Jedro

Če je sodišče druge stopnje izreklo sodbo, zoper katero je dovoljena pritožba (primer iz 1. točke 1. odstavka 398. člena ZKP), je dolžno opraviti tudi preizkus, ali je pri obtoženki še vedno podan priporni razlog ter nato s sklepom pripor podaljšati ali odpraviti. S tem ko je to storilo sodišče prve stopnje, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obtožene M.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne v novo odločitev Višjemu sodišču v Mariboru, ki mora odločiti v 24-ih urah od prejema te odločbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 15.05.2002 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženo M.M. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbe obtožene M.M. in njenih zagovornikov kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženkin zagovornik M.J. iz M. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da izda odredbo, na podlagi katere se izvršitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa prekine in nato spremeni pravnomočni sklep Višjega sodišča v Mariboru tako, da ugodi pritožbi in razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča, oziroma podredno, da razveljavi sklep pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne drži trditev, da senat okrožnega sodišča ni bil pristojen za odločanje o podaljšanju pripora. Potem ko sodišče druge stopnje ni preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, je bilo po mnenju vrhovne državne tožilke v procesnem položaju, ko sodba še ni pravnomočna, sodišče prve stopnje dolžno in pristojno odločiti o podaljšanju pripora. Zato ocenjuje, da zahteva obtoženkinega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obtožena M.M. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.04.2002 spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka in 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ ter obsojena na enotno kazen 30 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je sodišče obtoženki v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prebit v priporu, od 19.12.2000 od 6.20 ure dalje.

Obtožena M.M. je iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP od 19.12.2000 od 16.30 ure dalje v priporu, vendar sodišče druge stopnje, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo, ni opravilo preizkusa, ali so še dani razlogi za pripor. Postavilo se je na stališče, da je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 7. odstavka 392. člena ZKP dolžno opraviti tak preizkus le v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, ne pa tudi takrat, ko sodbo sodišča prve stopnje potrdi ali spremeni. Po razlagi pritožbenega sodišča takega preizkusa ne narekuje niti določba 1. točke 1. odstavka 398. člena ZKP.

Tako pravno naziranje sodišča druge stopnje je napačno. Sodba sodišča druge stopnje, gre namreč za primer iz 1. točke 1. odstavka 398. člena ZKP, zoper katero je dovoljena pritožba, ni postala pravnomočna in v njej izrečena kazen zato tudi ni izvršljiva. Zato je bilo pritožbeno sodišče dolžno, potem ko je odločilo o pritožbi zoper sodbo, opraviti preizkus, ali je pri obtoženi M.M. še vedno podan priporni razlog begosumnosti ter nato s sklepom pripor podaljšati ali odpraviti. Ne glede na to, da 398. člen ZKP izrecno ne določa, kako ravna višje sodišče, ko je obtoženec(ka) v priporu, pa mora to o priporu odločiti. Podlago za tak preizkus ima v smiselni uporabi določbe 5. odstavka 361. člena ZKP, ki ureja odločanje o priporu, po izreku prvostopenjske sodbe. Vložnik zahteve utemeljeno izpostavlja, da sklicevanje na določili 2. odstavka 207. člena ZKP in 5. odstavek iste določbe ni pravilno, kajti ti veljata za postopek po vložitvi obtožnice do konca glavne obravnave. Določba 2. odstavka 207. člena ZKP se smiselno uporablja le v primeru dvomesečnega preizkusa obstoja pripornih razlogov po izreku sodbe, če medtem zadeva po vloženi pritožbi zoper sodbo še ni bila poslana v odločanje sodišču druge stopnje. To je zadnja faza v kazenskem postopku, seveda če v pritožbenem postopku ne pride do razveljavitve prvostopenjske sodbe, ko o priporu še odloča zunajobravnavni senat (6. odstavek 25. člena ZKP).

Zoper sklep, s katerim v takšnem primeru višje sodišče odloči o priporu, pritožba ni dovoljena. Dovoljena bi bila le v primeru, če bi sodišče druge stopnje obtoženca, ki je bil na prvi stopnji oproščen obtožbe, spoznalo za krivega in zoper njega odredilo pripor.

Po 1. odstavku 399. člena ZKP se smejo zoper sklepe preiskovalnega sodnika in druge sklepe, izdane na prvi stopnji, stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Sodišče druge stopnje preizkusi obstoj razlogov za pripor v okviru drugostopenjskega odločanja o glavni stvari. V prid stališču, da zoper sklep sodišča druge stopnje o podaljšanju ali odpravi pripora ni pritožbe, govori tudi določba 7. odstavka 392. člena ZKP, ki ureja to vprašanje v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe. Če zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o priporu po razveljavitvi prvostopenjske sodbe, ni pritožbe, po logični razlagi ni nobene podlage, da bi bila pritožba dovoljena zoper sklep, s katerim je bil pripor podaljšan, potem ko je pritožbeno sodišče izreklo kazen dvajsetih let (ali višjo kazen) ali potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je bila obtožencu(ki) izrečena taka kazen. Ustavna pravica do pravnega sredstva zoper takšno odločbo je varovana z možnostjo vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložniku zahteve je treba pritrditi, ko navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sklep na prvi stopnji izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo odločati v tej stvari, višje sodišče pa je tak sklep potrdilo, četudi bi ga moralo v skladu s 3. odstavkom 402. člena ZKP razveljaviti ter nato samo odločiti o priporu. Tudi konceptualno je nevzdržno, da bi v fazi postopka, ko je v zadevi o glavni stvari pritožbeno sodišče že odločilo, o podaljšanju pripora odločalo prvostopenjsko sodišče (senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP). O podaljšanju ali odpravi pripora lahko v tem procesnem položaju odloči le sodišče druge stopnje.

O podaljšanju pripora je odločilo sodišče prve stopnje, čeprav za tako odločanje ni bilo stvarno pristojno, zato bi moralo pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi obtoženkinega zagovornika zoper ta sklep, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP napadeno odločbo po 3. odstavku 402. člena ZKP razveljaviti ter nato samo odločiti o priporu. Sklep, s katerim je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, take samostojne odločitve drugostopenjskega sodišča ne more nadomestiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je podana v zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevi zagovornika obtožene M.M. za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP sklepa sodišč prve in druge stopnje o podaljšanju pripora razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločitev Višjemu sodišču v Mariboru. Glede na določbo 2. odstavka 20. člena Ustave mora zato sodišče o priporu odločiti v roku 24 ur od prejema te odločbe.

V procesnih določbah ni podlage za izdajo odredbe o prekinitvi izvrševanja pripora zoper obtoženo M.M. še pred odločitvijo o vloženem izrednem pravnem sredstvu, za kar se v zahtevi prav tako zavzema obtoženkin zagovornik.