Jedro

Nizanje (navajanje) posameznih okoliščin življenjskega primera (ki so obenem polna čustvenega slikanja ter celo domnev in projekcij glede prihodnosti) se lahko nadaljuje ad infinitum (v nedogled). A ker tak pristop potem izvotli tako pravico do sodnega varstva ter s tem tudi samo varstvo koristi otroka in s tem celoten sklop njegovih ustavnih pravic, je tovrstno zavzemanje za svoj prav, na določeni točki treba zamejiti in mu napraviti konec.

V družinskih sporih sodišče ni vezano na postavljene zahtevke , kar velja tudi glede urejanja stikov, kjer je položaj še posebej specifičen. Sama ureditev stikov je namreč že po svoji naravi bližja odločitvam sodišča v nepravdnem postopku, kot v pravdnem postopku. Ko je postavljen predlog za ureditev stikov, jih sodišče uredi glede na ustroj konkretnega življenja in v skladu z varstvom otrokove koristi.

Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča in ima tudi svojo strokovno avtonomijo. V skladu z njo tudi sam določa, na kakšen način bo opravil strokovne meritve, oglede, preglede, teste, primerjave itd. To seveda ne pomeni, da metoda njegovega dela ne more biti predmet argumentirane obravnave in kritike. A tisto, kar na koncu (pri presoji, ali je izvedenec izbral procesno in dejansko ustrezno metodo svojega dela) pretehta, niso želje pravdnih strank, marveč moč strokovnega argumenta.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se:

1.) izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Oče P. Č. ima s svojim mladoletnim sinom E. Č. stike na sledeč način in v obsegu: - v tednu, ki mu sledi stik med vikendom: vsako sredo, ko oče otroka prevzame v vrtcu do 16.30 ure oziroma kasneje po končanem pouku v šoli, do 19.00 ure, ko oče otroka pripelje na otrokov dom, po dogovoru staršev pa stiki med tednom lahko potekajo tudi kakšen drug dan; - v tednu, v katerem ni stika med vikendom: vsako sredo in četrtek, ko oče otroka prevzame v vrtcu do 16.30 ure oziroma kasneje po končanem pouku v šoli, pri čemer otrok pri očetu ob sredah tudi prenoči, oče pa otroka naslednji dan zjutraj pripelje v vrtec oziroma kasneje v šolo, ob četrtkih pa do 19.00 ure, ko oče otroka pripelje na otrokov dom, po dogovoru staršev pa stiki med tednom lahko potekajo tudi kakšen drug dan; - vsak drugi vikend od petka, ko oče otroka prevzame v vrtcu do 16.30 ure oziroma kasneje po končanem pouku v šoli, do nedelje do 19.00 ure, ko oče otroka pripelje na otrokov dom; - štiri tedne v času poletnih šolskih počitnic, pri čemer naj stiki potekajo dvakrat po 14 dni in sicer dva tedna v drugi polovici meseca julija in dva tedna v drugi polovici meseca avgusta, s pričetkom s 15. julijem in s 15. avgustom vsako tekoče leto, po dogovoru staršev pa lahko stiki potekajo tudi drugače; - ostale šolske počitnice in dela proste dni potekajo izmenjaje z materjo otroka P. V., pri čemer sta starša dolžna upoštevati koristi, potrebe in želje mladoletnega otroka. „

2.) izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da znaša preživninska obveznost od 4.10.2012 dalje pravilno 400,00 EUR mesečno.

3.) izpodbijana sodba v 5. točki izreka in v 4. točki izreka, glede zavrnjenega preživninskega zahtevka za čas vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, razveljavi in zadeva v opisanem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi. V celoti se zavrne pritožba tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki je izpodbijan z njene strani, potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. V tej zadevi gre za ureditev razmerij med staršema mladoletnega otroka E. Č. glede dodelitve otroka, ureditve stikov in plačevanja preživnine.

