Jedro

Mama se očitno zaveda, da si hči stikov z njo želi (sama jih opisuje kot hčerino hrepenenje po njej), zato je njena dolžnost, da spoštuje (četudi se z njimi intimno ne strinja) strokovne ugotovitve izvedencev in CSD, da je za prehodno obdobje najprimerneje, da se stiki izvajajo z nadzorom. Ne gre za to, da bi nadzor potrebovala toženka, ga pa očitno potrebuje in želi hči, zato je sodišče zaenkrat izbralo tak način poteka stikov. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da ne gre za trajno ureditev stikov na ta način, temveč za obdobje, ki je potrebno, da bosta mama in hči, tudi ob pomoči strokovnih sodelavcev, zmogli obnoviti svoj nekdanji odnos. Ko bo ta razkrhan odnos znova trden, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da hči ne bi mogla samostojno hoditi k materi na stik, kar podpira tudi oče in kar bodo nedvomno s strokovno utemeljitvijo podprli strokovni delavci CSD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dogovor o varstvu in vzgoji skupnega otroka pravdnih strank, stikih in preživljanju spremenilo tako, da je trinajstletno dekle predodelilo v vzgojo in varstvo očetu, mami naložilo v plačilo 120,00 EUR mesečne preživnine in že zapadle zneske preživnine v višini 720,00 EUR. Preživnino, ki jo je bil doslej dolžan plačevati oče, je ukinilo. Stike med mamo in hčerko je določilo tako, da ti potekajo vsako sredo od 14.00 do 16.00 v prostorih CSD, mama pa je dolžna teden dni prej obvestiti CSD, da se bo stik lahko organiziral, hči pa se bo nanj lahko pripravila. Sodišče je še zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Toženka v pravočasni pritožbi odločbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da z dodelitvijo njej hčerkin zdrav psihofizični in socialni razvoj ni bil ogrožen. Sodišče je slepo sledilo tožniku in CSD, ni pa izvedlo njenih dokazov, zlasti poizvedbe pri N., zaslišanja razredničarke in sosedov. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je izvedencu podalo nepravilno podlago za izdelavo mnenja. Dodaja, da je bilo izvedensko mnenje V. S. izdelano v drugem postopku, sama pa ni soglašala, da se ga upošteva v tem postopku in da se izvedenec z njim seznani. Izvedensko mnenje je zato pristransko, prav nanj pa se je oprlo sodišče pri svoji odločitvi. Ves čas je poudarjala, da je hčerka v puberteti in da manipulira s staršema, kar sta ugotovila tudi CSD in izvedenec, sodišče pa tega ni ustrezno obrazložilo. Leta 2014 so se pri A. pojavile težave doma in v šoli, mati je sprejela določene ukrepe, da bi ji pomagala, oče pa jih ni podprl, temveč je hčer naščuval proti njej. Ključni razlog za zaplet je hčerkina želja po odhodu na počitnice, ostali očitki pa so izmišljeni. Nadalje navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo otrokovega mnenja, saj upoštevalo njeno mnenje iz leta 2014, namesto da bi pridobilo novo, aktualno mnenje. Toženka je utemeljeno predlagala zaslišanje razredničarke in predstavnic šolske svetovalne službe, ki bi izkazal primernost toženke za vzgojo in varstvo ter njeno skrb za hčerine šolske obveznosti. Oče se pred tem ni zanimal za hčerino šolo in tudi trenutno njeni šoli ne posveča dovolj skrbi. Oče po eni strani ni dovolj skrben, po drugi pa je preveč zaščitniški. Izvedenec T. je ugotovil, da je oče bolj primeren za zaupanje v vzgojo in varstvo, kar pa glede na druge dokaze ne drži. Nasilno vedenje matere ni izkazano, zato ga izvedenec ne bi smel upoštevati. Tako izvedenec kot sodišče spregledata očetovo nasilje do nje in hčerke v preteklosti. Odločitev sodišča o predodelitvi otroka očetu je iz navedenih razlogov materialnopravno zmotna.

Sodišče je odločilo, da nenadzorovani stiki ne bi bili v korist hčere, zato jih je zapovedalo pod nadzorom CSD. S tem je dejansko prekinilo stike med njima, saj toženka CSD ne zaupa, poleg tega pa nadzora ne potrebuje. Hči lahko vedno pride k njej, oče stikom ne nasprotuje in jih podpira ter pravi, da bo hčerko na stik pripravil. A. izraža hrepenenje po materi in jih manj zavrača kot v preteklosti.

Nadalje izpodbija odločitev o preživnini in kot bistveno navaja, da so hčerini stroški ocenjeni previsoko. Tožnik zanje ni predložil nobenih listinskih dokazov. Sodišče mu je za stroške šolske položnice priznalo 20,00 EUR, sam pa je izpovedal, da znašajo 12,00 do 17,00 EUR. Knjige dobijo brezplačno. Sodišče mu je dvakrat priznalo stroške za šolske potrebščine, najprej 20,00 EUR, nato pa še 30,00 EUR. Za stroške obutve in oblek ni predložil nobenih dokazil, prav tako ne za stanovanjske stroške. Neizkazani so stroški za prosti čas. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik prejema 98,00 EUR otroškega dodatka. Dodaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo njenih zmožnosti, saj mora poleg najemnine v višini 235,00 EUR plačevati tudi zdravstveno zavarovanje 26,79 EUR in mobitel v znesku 18,30 EUR. Denar potrebuje za lastno preživljanje, počitnic si ne more privoščiti. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso (IV Cp 211/2015).

Posledično izpodbija tudi odločitev sodišča o ukinitvi preživnine, ki jo je bil doslej dolžan plačevati oče, in odločitev o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo, ki jo je sodišče druge stopnje prvič razveljavilo. Sodišče ni upoštevalo navodil višjega sodišča. Sodišče napačno zaključuje, da je izvedensko mnenje ovrglo toženkine pomisleke o manipulativnem vzorcu vedenja otroka in načrtnem pridobivanju z nudenjem materialnih dobrin. Sodišče zaradi drugačne izpovedi toženke, ki je njena lastna, ne more zaključiti, da sama ni primerna za vzgojo in varstvo hčerke. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane odločbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno in relativno bistvenih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravno odločilne dokaze, zavrnitev preostalih pa je izčrpno obrazložilo(1). Pavšalno grajanje zavrnitve dokazov, zgolj s ponavljanjem njihovega substanciranja, predstavljenega v postopku pred sodiščem prve stopnje, dvoma v pravilnost zavrnitve teh dokazov ne vzpostavi, do posameznih konkretiziranih očitkov pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kot ga je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, in se nanj v izogib ponavljanju sklicuje. Oblikovana dokazna ocena je popolna, skrbna, logična in življenjsko prepričljivo utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi pravno odločilnih dokazov ugotovilo, da je utemeljen tožnikov zahtevek, da se mu mladoletna hči predodeli v vzgojo in varstvo. Bistveni razlogi so v tem, da je odnos med trinajstletno hčerko in njeno mamo povsem porušen in da je oče bolj primeren za vzgojo in varstvo kot mama. Višje sodišče pritožnici na tem mestu pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo, da ona za vzgojo in varstvo hčerke ne bi bila primerna, pač pa je ugotovilo, da glede na hčerkino jasno izraženo željo, da želi živeti pri očetu, ter visoko stopnjo konfliktnosti odnosa med hčerko in mamo trenutno v A. korist, da se (pre)dodeli očetu. Ko bo pritožnica ponotranjila željo svojega otroka, da želi bivati s svojim očetom, z njo pa zdaj ne, in ko bo dekle začutilo, da ji mama to dovoli (ne pa, da temu nasprotuje), bo to lahko postala osnova za izboljšanje odnosov med njima. Puberteta je, kot je splošno znano, življenjska doba človeka, za katero je značilno uporništvo, kar je pri hčerki zaznala tudi toženka. Le z razumevanjem tega obdobja, potrpežljivostjo in toleranco bo toženka lahko prebrodila ta del hčerkinega življenja tako, da bosta obudili pristen materinsko-hčerinski odnos, ki sta ga nekdaj nedvomno imeli.

