Jedro

Neskladno gradnjo, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem pridobljenim pred uveljavitvijo ZGO-1, je potrebno presojati na podlagi določb ZGO-1. Ker gre pri zapisniku za javno listino, velja pravna domneva resničnosti, zato dokazovanje dejstev, ki so v njem ugotovljena, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo potrebno.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica je z izpodbijano odločbo navedeno v uvodu te sodbe, na podlagi 26. in 153. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, 14/05 – ZGO-1) odločila, da mora tožnik kot investitor ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1764 in 1765 k.o. A. (1. točka izreka) in da mora v roku enega meseca po vročitvi te odločbe pri pristojnem upravnem organu zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-378/00-08 z dne 26.11.2001, s katerim je bila dovoljena nadomestna gradnja stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1764 in 1765 k.o. A. (2. točka izreka). V 3. točki izreka pa je odredila prepovedi v zvezi z objektom. Z izrekom v točkah 4 in 5 je odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi navaja, da je bil pri inšpekcijskem pregledu objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje dne 26.11.2001, opravljenem dne 19.7.2006 ugotovljeno, da je objekt v glavnem dokončan ter opremljen za uporabo, da uporabno dovoljenje zanj ni izdano in da se (izjava investitorja) objekt še ne uporablja. Pri pregledu izvedenih del pa so bila ugotovljena odstopanja od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v kletni etaži dodatno okno na južnem delu; v pritličju dodatno okno v južnem delu; v nadstropju na zahodnem delu ukinjeni dve okni in dodano eno okno na severnem in dve na južnem delu; ukinjena frčada proti jugu na strehi osnovnega objekta, nad podaljškom objekta proti južni strani je razgibana streha delno nadomeščena z novo povečano pohodno teraso površine 26,6 m2 namesto predvidene terase 10,5 m2; v sklopu zunanje ureditve na južnem delu parc. št. 1765 k.o. A. pa je zgrajen podporni zid v dolžini cca 28,0 m in v približni višini do 2,5 m). Za izvedene spremembe konstrukcije objekta v izvedbi oken strehe in pohodne terase in za gradnjo dodatnega podpornega zidu, si investitor ni pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja, niti ni zanj zaprosil. Iz navedb v obrazložitvi izhaja, da je gradbena inšpektorica zaradi ugotovljene neskladne gradnje, v skladu s 1. in 2. odstavkom 153. člena ZGO-1, že dne 20.7.2006 izdala odločbo, ki pa je bila v upravnem sporu s sodbo U 46/2007-7 z dne 13.3.2009 odpravljena in ji je bila zato zadeva vrnjena v ponoven postopek zaradi nepravilne uporabe določb ZGO-1. Pri ponovnem odločanju je gradbena inšpektorica, ob upoštevanju dejstva, da gre v konkretni zadevi za neskladno gradnjo in ne za spremenjeno rabo, to je uporabo v nasprotju s pogoji gradbenega dovoljenja, tožniku izrečeni ukrep oprla na določbe ZGO-1, čeprav gradbeno dovoljenje ni bilo izdano po tem zakonu. Iz navedenih razlogov upravni organ pristojen za odločanje v tej zadevi ni sledil pravnemu mnenju, ki ga je glede uporabe 6. odstavka 201. člena ZGO-1 zavzelo v sodbi upravno sodišče. V nadaljevanju po citiranju določb 12.2 točke 1. odstavka 2. člena, 26. člena 2. odstavke 146. člena, 1. in 2. odstavka 153. člena in 158. člena ZGO-1, ob upoštevanju nesporno ugotovljene gradnje v nasprotju s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju z dne 26.11.2001, gradbena inšpektorica zaključuje, da so ukrepi odrejeni v 1., 2. in 3. točki izreka v skladu s 153. in 158. členom ZGO-1. Podlaga za točko 4 izreka je 3. odstavek 146. člena ZGO-1, točka 5 pa temelji na 5. odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Z odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 0612389/2006-15 je bila dne 26.5.2009 zavrnjena tožnikova pritožba zoper navedeno odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da sta upravna organa prve in druge stopnje navkljub napotku Upravnega sodišča RS v sodbi U 46/2007 z dne 13.3.2009 z izpodbijano odločbo v zadevi odločila enako. Meni, da sta tako kot prvič ponovno kršila materialni zakon, nepravilno ugotovila dejansko stanje in kršila pravila postopka. Obema upravnima organoma očita, da sta uporabila 1. odstavek 153. člena ZGO-1, čeprav navedeno določilo, v konkretnem primeru izključuje prehodna določba 6. odstavka 201. člena ZGO-1. Čeprav pri odločanju ni bilo upoštevano pravno mnenje sodišča, v izpodbijani odločbi niso s tem v zvezi navedeni utemeljeni razlogi. Tožnik meni, da inšpektorica ne more izreči ukrepa prepovedi uporabe objekta, ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano dne 26.11.2001. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno za kakšno vrsto uporabe naj bi šlo. Za izrek prepovedi uporabe pa po tožnikovem mnenju ni podana niti pravna podlaga. Ob ugotovitvi, da je bila gradnja končana že ob prvem inšpekcijskem pregledu in dejstvu, da je objekt vseljen že več kot dve leti, ustavitev gradnje ni mogoča. Zato je izrek izpodbijane odločbe v tem delu neizvršljiv in je odločba v tem delu nična. Ker ustavitev gradnje ni bila izrečena s prvo odločbo z dne 20.7.2006, je ukrep po prvi točki izreka izpodbijane odločbe, pravno nedopusten. V izpodbijani odločbi v zvezi s tem tudi ni pojasnjeno zakaj so uporabljeni strožji kriteriji kot pri prvem odločanju. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine zaradi katerih meni, da obravnavana gradnja dejansko ni neskladna gradnja. V zvezi s tem navaja, da spremembe, ki so bile pri gradnji izvršene oz. odstopanja od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja niso takšne narave, da bi se zaradi tega spremenili pogoji, ki so določeni v gradbenem dovoljenju. To potrjuje tudi izjava odgovornega projektanta konstrukcije iz decembra 2006. Upravna organ pa teh dejstev, čeprav se je tožnik nanje skliceval, nista ugotavljala. Tožnik meni, da so bila v postopku izdaje izpodbijane tožbe kršena tudi pravila postopka. V nadaljevanju pa izpostavlja dejstvo, da upravna organa pri ponovnem odločanju nista spoštovala pravnega mnenja sodišča, čeprav so na takšno mnenje pri odločanju v tej zadevi vezani tudi ostali upravni in sodni organi. Meni, da za tako ravnanje nista imela podlage v 2. točki 1. odstavka 65. člena ZUS, na katero se sklicuje organ prve stopnje. Sprejeta odločitev je zato v nasprotju z vsebino sodbe Upravnega sodišča RS, ki je zadevo vrnilo v ponovno obravnavo prav zaradi kršenja materialnega predpisa. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi na podlagi 2. točke 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno presojo organu prve stopnje in naloži toženi stranki povračilo stroškov, ki so v tem postopku nastali tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe in ne navaja razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1): Sodišče v zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo tega sodišča U 46/2007-7 z dne 13.3.2009 pojasnjuje, da se strinja z razlogi, ki so navedeni v obrazložitvah odločb obeh upravnih organov. Izpodbijani inšpekcijski ukrep se namreč ne nanaša na uporabo objekta, ampak na objekt, ki v času inšpekcijskega pregleda tudi po izjavi investitorja - tožnika, še ni bil v uporabi (zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 19.7.2006), čeprav je bil v glavnem dokončan.

