Jedro

Tožnica se je pri toženi stranki zaposlila s pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let od septembra 2012 do septembra 2022 in je prejela posebno nagrado po stari uredbi. Vendar pa se leto opravljanja službe tožnice (na podlagi določb nove uredbe) tako izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar je bilo tožnici z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020 pravilno priznano. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa tožnici ni mogoče priznati za leta, kot jih ji je priznalo sodišče prve stopnje, saj takrat nova uredba sploh še ni veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: ''I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke, št. ... z dne 1. 6. 2020, se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 3.622,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Ugotovi se, da ima tožeča stranka pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno osmo leto vojaške službe v višini ene bruto povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020.''

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR v roku 8 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.''

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo delno zavrglo. Razsodilo pa je, da se odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 odpravi, da je (točka I izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu sodbe plačati 3.622,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe), da se ugotovi, da ima tožnica pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno osmo leto vojaške službe v višini ene bruto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih statističnega urada Republike Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020 (točka III izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu sodbe povrniti stroške postopka v znesku 656,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, vključno s stroški pritožbe, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta bili za izvajanje 14. odstavka 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski sprejeti dve uredbi in sicer Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba - Ur. l. RS, št. 67/2008) in Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba – Ur. l. RS, št. 73/2019). Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve sodbe, ko je tolmačilo smisel drugega odstavka 7. člena nove uredbe, spregledalo, da krog upravičencev do izplačila posebne denarne nagrade po stari in novi uredbi ni enak. Na podlagi stare uredbe so bili do posebne denarne nagrade zgolj vojaki in vojaške osebe, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje vojaške službe v enotah in službah vojaškega letalstva, nadzora zračnega prostora, kontrole letenja in vojaškega zdravstva za dobo najmanj petih let. Kot izhaja iz pojma vojaške osebe definiranega v 5. členu Zakona o obrambi, so vojaške osebe vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci. Tako je bil po stari uredbi upravičen do te nagrade le del vojaških oseb, po novi uredbi, ki je vpeljala novo sistemsko ureditev, pa so do izplačila posebne nagrade upravičene vse vojaške osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let. Sodišče je tudi napačno pojmovalo drugi odstavek 2. člena nove uredbe. Po tej se posebna nagrada izplača naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe, medtem ko se je po stari uredbi izplačala takoj po uspešno zaključenem temeljnem vojaško strokovnem usposabljanju. Skladno z novo uredbo so vsi pripadniki s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas najmanj petih let upravičeni do posebne denarne nagrade. Nova uredba ne ureja izplačila nagrad za nazaj, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj bi takšna ureditev kršila 155. člen Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavnost pravnih aktov. Tako je zmoten zaključek sodišča, da je tožnica po novi uredbi upravičena do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo t.j. pred 1. 1. 2020, ob tem pa ni pojasnilo, v čem je potemtakem smisel izenačitve vseh vojaških oseb, saj bi imele vojaške osebe, ki so prejele posebno denarno nagrado že po stari uredbi izrazito ugodnejši položaj. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je namreč v tem, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad vezano na zaključeno leto službe, in sicer za naprej. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je v tem, da se pripadnikom, ki so za sklenitev ali podaljšanje pogodbe o zaposlitvi prejeli posebne denarne nagrade po stari uredbi, izplača samo še razlika med že izplačano posebno nagrado po stari uredbi in nagrado, ki jim pripada po novi uredbi. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o v postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020, ki jo izpodbija tožnica, nezakonita, saj v njej niso navedeni razlogi in tudi ni pojasnjen izračun, na podlagi katerega tožnici pripada izplačilo razlike. Na podlagi drugega odstavka 7. člena nove uredbe se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi. Posebna nagrada po tem odstavku se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi leta 2012 in ji je bila po stari uredbi izplačana nagrada v višini 5 bruto plač, je ujemajoče število let izpolnila leta 2017 (pet let zaposlitve po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi), zato ji v času odločanja pri toženi stranki pripadata še dve povprečni bruto plači na zaposlenega v RS. Ker je v septembru 2020 izpolnila še dodatno leto, bi morala v oktobru 2020 prejeti še nagrado v višini ene povprečne plače. 7. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica pri toženi stranki zaposlila s pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let od septembra 2012 do septembra 2022 in je prejela posebno nagrado po stari uredbi. Vendar pa se leto opravljanja službe tožnice (na podlagi določb nove uredbe) tako izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar je bilo tožnici z izpodbijano odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 pravilno priznano. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa tožnici ni mogoče priznati za leta, kot jih ji je priznalo sodišče prve stopnje, saj takrat nova uredba sploh še ni veljala.

9. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnica, ki s tožbo ni uspela, dolžna toženi strani povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer stroške odgovora na tožbo v višini 300 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša 183,60 EUR.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so potrebni pritožbeni stroški tožene stranke stroški sestave pritožbe v višini 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 229,50 EUR. Ta znesek je tožnica dolžna povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od dneva izteka paricijskega roka do plačila, kot izhaja iz izreka sodbe. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.