Jedro

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obove carinskega postopka po določbah ZUP (1986). Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdajo izpodbijanega sklepa o izterjavi takse oprlo na neplačani opomin za plačilo takse. Sklep o odmeri takse, namreč ne vpliva na zapadlost taksne obveznosti, ker se z njim ne določa zapadlosti taksne obveznosti (na novo). Smisel sklepa o odmeri takse je le v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči pritožba zoper odmerjeno takso, le-te pa tožeča stranka ni vložila, zaradi česar je postal pravnomočen. Zaradi tega se očitki, ki se nanašajo na sklep o odmeri sodne takse, ne morejo upoštevati v pritožbi zoper sklep o izterjavi neplačane takse.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba zoper izpodbijani sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.2004, s katero je ta v 1. točki izreka zavrnila pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 2.3.1999, v 2. točki izreka pa je zavrnila zahtevek za povračilo stroškov zastopanja. Z navedeno odločbo je Carinarnica M. obnovila postopek carinjenja za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo z dne 11.11.1996, in tožečo stranko zavezala k naknadnemu plačilu carinskega dolga v višini 162.856,00 SIT.

Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče v skladu s 30. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) ugotovilo, da tožeča stranka (kot taksni zavezanec) v predpisanem 15 dnevnem roku od prejema taksnega opomina ni plačala takse za pritožbo (v vrednosti 2000 točk) in takse za opomin (v vrednosti 500 točk), ter določilo, da mora tožeča stranka plačati dolžno takso v višini (47.500,00 SIT) in kazensko takso v višini 50% pribitka na dolžno takso. Poleg tega je naročilo izvajalcu plačilnega prometa, da s transakcijskega računa tožeče stranke prenese 71.250,00 SIT na vplačilni račun sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje celovito povzema navedbe tožene in tožeče stranke ter navaja, da je v obravnavani zadevi sporna odločitev carinskega organa prve stopnje, da obnovi postopek odmere uvoznega carinjenega blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet z zgoraj navedeno carinsko deklaracijo, ker naj bi bilo na podlagi dokumentacije, prejete s strani belgijskih carinskih organov, ugotovljeno, da ob carinjenju v carinski deklaraciji ni bila prijavljena pravilna vrednost blaga. Sporno je tudi vprašanje zastaranja izterjave dolga, zaradi več kot petletnega reševanja pritožbe. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi navedla že tožena stranka ter se je nanje tudi izrecno sklicevalo v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. Kot neutemeljen je zavrnilo ugovor, da v carinskih postopkih po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), ni možna uporaba izrednih pravnih sredstev po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986; Uradni list SFRJ št. 47/86, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92), saj je bila subsidiarna uporaba ZUP (1986) predvidena v 6. členu CZ, ureditev naknadnega preverjanja carinskih deklaracij v 62. členu CZ pa ne posega v razloge za uporabo izrednih pravnih sredstev po ZUP (1986). Tožena stranka je zato po presoji prvostopenjskega sodišča sklep o obnovi pravilno oprla na 1. točko 249. člena ZUP (1986), saj so uradno pridobljeni in ustrezno overjeni računi belgijskih carinskih organov predstavljali nov dokaz, ki je v času prvotne odločbe (ECL) že obstajal, a zanj slovenski carinski organi niso mogli vedeti. Pri tem za presojo zakonitosti uporabe obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP (1986) ni pomembno, ali je bil morda izpolnjen tudi pogoj za obnovo iz kakšne druge točke navedenega člena. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je odločba nična na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (1986), ker je zaradi zastaranja pravice do izterjave ni mogoče izvršiti. Določba 157. člena CZ govori le o zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga, ne pa tudi o zastaranju pravice do odmere. Stališče tožeče stranke, da zastaranje izterjave pomeni, da je zastarala tudi odmera carine, je sicer pravilno, vendar če je bila carina odmerjena pred potekom petletnega zastaralnega roka za izterjavo, odmerna odločba ne postane nezakonita (po poteku zastaralnega roka), le izterjati se več ne da. Ni utemeljen tožbeni ugovor, po katerem naj bi tek subjektivnega zastaranja pretrgala le uradna dejanja prvostopenjskega organa, ki neposredno merijo na izterjavo dolga, ampak ga pretrga vsako uradno dejanje carinskih organov obeh stopenj, ki ima namen odmere ali izterjave. V obravnavanem primeru je bila sporna prvostopenjska upravna odločba (z dne 3.3.1999) vročena dne 8.3.1999, izpodbijana odločba druge stopnje pa je bila vročena dne 16.9.2004. Od izdaje prvostopenjske odločbe do odločitve o pritožbi je res minilo že več kot 5 let, vendar iz podatkov upravnih spisov izhaja, da so bile tožeči stranki v pritožbenem postopku z dopisom z dne 2.4.2002 (vročen dne 4.4.2002) vročene priloge k zapisniku z dne 23.12.1998, kar je uradno dejanje, ki je pretrgalo subjektivno zastaranje. Zaradi tega do vročitve izpodbijane odločbe nov pet letni subjektivni rok ni mogel preteči. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede pooblastil oziroma posrednega in neposrednega zastopanja, in sicer iz razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka. S tem ko je tožnik vložil in izpolnil sporno deklaracijo in bil vpisan v rubriko (polje) št. 14 kot carinski deklarant, je prevzel tako pravice kot obveznosti, ki so iz tega statusa izhajale po takrat veljavnih predpisih, kasnejša sprememba materialnega predpisa pa za presojo zakonitosti sporne prvostopenjske oziroma drugostopenjske upravne odločbe ne more vplivati. Svojih trditev o tem, da je bila neposredni zastopnik prejemnika blaga, tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala. Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da prvostopenjski organ ni bil pristojen za izdajo sklepa o obnovi postopka , saj je po 250. členu ZUP (1986) organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pristojen tudi za uvedbo obnovljenega postopka.