Obravnavano neskladno gradnjo, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem pridobljenim pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – ur. preč. bes. in 14/05 – ZGO-1), je zato potrebno presojati na podlagi 1. in 2. odstavka 153. člena ZGO-1. Iz izpodbijane odločbe, ki ima podlago v upravnih spisih, je razvidno, da podatki o ugotovljenih odstopanjih izvedenih del od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in podatek o tem, da je objekt v glavnem končan in da se še ne uporablja, izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu. Zapisnik je bil tožniku z navedenimi ugotovitvami prebran, na njegovo vsebino oz. sestavo ni imel pripomb in ga je podpisal. S tem so bile izpolnjene zahteve iz 1. odstavka 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes., 105/06 -ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP). Ker gre pri zapisniku za javno listino v smislu določbe 1. odstavka 80. člena ZUP, velja pravna domneva resničnosti. Zato tudi dokazovanje dejstev, ki so ugotovljena v zapisniku po določbi 1. odstavka 169. člena ZUP, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo potrebno.

Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Po točki 12.2. 2. člena ZGO-1 pomeni neskladna gradnja, gradnjo oz. dela, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo v nasprotju s pogoji določenimi z gradbenim dovoljenjem.

V obravnavni zadevi pa iz podatkov ugotovljenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu nedvoumno izhaja, da se gradnja objekta ni izvajala v skladu s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju, ki je bilo izdano za objekt investitorju – tožniku dne 26.11.2001. To pa pomeni, da ugotavljanje dejstev o tem ali utegne neskladna gradnja spraviti v nevarnost stabilnost objekta, življenje in zdravje ljudi, glede na določbo 153. člena ZGO-1, sploh ni potrebno. Zato je neutemeljen tožbeni razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi z okoliščinami in dejstvi, ki za pravilno uporabo 153. člena ZGO-1 niso pomembna.

Tožbena trditev, da je bil objekt ob inšpekcijskem pregledu že dokončan in v uporabi, pa je brez podlage v že navedenem zapisniku, ki je še vedno v veljavi. Ugotavljanje okoliščin na podlagi katerih tožnik zatrjuje, da je bil sporni objekt v času inšpekcijskega pregleda že dokončan in že v uporabi, v postopku izdaje izpodbijane odločbe po določbah ZUP ni bilo potrebno. Okoliščine nastale po že ugotovljeni neskladni gradnji, pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori zoper izpodbijano odločbo niso utemeljeni. Zato se sodišče s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na odločbo pritožbenega organa in na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, ni ukvarjalo.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijanje odločbe temelji na dejstvih ugotovljenih v javni listini, katere obstoj za tožnika ni sporen (1. odstavek 59. člena ZUS-1) je glede na vse navedeno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.