Jedro

Skrb in nega dveh dojenčkov ter izkazane zdravstvene težave otrok in obsojenke so okoliščine, ki so predstavljale objektivno oviro obsojenki, da bi tudi v podaljšanem roku za izpolnitev dela v splošno korist (zaradi njenih zdravstvenih težav) opravila vse naložene ure dela. To ji kljub odzivnosti, vestnosti, rednem prihajanju na delo, upoštevanju dogovorov in sodelovanju s probacijsko enoto ni moglo uspeti. Navedeno specifično obdobje v življenju obsojenke in njenih novorojenih otrok pritožbeno sodišče ocenjuje kot ključni razlog za neopravo dela v splošno korist.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točkah II in III spremeni tako, da se obsojeni A. A. rok za izvršitev dela v splošno korist podaljša za eno leto, šteto od pravnomočnosti te odločbe.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pod točko I predlog zagovornika obsojene A. A. za odložitev izvrševanja dela v splošno korist kot prepozen zavrglo; pod točko II je predlog zagovornika obsojene za podaljšanje roka, v katerem lahko obsojena A. A. izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, kot neutemeljen zavrnilo; pod točko III je odločilo, da se kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki je bila obsojeni A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 31100/2020 z dne 24. 11. 2020, pravnomočna in izvršljiva 1. 1. 2021, in v katero se na podlagi 56. člena KZ-1 všteje čas odvzema prostosti in hišnega pripora od 18.40 ure dne 21. 6. 2020 do 8. 9. 2020 do 16.30 ure oziroma 79 dni, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 899 ur, kar znaša 1 (eno) leto, 2 (dva) meseca in 24 (štiriindvajset) dni zapora.

2. Zoper točki II in III izpodbijanega sklepa so se pritožili obsojenkini zagovorniki iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Predlagali so, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točkah II. in III. razveljavi ter rok za izvršitev kazni z delom v splošno korist podaljša za eno leto, ki začne teči od pravnomočne odločitve sodišča; podredno zagovorniki predlagajo izvršitev kazni zapora tako, da obsojenka še naprej dela, razen ob prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu – zapor ob koncu tedna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog obsojenkinih zagovornikov za podaljšanje roka, v katerem lahko obsojenka izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, ker je presodilo, da je bilo o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 11. 2020, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 1. 1. 2021, zato uporaba kasnejšega spremenjenega zakona – novele KZ-1I – čeprav za obsojenko milejšega zakona v predmetni zadevi, ni več možna. Zaključilo je, da je bil obsojenki upoštevaje zakonski okvir in sodno prakso določen najdaljši možni zakonski rok za opravo dela v splošno korist, to je v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, ki ga ni mogoče več podaljšati, čeprav je bil z novelo KZ-1I, ki se uporablja od 15. 12. 2021, rok za opravo dela podaljšan na tri leta. Zato je predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist kot neutemeljen zavrnilo.

5. Pritožnik zatrjuje, da je zakonodajalec ocenil, da je obdobje dveh let prekratko ob upoštevanju objektivnih razlogov za izvršitev kazni v roku dveh let, zato je bil z novelo KZ-1I (Uradni list 186/2021 z dne 30. 11. 2021, velja od 15. 12. 2021) rok dveh let za opravo dela v splošno korist od izvršljivosti sodbe podaljšan na največ tri leta (osmi odstavek 86. člena KZ-1I).

