nedovoljeno na podlagi sedmega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa: „Zoper sklep o obnovi postopka pritožba ni dovoljena. Sklep se lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo.“ Revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-01-194/2013 z dne 9. 8. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2808 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS).
5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Obravnavana revizija navedenega pogoja ne izpolnjuje, saj z dokončnim upravnim aktom, ki je predmet tega upravnega spora, ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012 in druge). Revidentkina pavšalna navedba o vrednosti spornega predmeta v reviziji na drugačno presojo ne vpliva.
6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
7. Prvo revidentkino vprašanje, s katerim utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je, „ali je možno odvzeti pravico do pritožbe“ oziroma „ali je možno retroaktivno uporabiti materialnopravne določbe ZDavP-2“, v zvezi s čimer pojasni, da je ZDavP-2 dovoljeval posebno pritožbo zoper sklep o obnovi davčnega postopka do 31. 12. 2008, s kasnejšo zakonsko spremembo pa je bila strankam pravica do pritožbe odvzeta. Meni, da je pravica do pritožbe materialnopravne narave, saj izhaja iz 25. člena URS.
8. Z vprašanjem revidentka problematizira zakonsko ureditev davčnega postopka z ustavnopravnega vidika. Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike določene ureditve so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 le, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Če se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja načeloma ne more doprinesti k prej navedenim ciljem. Za prav takšen položaj gre v danem primeru, zaradi česar Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedeno revidentkino vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Ustavno sodišče se je v zvezi s problematiko spremembe postopkovnih pravil (med trajanjem postopka) in s tem povezanimi očitki o ustavno nedopustni retroaktivnosti opredelilo npr. v odločbi U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (obravnavalo je sicer spremembo sodnega postopka, vendar so stališča enako veljavna za upravne postopke), kjer je med drugim navedlo: „Splošno in uveljavljeno pravilo je, da se novi procesni zakon lahko uporablja takoj, tudi za že tekoče sodne postopke, saj ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Zakonodajalec tako ob določitvi prehodnih določb procesnega zakona glede teka postopka ni omejen s kakšnimi ustavnimi zahtevami in z vidika Ustave je dopustna (in v procesnih zakonih tudi povsem običajna) ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke.“ Nadalje je navedlo, „da je zakonodajalec sicer omejen z ustavno zahtevo prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene procesne pravice, vendar pa „bi za poseg v procesno pravico stranke lahko šlo šele v primeru, če bi pred uveljavitvijo novega zakona procesno upravičenje (npr. pravica do pravnega sredstva) že nastalo.“ V obravnavanem primeru ni sporno, da revidentka ni pridobila pravice do pritožbe zoper sklep o obnovi, saj ob spremembi ZDavP-2, s katero je bila odpravljena možnost posebne pritožbe zoper sklep o obnovi, sklep o obnovi, ki ga želi revidentka izpodbijati, sploh še ni bil izdan. O (retroaktivnem) posegu v revidentkino pravico do pritožbe tako sploh ni mogoče govoriti.
10. Drugo vprašanje, zaradi katerega bi morala biti po revidentkinem mnenju revizija dovoljena, se nanaša na razmerje med ureditvijo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki dovoljuje posebno pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove, in ureditvijo po ZDavP-2 po 31. 12. 2008. Revidentka sprašuje, „ali je dopustno s posebnim upravnim postopkom (davčnim postopkom) odvzeti pravico do pritožbe in tako skrčiti pravice strank, da bi bila na določenem področju podana očitna pravovarstvena neenakost strank glede na postopke, ki tečejo po splošnem upravnem postopku ali po drugem upravnem postopku“.
11. Tudi to vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer iz enakih razlogov kot prvo revidentkino vprašanje. Z drugim vprašanjem problematizira odsotnost (posebne) pritožbe zoper odločitve, s katerimi se odločanje v zadevi ne konča, v zvezi s čimer se je Ustavno sodišče v svoji praksi prav tako že opredelilo. V sklepu Up-1841/06-5, U-I-89/07 z dne 22. 3. 2007 je navedlo, da 25. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva tako, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, po ustaljeni ustavnosodni praksi zagotavlja načelo instančnosti pri odločanju sodišč in drugih organov, tj. presojo drugostopenjskega organa glede vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma o obveznosti. Iz obrazložitve Ustavnega sodišča nadalje izhaja, da je načelo instančnosti oziroma pravno sredstvo zoper odločitev lahko zagotovljeno tudi tako, da je posebna pritožba zoper nekončno odločitev izključena, če je dovoljeno to odločitev izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. V obravnavani zadevi za revidentko sporen sedmi odstavek 89. člena ZDavP-2 predpisuje prav to možnost, zato je glede na povzeta stališča Ustavnega sodišča očitno, da ni v nasprotju s 25. členom Ustave.
12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.