Jedro

Da je presojo zakonitosti in pravilnosti upravnega akta mogoče opraviti, mora imeti akt vse predpisane sestavine, določene v 214. členu ZUP. Akt, ki nima pravilne obrazložitve, ni izdelan v skladu z ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in ga je treba odpraviti. Obrazložitev tožene stranke v njeni odločbi pa v nobenem primeru ne more nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.4.2003 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločitev GZS, da se ji ne dovoli vpogled in prepis listin, ki jih tožena stranka v obrazložitvi odločbe taksativno našteva, nanašajo pa se na določitev plana delitve dovolilnic za leto 2003. Z drugo točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tožeči stranki, da izpodbijana odločba tožene stranke nima obrazložitve, kot jo določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Obrazložitev odločbe je namreč njena bistvena sestavina, saj omogoča stranki in tudi sodišču kontrolo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in, ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi pa odločba tožene stranke vsebuje le ugotovitev, da je bil tožeči stranki vpogled dovoljen v obsegu njene zahteve in ob upoštevanju pravil postopka. V odločbi niso navedeni razlogi, zakaj tožeči stranki ni bil omogočen vpogled in preslikava vseh podatkov v spisu. Razlogi, ki jih tožena stranka navaja v odločbi, se nanašajo na kriterije za dodeljevanje in odvzem CEMT dovolilnic, kar pa v obravnavani zadevi ni pomembno. V tej zadevi se odloča o procesnem vprašanju, ne pa o dodelitvi dovolilnic. Ker odločba tožene stranke ne vsebuje predpisanih sestavin, določenih v 214. členu ZUP, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Z navajanjem dejanskega stanja in navajanjem razlogov, ki bi bili lahko relevantni za odločitev, pa odločbe v odgovoru na tožbo ni dovoljeno dopolnjevati. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da bi morala tožena stranka o zahtevi tožeče stranke odločiti s sklepom, ne pa z uradnim zaznamkom.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj meni, da je njena odločba pravilno obrazložena. Obširno obrazložitev v svoji odločbi pa je podala zato, da je lahko razviden pregled vseh potrebnih listin pri spremljanju porabe oziroma odvzema CEMT dovolilnic. Pojasnjuje, kot že v odgovoru na tožbo, da bi bila tožeča stranka v vsakem primeru uvrščena med zadnjih 15% vseh prevoznikov, tudi v primeru, če bi kateri od prevoznikov, za katerega je zahtevala vpogled listin, imel manjše število od 20 voženj med tretjimi državami. Zaradi navedenega tožeča stranka za pregled spisov ni imela pravne koristi, ker bi ji bil, v skladu s 5. odstavkom 47. člena Pravilnika o dodelitvi dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu, odvzet I CEMT. V listinah za ugotavljanje obstoja kriterija so tudi zaupni podatki in jih v skladu z določbo 5. odstavka 82. člena ZUP ni dovoljeno prikazovati. Tožeča stranka z vlogo z dne 11.3.2003 ni zahtevala pregleda listin, na podlagi katerih se, skladno s 46. členom Pravilnika po sistemu točkovanja opravljenih prevozov blaga v določenem opazovalnem obdobju, spremlja in vrednoti uporaba dodeljenih I CEMT dovolilnic. Zato ni bilo mogoče šteti, da zahteva vpogled in prepisovanje listin v zvezi s postopkom odvzema I CEMT dovolilnice. Listine, ki jih je tožeča stranka zahtevala za vpogled in prepisovanje niso, v zvezi z zadevo določitve letnega plana dovolilnic tožeči stranki za leto 2003, prav tako ne postopek odvzema dovolilnic prevoznikom, ki jim je bila na novo dodeljena I CEMT dovolilnica. Glede na vse navedeno tožeča stranka ni mogla biti stranka v postopku dodelitve I CEMT dovolilnic prevoznikom v letni plan za leto 2003 in zato ni bila uvrščena na čakalno listo prosilcev za I CEMT. Zato, v skladu z 2. odstavkom 82. člena ZUP, ne more dobiti na vpogled in prepisovanje zahtevanih listin. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je treba v upravnem postopku o vsaki zahtevi odločiti s sklepom oziroma z odločbo. Meni pa, da v obravnavani zadevi, ko se je tožeča stranka pritožila in je tožena stranka o njeni pritožbi odločala, navedena kršitev na odločitev ni vplivala.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V upravnem sporu se presoja zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta in preko njega tudi zakonitost in pravilnost prvostopnega upravnega akta. Da je to presojo mogoče opraviti, morata imeti akta vse predpisane sestavine, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni: ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da akt, ki take obrazložitve nima, ni izdelan v skladu z ZUP, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je treba tak akt odpraviti. Pravilno je tudi stališče, da pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic strank v pritožbenem upravnem postopku in tudi v postopku sodnega varstva. Tudi po presoji pritožbenega sodišča uradni zaznamek z dne 11.3.2003, katerega zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu, nima sestavin, predpisanih v 214. členu ZUP. Ker tožena stranka ni odpravila navedenih pomanjkljivost prvostopne odločbe oziroma kršitev pravil postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo zaradi teh kršitev pravil upravnega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da obrazložitev tožene stranke v njeni odločbi v nobenem primeru ne more nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa. Sicer pa v obravnavni zadevi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi razlogi v odločbi tožene stranke, ne utemeljujejo odločitve prvostopnega organa.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo na dejstvo, da o sporni zadevi ni bilo odločeno s sklepom. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi moralo biti o zahtevi tožeče stranke za pregled spisov odločeno s sklepom ( 7. odstavek 82. člena ZUP) in ne z uradnim zaznamkom, kot je to storil organ prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 218. člena ZUP ima odločba samo izrek v obliki uradnega zaznamka na spisu, kadar se v stvareh manjšega pomena ugodi strankinemu zahtevku, pa se ne posega v javno korist ali v korist drugega. V obravnavani zadevi pa zahtevku tožeče stranke ni bilo ugodeno.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti odločbe prvostopnega organa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.