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil rok za opravo dela v splošno korist obsojenki določen s pravnomočno sodbo, ko še ni veljala novela KZ-1I, vendar to ne pomeni, da tega roka v fazi izvršitve kazni v konkretni zadevi ni možno podaljšati. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017 presodilo, da je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, vendar pa v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen. V sodbi I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da dveletni rok za izvršitev obveznosti za obsojenca, ki s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazenske sankcije, začne teči takrat, ko te ovire prenehajo. S to razlago je Vrhovno sodišče ohranilo stališče sprejeto v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017, da je ta rok zakonski in nepodaljšljiv, vendar pa ga dopolnjuje z razlago, da začne teči šele takrat, ko prenehajo ovire, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazni in jih obsojenec ni povzročil po svoji krivdi. Takšno stališče je tudi v skladu z vsebino desetega odstavka 86. člena KZ-1, ki ureja položaje, v katerih je na obsojenca mogoče nasloviti očitek, da zaradi njegovega ravnanja, ki ni bilo v skladu z določenimi nalogami v okviru dela v splošno korist in izpolnjevanjem navodil v okviru varstvenega nadzorstva v roku dveh let naloženega dela zato ni opravil po svoji krivdi, v nasprotnem primeru pa obsojenec ne more nositi škodljivih posledic, če je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izpolnil svoje obveznosti, ki se nanašajo na izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. 7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v točki III odločilo, da se obsojenki kazen eno leto in enajst mesecev zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 899 ur, kar znaša eno leto, dva meseca in štiriindvajset dni zapora. Ocenilo je, da bi morala obsojenka pri opravljanju dela v splošno korist pokazati več skrbnosti, odgovornosti in odzivnosti, k temu so jo glede na vsebino poročil redno spodbujali tudi na Probacijski enoti, česar ni storila. Izpostavilo je, da so na probacijski enoti obsojenki svetovali, da si uredi življenjske razmere tako, da bo lahko opravljala delo in da bi bila obsojenka dolžna delo opraviti in temu dejansko prilagoditi družinske obveznosti, pa je bila glede tega povsem pasivna. Ocenilo je, da glede na predložene dokaze ni izkazano zdravstveno stanje obsojenke, ki bi ga bilo mogoče šteti kot hudo bolezen, predvsem pa ne v takšnem trajanju, ki bi obsojenki v daljšem časovnem obdobju onemogočalo opravo dela in tako predstavljalo objektivno oviro. Ugotovilo je, da je obsojenka največ ur dela (skupaj 250) opravila ravno v obdobju, ko naj bi jo pestile izpostavljene zdravstvene težave, ter da zatrjevane bolečine, kot razlog odsotnosti z dela v splošno korist, razvidne iz obsojenkinih opravičil v obdobju od oktobra 2022 dalje, niso podprte z zdravniškimi dokazili. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bile odsotnosti obsojenke z dela v splošno korist posledica bolezni otrok in očitno večkratne okuženosti oziroma izpostavljenosti okužbi s Covidom, da pa je bila sama že v začetnem desetmesečnem obdobju za opravo dela pasivna in je z delom v splošno korist pričela šele po vrnitvi njenega partnerja s prestajanja zaporne kazni, ko je bil pogojno izpuščen. Sodišče prve stopnje ni spregledalo obsojenkinih življenjskih in družinskih okoliščin (nosečnost, rojstvo prvega otroka in drugega otroka, bolniški stalež zaradi bolezni obsojenke, porodniški stalež, materinski dopust). Ugotovilo je, da je bila obsojenka odzivna in je komunicirala s svetovalcem na probacijski enoti kot tudi z izvajalsko organizacijo, da je delo opravljala vestno in je svoje odsotnosti vnaprej opravičila. Vendar je presodilo, da je obsojenka očitno računala na razumevanje življenjskih okoliščin in pričakovala, da če bo odzivna, ji dela v splošno korist ne bo potrebno opraviti v celoti. Ker je po oceni sodišča prve stopnje obsojenka v prvih desetih mesecih po izvršljivosti sodbe iz neutemeljenih razlogov izvajanje dela opustila, kasneje pa ga pogojevala z urnikom dela partnerja, urnikom dojenja in drugimi okoliščinami (bolezni otrok in obsojenke ter njene zdravstvene težave), je zaključilo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist v pretežni meri niso takšni, ki bi obsojenki objektivno onemogočali opravo dela v splošno korist v celoti.

8. Pritožnik zatrjuje, da so vse zdravstvene težave obsojenke in njenih otrok ter odsotnost njenega partnerja objektivne, nepredvidljive narave, na katere obsojenka ni mogla vplivati in predstavljajo utemeljene razloge za podaljšanje obdobja izvršitve kazni z delom v splošno korist. Izpostavlja, da je bila obsojenka glede dela v knjižnici po pogodbi omejena na štiri ure na dan; da je izvajalsko organizacijo dosledno obveščala o prihodih na delo v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem in družinskimi obveznostmi; da ji je svetovalec na probacijski enoti predlagal začasno rejništvo, ni pa je seznanil natančno z vsemi posledicami: da je imela obsojenka zdravstvene težave, ki so jo ovirale pri rednih in vsakdanjih opravilih, da so te nastale že med porodom prvega otroka, da so ji bile predpisane fizioterapije, dodatni pregledi in zdravstvena terapija; predvsem pa, da je bila obsojenkina odločitev za zanositev in rojstvo dveh otrok njena svobodna odločitev glede družinskega življenja in rojstva otroka, ki je ne bi smela spraviti v neugoden položaj, ko naj bi se odločala med nego, varstvom in skrbjo za mladoletne otroke in izvršitvijo kazni v obliki dela v splošno korist, saj je obsojenka v času celotnega sodnega postopka in obdobja izvršitve kazni delovala izključno v skladu z načelom koristi otrok; da bi bila izročitev mladoletnih otrok v začasno rejo v škodo otrok, ogrozila bi njihov razvoj zaradi neprisotnosti matere; poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati porodniško odsotnost, ki se tudi v skladu z delovnim pravom šteje za upravičeno odsotnost z delovnega mesta, druga nosečnost je torej pomenila upravičen porodniški stalež. Pritožnik je k pritožbi priložil obsežno listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na elektronsko korespondenco z ministrstvom za pravosodje in izvajalsko organizacijo Knjižnico ..., dogovor za opravljanje dela obsojenke, aneks k temu dogovoru ter na številna zdravniška potrdila o okužbah prvega otroka in obsojenke s Covidom ter potrdila o obsojenkini upravičeni zadržanosti z dela ter o obsojenkinih zdravstvenih težavah, bolniški pred nastopom porodniškega staleža, o samem porodniškem staležu in o rojstvu dveh otrok. Zagovorniki izpostavljajo, da obsojenkina ravnanja ne pomenijo neizpolnjevanja obveznosti, kot jih opredeljuje Pravilnik o izvrševanju dela v splošno korist (saj ni zamujala na delo, ni bila neopravičeno odsotna z dela, ni se hujše neprimerno vedla do zaposlenih pri izvajalski organizaciji ali do uporabnikov njenih storitev in ni namerno poškodovala delovnih sredstev), ker se nihče ni pritoževal nad njenim delom, nasprotno, to je bilo ocenjeno kot dobro, skrbno, natančno in vzorno.

9. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega sklepa v točkah II in III, pritožbenih navedb, listinske dokumentacije v spisu in listinske dokumentacije priložene k pritožbi zaključuje, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede roka za opravljanje dela v splošno korist, podaljšanja tega roka, vsebine petih vmesnih poročil in končnega poročila probacijske enote ter števila ur, ki bi jih obsojenka morala opraviti in dejanskega obsega ur, ki jih je opravila, točne in skladne s podatki v spisu in jih tudi pritožnik ne izpodbija. Obsojenki izrečena sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 1. 1. 2021, določen ji je bil rok dveh let (do 1. 1. 2023) za opravo 1232 ur dela, rok je bil podaljšan zaradi obsojenkine okužbe s Covidom ter bolniškega staleža do 13. 2. 2023. Obsojenka se je zglasila na probacijski enoti 2. 2. 2021, z delom je dejansko pričela 2. 11. 2021, to je deset mesecev po nastopu izvršljivosti sodbe, njen partner, sostorilec pri storjenem kaznivem dejanju, je bil pogojno odpuščen iz prestajanja zapora 29. 10. 2021. Sodišče prve stopnje je v sklepu III K 31100/2020-312 z dne 14. 9. 2022 zavrnilo predlog obsojenke za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist za dve leti, to je do 1. 1. 2025, ker je ocenilo, da skrb za dojenčka ni posebej opravičljiv razlog, saj obsojenka ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi začela z izpolnjevanjem obveznosti, ampak je bila pasivna in je z delom začela šele po vrnitvi partnerja s prestajanja zaporne kazni, to je deset mesecev po datumu izvršljivosti sodbe. Sodišče prve stopnje je takrat ocenilo, da skrb za dojenčka ni objektivna ovira, ki bi vplivala na začetek teka roka za izvršitev kazni. Spisovno je izkazano, da je obsojenka v celotnem obdobju do izpodbijane odločitve v obdobju od 2. 11. 2021 do 9. 2. 2023 opravila 333 ur in 3 minute dela v splošno korist od 1232 ur, ter da ni opravila 899 ur. Iz končnega poročila probacijske enote izhaja, da je izvajalec sankcije poročal, da je obsojenka na delo prihajala redno, dosledno se je držala dogovorov, redno in pravočasno javljala morebitne odsotnosti, delo je opravljala skrbno, zelo natančno in vzorno ter da ji lahko v primeru podaljšanja roka oprave dela v splošno korist omogočijo nadaljnjo opravljanje dela. V končnem poročilu je izpostavljeno, da je rojstvo otroka nova obveznost, ki jo mora oseba izpolnjevati, da ima otrok pravico do starša, ta pa tudi odgovornost do varstva in vzgoje otroka. Obsojenki so svetovali, naj si uredi svoje življenjske razmere tako, da bo lahko opravljala delo v splošno korist, da mora izpolniti svojo obveznost ter ji svetovali, naj ponovno zaprosi za podaljšanje roka za eno leto. Iz končnega poročila izhaja, da je probacijska enota med viri podatkov navedla razgovore z osebo, korespondenco z izvajalcem sankcije, zdravstvena potrdila, predloženo dokumentacijo in dokumentacijo probacijske enote.

10. Pritožbeno sodišče po podatkih v spisu in ob upoštevanju pritožbenih navedb ugotavlja, da so bile v celotnem obdobju, ko bi morala obsojenka izpolniti delo v splošno korist, pri obsojenki podane okoliščine, ki so ji objektivno in realno onemogočale izvršitev dela v splošno korist v obsegu 1232 ur dela. Ni mogoče prezreti, da je obsojenka pričela z delom šele 2. 11. 2021, to je deset mesecev po nastopu izvršljivosti, kar dejansko izkazuje njeno pasivnost, vendar pa je potrebno upoštevati: da je obsodilna sodba postala pravnomočna in izvršljiva 1. 1. 2021, da je obsojenka prvega otroka rodila 12. 10. 2020, da je ta otrok zbolel za Covidom 17. 12. 2021, obsojenka je zbolela za Covidom 29. 12. 2021 in je bila na bolniški do 10. 2. 2021, da je obsojenka 11. 2. 2021 nastopila bolniški stalež pred porodniško odsotnostjo, da je rodila drugega otroka ... 3. 2022 in je bila zaradi rojstva tega otroka hospitalizirana do 16. 3. 2022, da je nastopila materinski dopust 17. 3. 2022, ki je trajal do 30. 5. 2022, da je od takrat dalje opravljala dve uri na dan, zaradi dojenja dojenčka na dve uri, lastnih zdravstvenih težav zaradi išiasa in urnika partnerja, ves čas pa je po elektronski poti obveščala izvajalsko organizacijo o vseh svojih predvidenih in nepredvidenih odsotnosti zaradi zdravstvenih težav njenih otrok ali nje same ter se sproti dogovarjala z izvajalsko organizacijo o nadaljevanju dela v splošno korist. Izvajalska organizacija je sodišču na poizvedbo pojasnila, da obsojenka lahko v knjižnici opravlja delo, ki zahteva izredno koncentracijo, zbrano in kvalitetno, ne dlje kot štiri ure.