8. Izvedensko mnenje V. S. je nastalo v predhodnem postopku(2) in tožnik ga je priložil že tožbi in se nanj skliceval. Toženkino soglasje za upoštevanje tega mnenja v tem sodnem postopku ni potrebno, saj ga sodišče ni uporabilo namesto dokaza z izvedencem, temveč le kot del tožnikove trditvene podlage. V situaciji, kot je obravnavana, je logično, da bo v tem postopku postavljeni izvedenec, ki ni prvi po vrsti, ki podaja mnenje v zvezi s koristjo otroka v odnosu do staršev, pregledal tudi predhodna mnenja, ki so del spisovnega gradiva, in se do njih opredelil(3). Enako je izvedenec dolžan ravnati z vsem strokovnim gradivom, tudi s poročili CSD. Tu velja pripomniti, da se položaj CSD po stališču Vrhovnega sodišča približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec(4).

9. Drži, da sta tako CSD kot izvedenec ugotovila prisotnost manipuliranja pri hčerki, kar je predvsem posledica večletnega povsem porušenega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nasprotnega, vendar je upoštevaje vse dokaze presodilo, da je v večjo korist dekleta, da biva pri očetu. Ali je njeno navajanje o nasilju mame nad hčerko resnično ali ne, na odločitev ne more bistveno vplivati. Četudi bi šlo povsem za laž (pa v dokaznem postopku za kaj takega ni niti najmanjše opore), je dekle že s tem jasno povedalo, da je pripravljeno storiti vse, da pri mami ne bi živela. Toženkini očitki, da je hči s tem izigrala pravila in meje, ki ji jih je sama postavila, niso utemeljeni, saj se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dekletov učni uspeh popravil, oče s šolo dobro sodeluje ter skrbi za hčerkine obveznosti (prilogi C 8 in C 9), po ugotovitvah izvedenca pa ji zna postavljati tudi pravila in meje, ob hkratnem razumevanju njenih potreb, pogojenih s specifičnim starostnim obdobjem.

10. Za odločitev v tej zadevi niso pomembna dejstva in okoliščine iz obdobja (pred izdajo začasne odredbe v tem postopku), ko je bila hčerka v vzgoji in varstvu pri materi. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da mama v tem obdobju skrbela za hčerko, kot je treba, zato sodišču v zvezi s tem ni bilo treba zasliševati predstavnikov šole in sosedov. Iz enakega razloga tudi ni pomembno, kako in koliko se je oče v taistem obdobju ukvarjal s hčerkino šolo, saj ni sporno, da je to takrat počela mama. Tudi očetovo nasilništvo iz tistega obdobja, o katerem se vedno teče postopek, nima takega vpliva na odločitev sodišča, kot bi si ga toženka morda želela. Pritožnica ne pojasni, v čem naj bi bilo dekletovo mnenje iz leta 2014 o tem, da želi bivati pri očetu, danes drugačno, še zlasti, ker toženka ne izvaja stikov tako, kot so bili zapovedani z začasno odredbo in jih odklanja tudi še v pritožbi.

11. Pritožnica se očitno zaveda, da si hči stikov z njo želi (mama jih opisuje kot hčerino hrepenenje po njej), zato je njena dolžnost, da spoštuje (četudi se z njimi intimno ne strinja) strokovne ugotovitve izvedencev in CSD, da je za prehodno obdobje najprimerneje, da se stiki izvajajo pod nadzorom. Ne gre za to, da bi nadzor potrebovala toženka, ga pa očitno potrebuje in želi A., zato je sodišče zaenkrat izbralo tak način poteka stikov. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da ne gre za trajno ureditev stikov na ta način, temveč za obdobje, ki je potrebno, da bo sta mama in hči, tudi ob pomoči strokovnih delavcev, zmogli obnoviti svoj nekdanji odnos. Ko bo ta razkrhan odnos znova trden, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da hči ne bi mogla samostojno hoditi k materi na stik, kar podpira tudi oče in kar bodo nedvomno s strokovno utemeljitvijo podprli strokovni delavci CSD.

12. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s plačevanjem preživnine. Hčerine potrebe so navedene v 11. točki obrazložitve(5), ob tem pa ne drži, da je sodišče posamezne stroške priznalo več kot enkrat – gre za različne postavke, kar je razvidno ob podrobnem branju sodbenih razlogov(6). Seštevek vseh priznanih stroškov znaša 356,00 EUR, zato so končne ocenjene potrebe (340,00 EUR mesečno) celo nižje, kot bi ji šle. Take potrebe dekleta v njeni starosti so povsem primerljive s potrebami drugih otrok v tej starosti, kot izhaja iz primerljivih primerov v sodni praksi. V pravdnem postopku so dokazila prirejena, zato je tožnik lahko dokazoval (in je to tudi dokazal) višino stroškov drugače kot z listinskimi dokazi, tj. z lastnim zaslišanjem. Iz sodbe izhaja tudi, s katerimi prostočasnimi aktivnostmi in v kakšnem obsegu se A. ukvarja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, kot ji je priznalo tudi ta strošek. Otroškega dodatka se po stališču sodne prakse sodišče ne upošteva(7).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevaje preživninske zmožnosti ter življenjsko situacijo pri enem in pri drugem preživninskim zavezancem sodišče prve stopnje preživninsko obveznost korektno porazdelilo (35 % v breme toženke). Njeni dodatni stroški (zavarovanje in mobitel) na njeno preživninsko obveznost ne morejo bistveno vplivati. Pritožbeno sodišče pripominja, da izhodišče za določitev preživnine ni dejansko prejemanje dohodkov, temveč je treba upoštevati zmožnosti preživljavcev. Toženka ni zatrjevala ali izkazovala svoje nesposobnosti za delo ali prizadevanja v smeri pridobitve zaposlitve v času, ko je bila brezposelna, zato je treba kot povprečni mesečni dohodek toženke upoštevati 480,00 EUR, preživninska obveznost do hčerke (120,00 EUR mesečno) torej znaša ¼ tega dohodka. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev. Tega pa toženka v večji meri ni uspela izkazati, kot je to že upoštevalo sodišče prve stopnje, ni uspela izkazati. Primerjava z zadevo IV Cp 211/2015 ni na mestu, saj je bila tam ob nižjih dohodkih preživninskega zavezanca od toženkinih kljub znižanju še vedno določena višja preživnina (140,00 EUR).

14. Odločitev o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo je posledica zgoraj navedenih razlogov, zaradi katerih je bila hčerka dodeljena v vzgojo in varstvo očetu. Ne drži, da sodišče prve stopnje ob vnovičnem odločanju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa IV Cp 873/2015 z dne 8. aprila 2015. Izvedlo je vse dokaze, za katere je višje sodišče naložilo, da jih mora izvesti, glede ostalih pa je pritožbeno sodišče presojo prepustilo prvostopenjskemu – o tem so razlogi navedeni v 5. točki te obrazložitve.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Op. št. (1): 5. točka na 7. in 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Šlo je za sodni postopek za določitev stikov (N 149/2012), kjer sta stranki sklenili sodno poravnavo. Glej A 2 in A 3. Op. št. (3): Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 506/2015 z dne 9. 3. 2015. Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 682/2007 z dne 8. 1. 2007: Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.

Op. št. (5): Stran 20, zgoraj.

Op. št. (6): Sodišče je 30,00 EUR priznalo za obleke, ne za šolske potrebščine. Znesek 30,00 EUR za šolske potrebščine je sodišče upoštevalo skupaj s šolskimi knjigami in ga razdelilo na 12 mesecev ter zaokrožilo na 20,00 EUR. Ugotovitev sodišča, da je znesek 15,04 EUR, tudi ne nasprotuje tožnikovi izpovedi.

Op. št. (7): Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014.