2. Sodišče prve stopnje je mladoletnega E. dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Z drugo točko izreka je določilo stike med tednom, med vikendom, med prazniki in med počitnicami. V delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine, je sodišče delno ugodilo tožničinemu zahtevku in toženca zavezalo k plačevanju preživnine v znesku 330,00 EUR mesečno, vendar šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Višji oziroma drugačni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

3. Proti sodbi vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Pritožba tožene stranke:

4. Tožena stranka se sklicuje na pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo „spremeni v smeri pritožbenih navedb“, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Glede dodelitve varstva in vzgojo otroka pritožnik sodišču očita, da se sklicuje na sodno prakso, kar je zgolj potuha, za katero se skriva dejstvo, da se otrok praviloma dodeli materi. Meni, da bi bilo treba dati večji poudarek koristi otroka in načelu pravičnosti. Napada postopek dokazovanja z izvedenskim mnenjem. Ko je izvedenec delal svoje mnenje, je bil otrok star manj kot eno leto, ne pa tri leta, kot piše v sodbi. Med tem je minilo precej časa, v katerem se je izkazalo, da kontinuiteta bivanja pri mami ne deluje v prid otrokovega razvoja. Pritožnik na drugi, tretji in četrti strani svoje pritožbe navaja številna dejstva življenja, iz katerih naj bi izhajalo, da mati ni primerna za vzgojo otroka. Pritožnik se sklicuje na posamezne dogodke.

6. Pritožba dalje napada odločitev o višini preživnine. Meni, da potrebe petletnega otroka ne morejo znašati več kot 500,00 EUR. V nadaljevanju preračunava posamezne stroške ter navaja, da ima tožnica več premoženja, kot on. Poleg tega meni, da bi bili stroški bivanja nižji, če bi otrok živel pri njem v Kranju. Nadalje se sklicuje tudi na to, da ima tožnica novega partnerja, s katerim si želi ustvariti družino. Tudi to bi bilo treba upoštevati pri vrednotenju preživninskih možnosti tožnice.

7. Glede ureditve stikov pa pritožnik predvsem opozarja, da bi bili primerni trije tedenski stiki, predvsem pa bi bilo koristno, ko bi otrok po stiku med vikendom prespal pri očetu na ponedeljek.

8. Nazadnje pa se pritožba sklicuje še na ostale vidike življenja. Opozarja na problem ureditve otrokovih dokumentov. Meni, da bi bilo tudi izdajo duplikata dokumenta treba urediti s sodbo.

9. Tožeča stranka je odgovorila na toženčevo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke:

10. Pritožba se sklicuje na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo glede stikov spremeni v skladu s pritožbenim predlogom (glej list. št. 538), odločitev o preživnini pa tako, da bo toženec zavezan k plačevanju 470,00 EUR mesečno in sicer vse od vložitve tožbe dalje. Bistvene pritožbene navedbe bo sodišče povzemalo ob hkratni obravnavi le-teh v ožjem delu obrazložitve.

11. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

12. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

Glede toženčeve pritožbe v zvezi z dodelitvijo otroka:

13. Toženec odločitev o dodelitvi otroka v svoji pritožbi izpodbija z dvema sklopoma navedb. Prvi sklop se nanaša na dokazovanje z izvedencem, drugi pa je izključno dejstvene narave ter zaradi svoje narave (upoštevaje ekstenzivnost obravnave življenjskega primera že na prvi stopnji sojenja), pomeni nadaljnje razvijanje konflikta med obema staršema v okviru pravde. Slednje navedbe gredo preko prave mere in tako predstavljajo tudi že zlorabo pravice do sodnega varstva.

14. Glede postopkovne kritike pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja naslednje: dokaz z izvedencem je specifično dokazno sredstvo. Izvedenec je namreč obenem strokovni pomočnik sodišča. To pa pomeni, da ima tudi svojo strokovno avtonomijo. V skladu z njo tudi sam določa, na kakšen način bo opravil strokovne meritve, oglede, preglede, teste, primerjave itd. To seveda ne pomeni, da metoda njegovega dela ne more biti predmet argumentirane obravnave in kritike. A tisto, kar na koncu (pri presoji, ali je izvedenec izbral procesno in dejansko ustrezno metodo svojega dela) pretehta, niso želje pravdnih strank, marveč moč strokovnega argumenta.