11. Pritožbeno sodišče vse navedene okoliščine na strani obsojenke v času roka za opravo dela v splošno korist ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje. Ocenilo je, da razlog neizvršitve dela ni bil posledica obsojenkinega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti, temveč je posledica objektivnih okoliščin in sicer, da je že na začetku dveletnega obdobja imela dojenčka, za katerega je morala skrbeti, da je bil takrat njen partner na prestajanju kazni zapora, da so dojenčka in tudi njo pestile številne zdravstvene težave, ter da je zanosila in rodila drugega otroka, za katerega je prav tako morala skrbeti. Objektivno dejstvo je, ki ga ni mogoče pripisati obsojenki v krivdo, da je morala skrbeti za dva dojenčka v njunem najranljivejšem obdobju, da je tudi sama imela zdravstvene težave, zato se pritožbeno sodišče strinja, da so razlogi za neizvršitev dela sicer bili v sferi obsojenke, vendar ne po njeni krivdi, ne zaradi njene nezavzetosti pri izpolnjevanju obveznosti in ne zaradi neupravičenega izogibanja delu, zato neizvršenega obsega ur dela v tem konkretnem primeru ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen.

12. Skrb in nega dveh dojenčkov ter izkazane zdravstvene težave otrok in obsojenke so okoliščine, ki so predstavljala objektivno oviro obsojenki, da bi tudi v podaljšanem roku za izpolnitev dela v splošno korist (zaradi njenih zdravstvenih težav) opravila vse naložene ure dela. To ji kljub odzivnosti, vestnosti, rednem prihajanju na delo, upoštevanju dogovorov in sodelovanju s probacijsko enoto ni moglo uspeti. Navedeno specifično obdobje v življenju obsojenke in njenih novorojenih otrok pritožbeno sodišče ocenjuje kot ključni razlog za neopravo dela v splošno korist. 13. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi zagovornikov in izpodbijani sklep v točkah II in III spremenilo tako, da je odločilo, da se obsojeni A. A. rok za izvršitev dela v splošno korist podaljša za eno leto, šteto od pravnomočnosti te odločbe. Pri določitvi tega roka je upoštevalo, da sedaj objektivnih ovir glede na čas, ki je potekel od rojstva obeh otrok in dejstvo, da je obsojenkin partner na prostosti in bo tudi sam lahko pomagal pri negi, skrbi in vzgoji otrok, ni več. Obsojenko pritožbeno sodišče opozarja, da je dolžna izvršiti delo v splošno korist še v obsegu 899 ur v celoti, saj v primeru, da bi se izmikala stiku s svetovalcem ali kako drugače kršila obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče lahko odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela v zavodu. Obsojenki je dana zadnja možnost, da se ji izvrši izrečena kazen zapora na alternativen način z delom v splošno korist, zato ji pritožbeno sodišče svetuje, da se tega loti odgovorno, vestno in zavzeto v izogib drugačnim posledicam zanjo in za njeno družino. Zagotovljena ji je realna možnost, da v postavljenem roku preostanek ur dela v splošno korist tudi izvrši v dogovoru z izvajalsko organizacijo. Po potrebi pa se lahko dogovori s probacijsko enoto tudi za delo pri kateri drugi izvajalski organizaciji, ki ji bo omogočila opravo večjega števila ur na dan in ne samo štirih ur dela na dan, vse zato, da bi ji v celoti uspelo v podaljšanem roku opraviti še preostalo število ur dela v splošno korist. Sodišče prve stopnje pa bo tako kot do sedaj redno preverjalo ali obsojenka svojo obveznost izpolnjuje redno in brez odlašanja.

14. Glede na sprejeto odločitev in ker ni bil predmet pritožbenega preizkusa, pritožbeno sodišče ni presojalo podredno postavljenega predloga pritožnika o izvršitvi kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, poleg tega o tovrstnem predlogu odloča sodišče prve stopnje na obrazložen in pravočasen predlog obsojenca.