Zoper obravnavano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, s katero sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS ter zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS-I, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločitev. Obširne pritožbene navedbe, vsebujejo naslednje ugovore: Izpodbijana sodba ni argumentirana, saj prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe v zvezi z dopustnostjo obnove postopka in na navedbe v zvezi z ničnostjo upravne odločbe zaradi neizvršljivosti. Carinska deklaracija je vloga stranke ne pa odločba, kar izhaja iz drugega odstavka 50. člena CZ. Carinski urad ni argumentiral, kako je mogoče obnoviti postopek po vlogi stranke, saj se ZUP (1986) uporablja le za obnovo rednih odločb, ki so postale pravnomočne in dokončne. Carinska deklaracija je pravni akt, ki ne more postati dokončen in pravnomočen, kar naj bi po navajanju tožeče stranke ugotovilo tudi vrhovno sodišče v številnih odločbah (I Up 434/2002, I Up 363/2002, I Up 433/2002, I Up 292/2002, I Up 325/2002, I Up 366/2002, I Up 364/2002, I Up 365/2002). Poseg organa v carinsko deklaracijo pripelje do redne odločbe v skladu s točko c prvega odstavka 154. člena CZ. V obravnavanem primeru gre za naknadni obračun carinskega dolga po 154. členu CZ, ki pa je vezan na roke, določene v njegovem četrtem odstavku (enoletni rok za primer iz točke c). Zato da bi se ti zastaralni roki zaobšli, so se uporabile določbe ZUP (1986) (ki določajo petletni rok za obnovo). Primarnost CZ izhaja tudi iz prvega odstavka njegovega 6. člena, kar pomeni, da imajo izredna pravna sredstva po 154. členu CZ prednost pred izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (1986). Tožeča stranka ugovarja tudi svojo stvarno legitimacijo; ni bila carinski deklarant, ampak le zastopnik carinskega dolžnika, saj se v rubriko št. 14 carinske deklaracije lahko vpiše tako deklarant kot zastopnik, v dvomu pa je treba uporabiti načelo "v dvomu za milejše". Podrobneje pojasnjuje, da je bila s 24. členom Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96) onemogočena pravilna raba rubrike št. 14, ki je sicer naslovljena kot "deklarant/zastopnik". Alternativni vpisi so bili dopuščeni šele z Uredbo za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99), ki je bila sprejeta na podlagi novele CZ (Uradni list RS, št. 32/99). Podzakonski akti morajo biti v skladu z zakonom, Pravilnik o uporabi listin v carinskem postopku pa ni bil v skladu s CZ. Dalje navaja, da oseba, ki je vložila deklaracijo v imenu tožeče stranke ni imela pooblastila direktorja družbe, vendar bi ga morala imeti (tretji odstavek 53. člena ZUP 1986). Carinski organ bi moral na to paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (54. člen ZUP 1986), saj ZUP (1986) ne pozna instituta "pooblastila po zaposlitvi". ZUP (1986) je specialnejši zakon glede na Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89). Carinski organ ni sprejemal pooblastil tožeče stranke in ostalih špediterjev in ni ugotavljal imena fizične osebe, ki naj bi se vpisala v rubriko št. 14, pooblaščenec pa se mora izkazati s pisnim pooblastilom. Ker stranke ni zastopal zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec, ki bi imel ustrezno pooblastilo, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 4. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1999, Uradni list RS, št. 24/06 - UPB2). Dejansko stanje naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj mora carinski urad ugotoviti podatke iz 66. člena ZUP (1999), ni pa ugotovil imena osebe, ki je bila prisotna pri pregledu blaga. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da bi moral carinski organ v izreku odločbe navesti oba solidarna dolžnika (deklaranta in osebo, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo), saj je odgovornost za dolg po tretjem odstavku 143. člena CZ kumulativna. Carinski urad ni vložil v spis pooblastila, na podlagi katerega bi carinik lahko odločal o sprejemu carinske deklaracije. Pooblastilo ne more biti dano cariniku na podlagi pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je zgolj interni akt. Navaja še, da bi morala biti ustna obravnava obvezna, ker gre v tem primeru za stranke z nasprotujočimi interesi. Pravi, da mu je bila s tem kršena možnost izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah (3. točka tretjega odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka bi morala sestaviti zapisnik o naknadni kontroli deklaracije iz 62. člena CZ na podlagi 15a. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - sklep US, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 1/99), ki se mora uporabiti na podlagi 6. člena CZ. Glede same obnove carinskega postopka navaja, da je ponarejena listina vzrok nezakoniti odločbi, zato bi moral organ obnoviti postopek po 2. točki prvega odstavka 249. člena ZUP (1986). Ponarejeno potrdilo je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Kriva listina se lahko ugotovi le z izvedencem. Poleg tega bi moral carinski organ obvezno naznaniti kaznivo dejanje in zahtevati začetek kazenskega postopka (147. člen ZUP 1986).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka dne 24.5.2006 vložila pritožbo, v kateri navaja, da je dne 11.4.2006 prejela sklep, št. U 377/2004-28 z dne 5.4.2006, o odmeri sodne takse za pritožbo zoper sodbo in taksni opomin v skupnem znesku 47.500,00 SIT. Ker v navedenem sklepu prvostopenjsko sodišče ni določilo roka za plačilo takse, je pričakovala, da ji bo sodišče poslalo nalog, v katerem bo določilo znesek in rok za plačilo sodne takse, tako kot je to storilo v zadevah z opr. št. U 378/2004 in U 382/2004. V nasprotju s tem pa je dne 16.5.2006 prejela izpodbijani sklep. Dejstvo, da v izpodbijanem sklepu ni bil naveden rok za plačilo in da sodišče ni izdalo naloga za plačilo, jo je zapeljalo v zmoto, saj je pričakovala, da bo sodišče ravnalo kot v predhodnih sklepih in ji določilo rok za izpolnitev plačila. Prosi, da se izpodbijani sklep odpravi in da se določita višina in rok za plačilo takse.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Neutemeljene so pritožbene - sedaj revizijske - navedbe, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene navedbe v zvezi z dopustnostjo obnove carinskega postopka (v okviru teh pa na navedbe glede izbranega obnovitvenega razloga ter razmerja med obnovo po ZUP (1986) in naknadnim obračunom carinske deklaracije po 154. členu CZ) ter na navedbe v zvezi z ničnostjo upravne odločbe zaradi neizvršljivosti, ker naj bi zastarala izterjava carinskega dolga. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS se je prvostopenjsko sodišče namreč pravilno oprlo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka, kar je v sodbi tudi izrecno navedlo, prav posebej pa je obravnavalo tudi navedena ugovora. To je storilo temeljito in celovito, njegovi zaključki pa so pravilni in zakoniti, zato jih revizijsko sodišče ne ponavlja.

