Jedro

Način ugotavljanja koristi je v sodni praksi različen. Običajno se upoštevajo tržne najemnine za primerljive nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 3., 4. in 6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo uporabnine za ½ hiše, ki je njegova last in sicer za obdobje od 1.11.1999 do 10.5.2006. Tožena stranka je vložila pobotni ugovor do višine tožnikove terjatve, s katerim je uveljavljala vlaganja oziroma stroške, ki jih je imela toženka s predmetno nepremičnino.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku in pobotnemu ugovoru delno ugodilo. Ugotovilo je, da na dan 10.5.2006 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 42.639,76 EUR (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da na dan 10.5.2006 obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 2.220,53 EUR (2. točka izreka). V preostalem delu je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo (3. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju terjatev je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh plača znesek 40.419,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 do plačila (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v znesku 7.593,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka).

Zoper zanjo neugodni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila toženka nedobroverna in opozarja na pravnomočen sklep nepravdnega sodišča, s katerim je toženka pridobila uporabo na celotnem stanovanju. Vložena tožba na izselitev toženke iz stanovanja ni izničila toženkine pravnomočno prisojene stanovanjske pravice. Ker je toženka imela pravico do uporabe po pravnomočni sodni odločbi, ji ni mogoče očitati nedobrovernosti. Nedobroverni posestnik je tisti, ki je vedel ali bi mogel vedeti, da stvari ni upravičen imeti v posesti. Izračun uporabnine je napačen, ker je tožeča stranka dokončen zahtevek podala šele z vlogo z dne 12.5.2006, sodišče je vlogo sprejelo 14.6.2006, in bi bila toženka dolžna obresti plačati kvečjemu od tega dne dalje. Po sodni praksi je uporabnina enaka tržni najemnini enakovredne nepremičnine. V obravnavani zadevi izvedenec sodni praksi ni sledil. Razen tega niti izvedenec niti sodišče nista pojasnila, kaj je izvedenec upošteval v konkretnem primeru in zato odločitve o uporabnini ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do ugovora zoper razširitev tožbe. Priznanje zamudnih obresti za celotno obdobje po modificiranem, vendar prerekanem tožbenem zahtevku je materialnopravno nepravilno. Napačna je tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Stranka lahko zahteva vrnitev stroškov šele takrat, ko vrne stvar. SPZ izrecno določa, da zastaralni roki za zahtevek zaradi povečane vrednosti nepremičnine tečejo od dneva, ko je izgubljena posest nepremičnine. Po utrjenem stališču sodne prakse je zahtevke iz naslova pravice do povračila vlaganj mogoče uveljaviti šele po tem, ko je najemnik – uporabnik izgubil posest, torej takrat, ko izroči stavbo. Pred tem namreč ne pride do prehoda koristi, kar je temeljna predpostavka vsakega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičena do stroškov menjave zunanjih žaluzij in stroškov zavarovanja. Če so stroški potrebni za ohranitev stvari, se s tem prepreči nastanek morebitne škode, kar je vsekakor v interesu lastnika. Tudi vzdrževanje drevja je bilo v korist tožnika, saj je obenem s hišo prodal tudi urejen vrt, kar je nedvomno povečalo vrednost in ceno nepremičnine. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v zvezi z vlaganji v infrastrukturo. Revalorizirana vlaganja znašajo najmanj toliko, kot je tožeča stranka vtoževala iz naslova uporabnine. Ugovor zastaranja ni utemeljen. Zastaranje je pričelo teči z dnem, ko je vlagatelj izgubil posest nepremičnine. Toženka je posest nepremičnine izgubila 10.5.2006 in je s tem datumom začel teči rok za uveljavljanje povečane vrednosti nepremičnine. Odločitev, da je potekel splošni zastaralni rok, je materialnopravno napačna. Ker sodišče ni upoštevalo povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj v infrastrukturo in ostalih vlaganj toženke, je evidentno, da je bilo izvršeno pobotanje napačno. Vse komunalne priključke za stanovanjsko hišo je pridobila in v celoti plačala toženka. Gre za kanalizacijski, vodovodni, elektro kabelski in ISDN priključek. Izvedenka je vrednost priključkov ocenila na 2,666.810,00 SIT, pri čemer revalorizacija ni bila upoštevana.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke zoper razširitev tožbe. Na koncu 5. odst. na 7. strani sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je spremembo tožbe dovolilo in navedlo tudi razloge in pravno podlago za sprejeto odločitev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločitve o prisojeni uporabnini ni mogoče preizkusiti. Obširni razlogi so navedeni v 2. do 4. odst. na 8. strani sodbe. Razlogi so jasni in omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za presojo uveljavljanega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine in za presojo utemeljenosti toženkinega pobotnega ugovora upoštevalo določbe 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), za obdobje do 1.1.2002 pa 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. čl. OZ, in 39. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma za obdobje po 1.1.2002 96. čl. Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Pravnomočen sklep nepravdnega sodišča, na katerega se sklicuje pritožba, toženki ni dajal upravičenja do brezplačne uporabe dela hiše, ki je nesporno v izključni tožnikovi lasti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zoper toženko vložil tožbo na izpraznitev hiše 1.8.1986, ugodilna sodba pa je postala pravnomočna 12.12.2003. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka postala slaboverna najkasneje 12.2.2003 in je zato sodišče ob upoštevanju 193. čl. OZ tožeči stranki utemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od 1.3.2003 dalje. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini uporabnine sledilo izvedencu. Način ugotavljanja koristi je v sodni praksi različen. Običajno se upoštevajo tržne najemnine za primerljive nepremičnine. Netočna je pritožbena trditev, da se po uveljavljeni sodni praksi upošteva tržna najemnina za enakovredno nepremičnino, saj je njeno ugotavljanje skorajda nemogoče. Sodišče prve stopnje je izvedeniškemu mnenju utemeljeno sledilo iz razlogov, ki jih je navedlo v 4. odst. na 8. strani sodbe. Ti razlogi so pravilni in tako popolni, da jim ni mogoče ničesar dodati.

Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo pobotnega ugovora za stroške za zunanje žaluzije, zavarovanje in vzdrževanje drevja. Četudi bi sledili stališču tožene stranke, da je bila toženka dobroverna posestnica, velja opozoriti na določbo 5. odst. 38. čl. ZTLR in 5. odst. 95. čl. SPZ, ki določata, da je lastnik dolžan dobrovernemu posestniku povrniti potrebne in koristne stroške le v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s koristmi, ki jih je dobroverni posestnik dobil od stvari (glej Komentar Renata Vrenčurja k 95. čl. Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 489). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in toženka hišo skupaj uporabljala do 1989 leta, od 1989 dalje pa je toženka do izselitve 10.5.2006 uporabljala hišo sama skupaj s sinom. Tožnica v pobotnem ugovoru uveljavlja kot tožnikovo okoriščenje vrednost infrastrukture, ker je v letu 1972 plačala vodovodni priključek, v letu 1971 elektro priključek, v letu 1974 montažo ure in v letu 1987 PTT priključek. Pritožba ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje, da zaradi posameznih plačil toženki ne pripada celotna sedanja vrednost teh priključkov, saj je za izvedbo infrastrukture potrebno tudi delo in material, za kar pa toženka svojega vložka ni zatrjevala. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka v času zatrjevanega stroška v hiši živela in se je iz nje izselila šele 10.5.2006 je povsem jasno, da je njena korist znatno presegla vrednost sredstev, ki jih je sama plačala za vodovodni, elektro in PTT priključek. Za uveljavljani strošek ni nikakršne pravne podlage, enako kot velja za ISDN priključek ter CATV priključek. Odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v tem izpodbijanem delu je torej pravilna.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.