15. Predmet izvedenčevega dela v tem postopku je bilo ugotavljanje primernosti enega in drugega starša za dodelitev konkretnega otroka. Izvedenec je delo opravil tako, da je pregledal spis ter opravil strokovni razgovor z obema staršema. V času izdelave izvornega mnenja (z dne 26.3.2010) je bil otrok star 2 leti in dobre štiri mesece (roj. 14.12.2007). Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil star manj kot leto. A tisto, kar je bistveno, je to, da je izvedenec vedel za otrokovo starost ter se tudi opredelil do tega, zakaj z otrokom ni opravil klinično psihološkega pregleda (ker za to starost ne obstaja instrumentarij za pregled – glej list. št. 174). Izvedenec je v postopku sodeloval še tudi kasneje. Tudi njemu je bilo jasno, kakšne teste je opravil, kakšen je pomen teh testov in, nazadnje, tudi to, da je čas med tem tekel. Tako je bil zaslišan na naroku 28.11.2011 (list. št. 356). Tedaj je bil otrok star štiri leta, kar je izvedenec vedel in upošteval. Tudi upoštevaje njegovo tedanjo starost je tako menil, da je bolje, če se otroka s pregledom ne obremenjuje. Gre za strokovno mnenje in pritožbeno sodišče nima prav nikakršne argumentacijske zaslombe, da takšnega mnenja strokovnega pomočnika sodišča ne bi sprejelo. Pritožnik pa tudi ne ponuja nasprotne argumentacijske zaslombe.

16. Razlogi sodišča prve stopnje, ki so oprti na strokovno mnenje izvedenca, glede tega, zakaj je nazadnje pretehtala odločitev, da se otrok dodeli materi, so jasni in prepričljivi (podani so v 8, 9. in 10. točki izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša. 17. Pritožnik se tem razlogom zoperstavlja z nizanjem dejanskih okoliščin življenjskega primera. Tak pristop je zgolj nadaljevanje konfliktnega obračunavanja obeh staršev v tej pravdi. To obračunavanje pa je odraz njunega (tudi s strani izvedenca ugotovljenega) visoko konfliktnega razmerja. Visoko konfliktno razmerje pa ni tisto, ki bi utemeljevalo sklep, da je bolje otroka dodeliti eni ali drugi stranki tega konfliktnega razmerja.

18. Pritožbeno sodišče tudi zato poudarja, da se tovrstno nizanje (navajanje) posameznih okoliščin življenjskega primera (ki je obenem polno čustvenega slikanja ter celo domnev in projekcij glede prihodnosti) lahko nadaljuje ad infinitum (v nedogled). A ker tak pristop potem izvotli tako pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter s tem tudi samo varstvo koristi otroka in s tem celoten sklop njegovih ustavnih pravic, je tovrstno zavzemanje za svoj prav, na določeni točki treba zamejiti in mu napraviti konec. To, kar sedaj navaja toženec v svoji pritožbi, to pravo mero (ki jo zamejujeta nasprotni ustavni pravici) že presega. Na prvi stopnji sojenja so bili v bistvenem ogrodju ugotovljeni pogoji za dodelitev otroka pri enem in pri drugem staršu in sicer upoštevaje: bistvene okoliščine življenjskega primera, psihološki profil obeh staršev – vštevši njuno spolno vlogo v procesu vzgoje (ta je bila upoštevana ne le v zvezi z dodelitvijo otroka, marveč tudi v zvezi z obsegom stikov) ter strokovno oceno izvedenca glede teh vprašanj. Dodatno vnašanje novih in novih drobcev življenjskega primera glede na to, da je za vprašanje dodelitve vsaj malo relevantno prav celotno življenje (to pa vsebuje nepregledno, že skoraj neskončno množico dejanskih drobcev) po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru nasprotuje pravici do sodnega varstva in načelu (razumno hitrega) varstva otrokove koristi.

Glede stikov:

19. Tožeča stranka v pritožbi napada razlog v izpodbijani sodbi, ki se glasi: „Otrokova mati pa tudi ni z ničemer dokazala, da oče za otroka v primeru večdnevnega bivanja z njim, ne bi znal ustrezno poskrbeti zanj“. Pritožnica trdi, da je to storila v vlogah z dne 31.5.2012, 30.7.2012 in 22.8.2012. To pa ne drži. Pregled navedenih vlog pokaže, da v njih tožnica opisuje konflikt med staršema ter razloge zanj navezuje na, kot sama ovrednoti, samovoljno ravnanje toženca pri izvrševanju stikov (predvsem glede predaje otroka). To pa niso navedbe, ki bi se nanašale na vprašanje toženčeve sposobnosti skrbeti za otroka v času, ko je več dni pri njem.

20. Sicer pa se obe stranki zavzemata za več korekcij odločbe glede stikov. Na načelni ravni tožeča stranka sodišču očita napačno sklicevanje na ustaljeno sodno prakso glede stikov. Res je, da se je v sodni praksi izoblikoval nek tipičen vzorec odločitve o stikih. Odločitev v vsakem konkretnem primeru od te sheme vselej varira. Tako je zato, ker se mora odločitev o stikih prilagajati ustroju konkretnega življenja, ne pa nekemu abstraktno zasnovanemu življenju. Odločitev v konkretnem primeru je takšna, da je obseg stikov razmeroma velik. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede stikov med vikendom, med poletnimi počitnicami ter med prazniki. Argumente pritožnice, češ da bi bilo treba med poletnimi počitnicami uvesti dvoletno kolobarjenje zaradi različne dinamike višje in nižje poletne sezone, so pretirani. V konfliktu je nazadnje treba avtoritativno odločiti ter pri tem ni mogoče upoštevati prav vseh želja. Tožničino pritožbeno prizadevanje glede na realnost dejstvenega argumenta in predvsem glede na pomen, ki ga imajo različni tedni julija in avgusta v življenju, presega pravo mero.

21. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede končne ure stikov ob 19.00 uri. Gre za običajno (ne prepozno) uro, ko se stiki končajo. Ta ura torej ni sprta z običajnim ustrojem življenja, kot trdi pritožnica.

22. Trditev o prekoračitvi zahtevka pri odločitvi o stikih prvič ni konkretizirana, poleg tega pa v družinskih sporih sodišče niti ni vezano na postavljene zahtevke (2. odstavek 408. člena ZPP). To velja tudi glede urejanja stikov, kjer je položaj še posebej specifičen. Sama ureditev stikov je namreč že po svoji naravi bližja odločitvam sodišča v nepravdnem postopku, kot v pravdnem postopku. Ko je postavljen predlog za ureditev stikov, jih sodišče uredi glede na ustroj konkretnega življenja in v skladu z varstvom otrokove koristi. To je sodišče tudi storilo.

23. Kar je bilo v zvezi z razvijanjem konflikta med strankama v tej pravdi povezano že v zvezi s pritožbenimi navedbami toženca glede dodelitve otroka, velja tudi glede tožničinih navedb o toženčevem ravnanju, ki jih uveljavlja v pritožbi glede odločitve o stikih. Sodišče se ni dolžno ukvarjati z vsemi drobci njunih življenj, marveč se omeji na bistveno ogrodje njunih osebnostnih profilov in na ustroj konkretnega življenja. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in to ne le samo, marveč tudi s strokovno pomočjo izvedenca.

24. Neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na ogroženost otrokovih prostočasnih aktivnosti, češ da jih izvrševanje stikov pretirano omejuje. Pritožbeno sodišče na to lahko odgovori le to, da je treba v življenju, ki je časovno omejeno, najti ustrezno ravnovesje med vsemi dejavnostmi. Pri tem pa pritožbeno sodišče posebej poudarja, da izvrševanje stikov ni gola dejavnost kot vse ostale, marveč gre za pomembno prvino otrokovega in očetovega družinskega življenja. Slednje pa je ustavno zavarovana vrednota. Ta vrednota seveda presega pomen ostalih prostočasnih dejavnosti.

25. Neutemeljeno pa je tudi toženčevo pritožbeno prizadevanje, da bi bili stiki še obširnejši. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da bi bila obširnejša ureditev stikov za otroka preveč obremenjujoča. Približevala bi se odločitvi o skupnem starševstvu, za katero pa v obravnavanem primeru niso podani niti najmanjši pogoji.

26. Iz prav teh razlogov pa je utemeljen tisti del pritožničine pritožbe, ki napada odločitev o stiku med tednom. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je ritem v tistem tednu, ko otrok vikend preživi z očetom, sedaj preveč napet, če se pred tem izvaja še dvodnevni stik med tednom. V tem delu je zato pritožbeno sodišče odločitev o stikih spremenilo tako, da se stik med tednom zaključi že v sredo od 19.00 uri.

Glede odločitve o preživnini:

27. Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta (129. člen ZZZDR (1).

28. Določitev preživnine torej ni matematično opravilo. Prvič zato, ker celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Drugič zato, ker se v okviru razporeditve preživninskega bremena med oba starša upoštevajo tudi dejavniki, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Takšno je npr. dejstvo, da (v tem primeru) mati skrbi za varstvo in vzgojo otroka. Tretjič zato, ker potrebe niso stalne. En dan so takšne, drug dan so drugačne. En mesec so takšne in drug mesec drugačne. Četrtič zato, ker cena za zadovoljitev potreb (npr. cena obleke, prevozov, hrane...) prav tako variira skozi čas ter ni nekaj, kar bi bilo za vse čase določeno in enako. Petič pa zato, ker je potrebam mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev. Tu mora sodišče najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb (primerjaj lestvico potreb v 129.a členu ZZZDR, ki padajo od najbolj nujnih bioloških potreb do prostočasnih potreb na drugi strani) na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani. Kje je torej tu prostor za numerično matematiko? Odgovor pritožbenega sodišča je, da ga ni prav dosti. Numeričen, računski pristop pa v resnici odpove že pred tem. Že matematičen izračun višine potreb je namreč zgolj navidezen. V resnici gre za posiljevanje matematike, zgolj zaradi videza, ki vrh vsega niti ni točen. Pestrosti življenja (katerega sestavni del so potrebe) ni mogoče prevesti v številke (v tem primeru v denarne zneske). Zato je ocena potreb pravilnejša kot bi bil izračun le-teh.

29. Sojenje sicer ne sme biti arbitrarno. Prav zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno. Poleg tega upošteva splošno znana dejstva ter izrazite posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je vse navedeno storilo. Vse povedano naj služi kot odgovor na tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, ki skušajo prav z numerično, matematično metodo omajati pravilnost končne določitve preživnine v izpodbijani sodbi. Odgovor torej je, da je s takšnim pristopom ne morejo omajati, kajti izpodbijana sodba je plod vrednotne in ne numerične operacije.

30. Ocena preživninskih zmožnosti in otrokovih potreb, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, in jo pritožbeno sodišče sprejema, je v bistvenem naslednja: - tožnica prejema približno 1.445,14 EUR plače, ima lastno stanovanje ter dvotretjinski delež na nepremičninah v Ž.; - toženec prejema 2.544,77 EUR plače, je lastnik polovice hiše, lastnik avtomobila in imetnik večjega števila vrednostnih papirjev; - potrebe otroka je sodišče obrazloženo ocenilo na 600 EUR (z obrazloženo oceno v 23. in 24. točki sodbe pritožbeno sodišče soglaša ter se na te razloge sklicuje).

31. Pritožnica razloge o višini otrokovih potreb napada. A njena pritožba je primer uvodoma opisanega preživninskega matematizma. Sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno, marveč se je oprlo na objektivne oporne točke. Končni rezultat takšnega ravnanja je ugotovitev, da 600 EUR mesečno povsem zadošča za zdrav telesni in duševni razvoj petletnega otroka, katerega starša spodobno zaslužita. Takšen zaključek je tudi za pritožbeno sodišče prepričljiv. Sodišče ocene potreb ni pretirano utesnjevalo, ker glede na dobro premoženjsko stanje obeh staršev za to ni bilo potrebe. Kar je storilo sodišče prve stopnje, je zgolj to, da je potrebe zmanjšalo na ustrezno raven. Takšna ocena potreb je še vedno nadpovprečna, ker to k sreči starša mladoletnemu otroku lahko nudita.