Revizijske navedbe, s katerimi hoče tožeča stranka izpodbiti svojo stvarno legitimacijo v carinskem postopku (ker naj bi bila le zastopnik carinskega dolžnika; ker naj bi oseba, ki je vložila deklaracijo, ne imela pooblastila direktorja tožeče stranke za vložitev deklaracije; očitki, da carinski organ sploh ni sprejemal pooblastil tožeče stranke in ostalih špediterjev) so dejanske narave, kar smiselno priznava tudi sama tožeča stranka, in zato ne morejo biti predmet revizije (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje - to je, da je imela tožeča stranka status deklaranta - pa tudi niso pravno pomembna tožnikova izvajanja v zvezi s Pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku. Četudi bi le-ta res onemogočal vpisovanje zastopnikov, ki niso bili deklaranti, do nepravilne uporabe materialnega prava, se pravi CZ, v obravnavanem primeru niti ni moglo priti, ker je tožeča stranka dejansko bila deklarant, saj se je kot deklarant vpisala sama. Deklarant pa je po CZ eden od možnih zavezancev za plačilo carine.

Ugovor v zvezi z nepravilnostjo izreka prvostopenjske upravne odločbe (v katerem je kot zavezanec naveden le deklarant, čeprav je po mnenju tožeče stranke odgovornost za odmerjeni carinski dolg solidarna za deklaranta in za osebo, za katero je deklarant vložil deklaracijo), ugovor v zvezi z obligatornostjo ustne obravnave ter ugovor glede zapisnika o naknadni kontroli blaga po 62. členu CZ, se nanašajo na izvedbo upravnega postopka in zato ne morejo biti predmet revizijske kontrole (prvi odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožnikove trditve o kršitvi možnosti izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, v zvezi s katerimi se sklicuje na 3. točko tretjega odstavka 25. člena ZUS, revizijsko sodišče zaradi njihovih pavšalnosti ni moglo preizkusiti. Ob tem le dodaja, da na njihovo neutemeljenost kaže dejstvo, da je bila v predmetni zadevi pred sodiščem prve stopnje izvedena tudi glavna obravnava (v kateri se je tožeča stranka sicer sklicevala na navedbe, ki jih je podala v drugi zadevi s podobnim dejanskim stanjem). To pomeni, da je imela tožeča stranka vse možnosti izreči se o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z obravnavano zadevo pred sodiščem. Kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta pa kot rečeno niso predmet revizijske presoje.

Navedbe o kršitvah ustavnih pravic iz 22., 23., 24., 25. in 33. člena Ustave Republike Slovenije so po presoji revizijskega sodišča tožeči stranki služile zgolj za podkrepitev drugih, konkretnejših revizijskih ugovorov, ki so že bili obravnavani, zatrjevane kršitve ustavnih pravic v drugi smeri pa so ostale na ravni navedb oziroma tolikšne pavšalnosti, da jih revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

Glede na vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Taksna obveznost nastane po zakonu, in sicer, ko se vloga izroči (1. točka drugega odstavka 4. člena ZST), v plačilo pa zapade v 15 dneh od vročitve opomina, v roku, ki je določen v četrtem odstavku 26. člena ZST. Če taksni zavezanec ne plača takse v navedenem roku, mora sodišče pristopiti k izterjavi neplačane takse po postopku iz 29. člena oziroma - če je taksni zavezanec pravna oseba - 30. člena ZST, kar je v obravnavanem primeru tudi storilo.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdajo izpodbijanega sklepa o izterjavi takse oprlo na neplačani opomin za plačilo takse. Sklep o odmeri takse, št. U 377/2004-28 z dne 5.4.2006 (ki ga je tožeča stranka prejela dne 11.4.2006), namreč ne vpliva na zapadlost taksne obveznosti, ker se z njim ne določa zapadlosti taksne obveznosti (na novo). Smisel sklepa o odmeri takse je le v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči pritožba zoper odmerjeno takso, le-te pa tožeča stranka ni vložila, zaradi česar je postal pravnomočen. Zaradi tega se očitki, ki se nanašajo na sklep o odmeri sodne takse, ne morejo upoštevati v pritožbi zoper sklep o izterjavi neplačane takse.

V obravnavanem primeru je taksa zapadla v plačilo z iztekom 15 dnevnega roka iz opomina, ki ga je tožeča stranka prejela 12.1.2006, izpodbijani sklep o izterjavi pa je bil izdan 12.5.2006 - torej štiri mesece po prejemu opomina. Izdaja izpodbijanega sklepa je bila zato zakonita in pravilna, zaradi česar je vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo.