Jedro

Glede na določila četrtega odstavka 117. člena ZPP mora predlagatelj, če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje.

- Ker je dolžnica vložila ugovor, ki ni bil sposoben za obravnavanje, je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje nedopusten in ga je treba zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se dolžničin ugovor po izteku roka z dne 2. 9. 2015 šteje za umaknjen, dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je kot nepopoln, zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se z laično pritožbo pritožuje dolžnica. Izpodbija nastali dolg. Sodišču očita, da ni obravnavalo njene vloge, v kateri je pojasnila, kateri obroki so bili plačani in kdaj jih je nehala plačevati. Jasno naj bi bilo razvidno, da v času, ko bi naj nastal dolg, ni več živela na naslovu, kamor je upnik pošiljal obvestila. Izpostavlja, da predmeti, ki so bili zarubljeni, niso njeni, saj je le najemnica stanovanja. Stroški, ki so nastali v zvezi z rubežem, niso bili upravičeni. V pritožbenem predlogu se zavzema za ustavitev izvršbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je dolžnica vložila ugovor po izteku roka, ker pa ob vložitvi le tega ni plačala sodne takse, ji je s plačilnim nalogom naložilo, da jo plača v roku 8 dni od prejema plačilnega naloga. Ker taksna zavezanka sodne takse za ugovor po izteku roka po plačilnem nalogu, kljub opozorilu na pravne posledice neplačila, v določenem roku ni plačala, prav tako pa niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje štelo njen ugovor za umaknjen (peti odstavek 29.b člena ZIZ).

6. Dolžnica takšnemu zaključku v pritožbi nasprotuje z navedbami, ki za izpodbijano odločitev niso relevantne - v smislu pravočasnega plačila sodne takse za ugovor po izteku roka oziroma, da ji plačilni nalog ni bil vročen, zato na njegovo pravilnost ne vplivajo. Opozarja namreč zgolj na dejstva v zvezi nastankom dolga, pri čemer pozablja, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen že 13. 12. 2014, kar pomeni, da upnik utemeljeno izterjuje za dolžnico sicer sporno terjatev. Ker dolžnica ni navajala niti izkazala, da je sodno takso po plačilnem nalogu pravočasno plačala, posledično ni uspela izpodbiti pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna (peti odstavek 29. b člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da je dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ob dejstvu, da je zaradi neplačila sodne takse štelo, da je njen ugovor umaknjen, nepopoln, zato ga je zavrglo.

8. Glede na določila četrtega odstavka 117. člena ZPP mora predlagatelj, če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica za to, da bi se njena vloga lahko celovito obravnavala, ni zadostila drugemu pogoju, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj ni hkrati z vložitvijo predloga opravila tudi zamujenega dejanja, vložila je namreč ugovor, ki ni bil sposoben za obravnavanje. Takšen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je nedopusten in ga je treba zavreči. Navedeno pomeni, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbena izvajanja dolžnice pa temu ne nasprotujejo.

9. Ob tem je pojasniti, da se pritožbene navedbe dolžnice v pretežnem delu ne nanašajo na izpodbijani sklep, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

10. Upoštevajoč navedeno pritožba dolžnice ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upoštevajoč pritožbena izvajanja dolžnice, da v času nastanka spornega dolga ni več živela na naslovu, kamor naj bi upnik vročal listine, ki ta dolg utemeljujejo, o čemer naj bi bil upnik tudi obveščen, in ki je po vpogledu v listine v spisu, identičen tistemu, kamor je sodišče prve stopnje vročalo tudi sklep o izvršbi, naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotovi, ali je bil dolžnici sklep o izvršbi pravilno vročen ter oceni, ali je mogoče dolžničine pritožbene navedbe, da dolga, za katerega je bila dovoljena izvršba, ne priznava in o njem ni bila obveščena, razlagati tudi v smeri predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti po določbi 42. člena ZIZ. Prav tako naj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka pozorno na spremenjen dolžničin naslov bivanja oziroma naslov za vročanje.

12. O pritožbenih stroških ni bilo odločeno, ker jih dolžnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).