32. Tisto, kar je treba posebej poudariti, je, da otrok pravdnih strank razmeroma veliko časa preživi pri očetu. Del dnevnih potreb je tedaj zagotovljen drugače – torej niti ne s kakršnimkoli materinim prispevkom niti ne preživninskim zneskom, ki ga mora po sodbi plačevati toženec. V tej luči je torej treba videti ugotovitve sodišče v prejšnji točki. 600 EUR mesečnih potreb se nanaša le na tiste potrebe, ki morajo biti zagotovljene v času, ko otrok ni pri očetu. Res pa je, da dela potreb glede na svojo naravo ni mogoče ločiti na čas, ko je otrok pri materi in na čas, ko je pri očetu – npr. stroški vrtca. A vendarle je končni odgovor ta, da bo mesečno zagotovljeni obseg potreb precej presegel 600 EUR, prav zaradi časa, ki ga otrok preživi na stikih pri očetu (ter na obsežnih počitnicah skupaj z njim).

33. Ne glede na vse povedano, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča razmerje mesečnih dohodkov obeh pravdnih strank tako znatno v korist toženca, da mu je treba naložiti večji delež preživninske obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča bo ta delež upoštevaje vse okoliščine in argumente, ki jih podaja sodba sodišča prve stopnje ter tiste argumente dejstvene narave, ki jih je poudarilo pritožbeno sodišče, ustrezno, če se tožencu naloži mesečna preživninska obveznost v višini 400 EUR.

34. Vse doslej povedano velja za odločitev o določitvi preživnine za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Drugače je z odločitvijo za nazaj. Da te ni mogoče preizkusiti, je navsezadnje razvidno že iz tega, da ob spremenjenem razmerju preživninskega bremena, pritožbeno sodišče nima prav nobene oporne točke, na podlagi katere bi poseglo v odločitev glede preživninske obveznosti za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Vsakršen poseg bi bil tako arbitraren.

35. Pri določitvi preživnine za nazaj je treba namreč izhajati iz dveh premis. Prva je podana v materialnopravnem pravilu 131.a člena ZZZDR, po katerem je treba preživnino za mladoletnega otroka plačevati v denarju (in ne v naravi). Druga pa v posebnosti, ki je imanentna položaju, ko o preživninski obveznosti sodišče odloča za nazaj (za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe). Ta posebnost je v tem, da pri odločanju za nazaj ni mogoče ne upoštevati dejstva, da so bile določene potrebe v tem času zadovoljene v naravi s strani preživninskega zavezanca. Če je tako, potem preživninskemu zavezancu ni mogoče naložiti, naj na račun teh istih potreb (ki so bile že pokrite) sedaj plača še v denarju. Kar mora torej storiti sodišče prve stopnje, je, da oceni, kolikšen del potreb, ki bremenijo preživninskega zavezanca, je ostal v preteklosti (v povpečnem mesečnem znesku) nepokrit (2) in kolikšno breme je preživninski zavezanec že nosil. Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da naj sodišče napravi oceno in ne matematičnega izračuna, ki bi se izgubil v podrobnostih. To so obenem tudi napotki za nadaljnje delo.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

36. Drugih kršitev, razen teh, o katerih je bilo govora že zgoraj in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o stikih in le to na podlagi procesnega pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP (3) spremenilo. Na podlagi istega procesnega pooblastila je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o višini preživninske obveznosti za čas po 4.10.2012. Ker odločitev o že zapadli preživnini (za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe) nima razlogov o odločilnih dejstvih (odločilnih, glede na ustrezno materialnopravno podlago), je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP. V vsem preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP potrdilo.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do Ur. l. RS, št. 90/2011).

(2) na primer (pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za pravno relevatna dejstva tega primera, marveč zgolj za ilustracijo): ocena otrokovih potreb mesečno znaša 600 EUR. Del teh potreb je tudi plačevanje položnic za vrtec v znesku 200 EUR. Ker je te položnice plačeval oče, je znesek odprtih potreb le še 400 EUR. Ker je mesečno plačeval v denarju 150 EUR, jih tako ostane le še 250. Oče je torej mesečno že bil preživninsko obremenjen v višini 350 EUR, zato mora preostalih 200 EUR nositi mati, oče pa mora doplačati še 50 EUR. Res je sicer, da je otroku mesečno kupoval tudi igrače v vrednosti približno 50 EUR. Ker pa te niso del potreb, jih je treba šteti za darilo.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe tega predpisa)