Jedro

Odprto je ostalo vprašanje, ali je imelo stanje bolezni, podano od 2.2.1988 do 31.10.1988 za posledico prekinitev rednega šolanja na FGG in v pozitivnem primeru tudi, kdaj je do prekinitve prišlo.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Rešitev pritožbe tožnika se napotuje na gornji izrek.

V nerazveljavljenem delu ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izreklo, da se, delno ugodi tožnikovemu zahtevku in se odločbi toženca, opr. št. 9.895.196 z dne 8.3.1993 in z dne 8.5.1993, razveljavita, da tožniku, uživalcu akontacije družinske pokojnine, preneha pravico do družinske pokojnine z 10.7.1993 in se izplačevanje ustavi z 31.7.1993, da pripada tožniku akontacija družinske pokojnine od 1.10.1992 v mesečnih zneskih, kot jih je določilo v 3. odst. izreka sodbe, da je toženec dolžan tožniku izplačati zneske akontacij družinske pokojnine iz 2. odst. (pravilno bi moralo biti: iz 3. odst.) v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe in ob izplačilu poračunati že izplačane zneske akontacij ter da se, kar zahteva tožnik več, zavrne.

Ugotovilo je, da je zahtevek utemeljen v delu, ki se nanaša na podaljšanje pravice do družinske pokojnine po dopolnjenem 26 letu starosti v času rednega šolanja zaradi prekinitve le-tega zaradi bolezni. Zavrnilo pa je zahtevek v delu, ki se nanaša na podaljšanje uživanja družinske pokojnine po dopolnjenem 26 letu še za čas razlike med z zakonom predpisanim 15-mesečnim vojaškim rokom in med dejansko odsluženim vojaškim rokom. Postavilo se je na stališče, da je mogoče uživanje družinske pokojnine po dopolnjenem 26 letu starosti podaljšati le za toliko časa služenja vojaškega roka, za kolikor je uživalec dejansko prekinil šolanje. Po odpustu iz služenja vojaškega roka pa razlog za prekinitev šolanja v smislu 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92) odpade, zaradi česar ni več ustrezne podlage za podaljševanje uživanja družinske pokojnine po dopolnjenem 26 letu še za čas prej navedene razlike.

Zoper sodbo sta vložila pritožbi tožnik in toženec. Iz obrazložitev obeh pritožb je jasno razvidno, da se oba pritožujeta zoper sodbo samo v delu, s katerim je sodišče zahtevku delno ugodilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev. Navaja, da je sodišče pravilno odločilo, da mu pripada akontacija družinske pokojnine od 1.10.1992 dalje do 10.7.1993 v določenih zneskih. Ni pa pravilno ravnalo s tem, ko je odločilo, da mu pripadajo zneski družinske pokojnine v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Po pritožbenem stališču bi se izrek sodbe moral glasiti tako, da mu je toženec dolžan plačati pripadajoče zneske akontacij v roku 8 dni in ne v roku 8 dni po pravnomočnosti. Če bi izrek sodbe ostal tak kot je, potem bi se lahko zgodilo, da bi se toženec pritožil, s pritožbo ne uspel, tožnik pa bi dobil navedene zneske po n.pr. enem letu in pol brez kakršnihkoli obresti. Nadalje poudarja, da je sicer res uveljavljal le pravico do družinske pokojnine za določeno obdobje, ne da bi pri tem posebej zahteval še obresti od pripadajočih in neplačanih zneskov. Vendar pa je po pritožbenem stališču zahtevek po plačilu zamudnih obresti od zapadlosti posamezne akontacije sam po sebi umeven, saj je bil tožnik z neizplačilom pripadajočih zneskov dejansko oškodovan. Zato bi sodišče moralo odločiti, da mu je toženec dolžan izplačati zneske skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Prvostopno sodišče, ki je samo odločilo o tožnikovi pravici in o obveznosti toženca, bi moralo ravnati tako, da ne bi odločilo v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (2.odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Če obrestni zahtevke ni bil izrecno postavljen, pa bi lahko prvostopno sodišče, ki ni vezano na zahtevek stranke v postopku, tožnika (upoštevaje 11. člen ZPP), vsaj pozvalo, naj se izreče o obrestnem delu oz. precizira zahtevek. Ker je po pritožbenem stališču sodišče tako ali tako odločilo mimo zahtevka, bi moralo odločiti tudi, da tožniku pripadajo zamudne obresti.

Toženec v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev. V dopolnitvi z dne 25.4.1995 posreduje obrazložitev pritožbe. Citira določbe 1. odst. 78. člena in 1. odst. 82. člena ZPIZ. Poudarja, da tožnik, uživalec akontacije družinske pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij pokojnin, ki so jih osebe s stalnim prebivališčem v RS uveljavile v drugih republikah SFRJ, v času od 2.2.1988 do 31.10.1988, kar znaša 8 mesecev in 29 dni, iz zdravstvenih razlogov nesporno ni bil zmožen za študij ali za zaposlitev. Vendar pa pritožba poudarja, da v danem primeru ne gre za prekinitev rednega šolanja. S tem v zvezi prilaga sporočilo FGG v Ljubljani, z dne 13.4.1995 in FOV Kranj z istega dne. Poudarja, da na podlagi razpoložljivih podatkov v spisu in izstavljenih potrdil o rednem šolanju povzema, da je bil tožnik v šolskem letu 1984/85 na FGG Oddelek za geodezijo, vpisan evidenčno kot vojaški obveznik. V šolskem letu 1985/86 je bil vpisan v prvi letnik višjega študija, v šolskem letu 1986/87 pa v drugi letnik višjega študija. V šolskem letu 1987/88 je bil vpisan v peti semester višjega študija in mu je fakulteta absolventski staž podaljšala do 31.8.1988, nakar je 27.9.1988 diplomiral na I. stopnji. V šolskem letu 1988/89 je bil vpisan na isti fakulteti, vendar v drugi letnik visokega študija. V šolskem letu 1989/90 je opravljal izpite, kot redni študent pa je bil vpisan na FOV v Kranju in sicer v tretji letnik, smer organizacijska informatika. V šolskem letu 1990/91 je nadaljeval študij na FGG, Oddelek za geodezijo in bil vpisan v tretji letnik visokega študija, v šolskem letu 1991/92 pa v četrti letnik visokega študija. V šolskem letu 1992/93 je imel status absolventa visokošolskega študija in je dne 24.11.1993 diplomiral. Tožnik v odgovoru z dne 16.5.1995 na toženčevo pritožbo prereka njegovo stališče, da ne gre za prekinitev rednega šolanja. Navaja, da je imel že v drugem letniku višjega študija na FGG, Oddelek za geodezijo, namen nadaljevati šolanje na visokem študiju. Za prehod iz višjega na visoki študij pa se je zahtevala diploma na višješolskem študiju, poleg tega pa so bili potrebni še diferencialni izpiti.

Zaradi bolezni je imel podaljšan absolventski staž do 31.8.1998 (pravilno 1988), prav tako v tem času ni imel možnosti opravljanja diferencialnih izpitov za vpis v tretji letnik visokega študija. Zato se je moral ponovno vpisati v drugi letnik in sicer visokega študija ter v tem šolskem letu opravljati diferencialne izpite, iz česar je razvidno, da je zaradi bolezni izgubil eno šolsko leto. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji 1. odst. 82. člena zakona.

Pritožba toženca je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena. Zato je pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker se tudi tožnik pritožuje samo zoper ugoditveni del sodbe in to samo glede pričetka teka izpolnitvenega roka ter glede obresti in ker zadeva po temelju še ni dovolj razčiščena ter je pritožbeno sodišče zato pritožbi toženca ugodilo, o utemeljenosti tožnikove pritožbe ni moglo odločiti ter je s tem v zvezi izreklo kot v 2. odst. izreka sklepa.

Glede neizpodbijanega dela sodbe pa je izreklo, da ostane v nerazveljavljenem delu nespremenjena.

Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe je jasno, da je prvostopno sodišče zaključek, zaradi katerega je zahtevku deloma ugodilo, naredilo samo na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 15.2.1995 (2.odst. na str. 3 obrazložitve), ne da bi pri obeh fakultetah zahtevalo podatke o poteku tožnikovega šolanja. Te podatke je toženec priložil pritožbi in so razvidni iz navedenih dopisov fakultet. S tem v zvezi gre po mnenju pritožbenega sodišča za podatke, ki utegnejo biti pomembni za odločitev v sporu (352. čl., 1. odst. ZPP), ter ki jih bo moralo prvostopno sodišče pred ponovnim odločanjem oceniti ter v zvezi z njimi razčistiti odprta vprašanja.

Glede na pogoj iz 1. odst. 82. člena zakona, v konkretnem primeru torej prekinitev šolanja zaradi bolezni, je za presojo spora pomembno razčistiti troje vprašanj in sicer ali gre sploh za prekinitev rednega šolanja ter v kolikor gre, od kdaj do kdaj in ali je do prekinitve prišlo v posledici bolezni, podane v času od 2.2.1988 do 31.10.1988 ali pa iz drugih razlogov, ki v 1. odst. 82. člena niso navedeni in zato ne morejo biti upoštevni.

Glede na to, da gre za bolezen od 2.2.1988 do 31.10.1988, bi se ta kot razlog za prekinitev šolanja lahko nanašala predvsem na študij v študijskem letu 1987/88 in, ker se študijsko leto prične s 1.10., na mesec oktober 1988 v študijskem letu 1988/89. Iz že navedenega sporočila FGG, Oddelek za geodezijo, pa izhaja, da je bil tožnik v študijskem letu 1987/88 vpisan v peti semester višjega študija ter je imel absolventski staž in je diplomiral 27.9.1988. V študijskem letu 1988/89 pa se je vpisal na isti fakulteti v 2. letnik visokošolskega študija (3. in 4. semester) ter nadalje, kot je povzel toženec v pritožbi. Šele v študijskem letu 1989/90 ni bil vpisan kot redni študent, vendar je opravljal izpite, bil pa je v tem študijskem letu vpisan na FOV v Kranju v 3. letnik.

Glede na navedene podatke ostaja odprto vprašanje, ali je imelo stanje bolezni, podano od 2.2.1988 do 31.10.1988, sploh za posledico prekinitev rednega šolanja na FGG in v pozitivnem primeru tudi, kdaj je do prekinitve prišlo. Zato bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku pri navedeni fakulteti preveriti navedbe tožnika v 3. in 4. odstavku odgovora z dne 16.5.1995 na pritožbo toženca, zaslišati o navedenih vprašanjih tožnika, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotoviti bo moralo tudi, ali tožnik zahteva od toženca tudi obresti, kar sicer navaja v pritožbi, od katerih zneskov ter od kdaj do kdaj in šele na to v sporu znova odločiti.