Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahevek tožeče stranke za povrnitev odvetniških predpravdnih stroškov v znesku 650,80 EUR s pp, ker se povrnitev teh stroškov priznava v okviru potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni: v točki I izreka tako, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki še 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2019 dalje do plačila; v točki III izreka tako, da se znesek 30.532,56 EUR nadomesti z zneskom 35.532,56 EUR; v točki VI izreka pa tako, da se znesek 3.214,80 EUR nadomesti z zneskom 3.555,17 EUR. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 278,86 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 9.532,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2000 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 30.532,56 EUR od 4.9.2019 do 11.11.2019, vse v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.214,80 EUR s pp.

2. Zoper zavrnilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožil toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi odškodnino v višini 14.000,00 EUR. Sodišče bi moralo namreč oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. V tej zvezi pritožba opozarja, da je tudi sodni izvedenec obrazložil, da je lahko tožnik utrpel večje bolečine. Pritožnik se sklicuje tudi na sodno prakso. Tudi za strah bi moralo sodnice tožniku prisoditi 4.000,00 EUR. Sodišče ni sledilo tožniku, ki je pojasnil, da je sekundarni strah pri njem trajal dve leti po nezgodi, in sicer iz razloga, ker so zdravniki pojasnili, da zdravljenje poškodovanih živcev traja približno dve leti. Tožnik je utrpel zlom stranskega odrastka desne skočnice. Takšna poškodba vedno pušča trajne posledice. Prav tako je utrpel zlom desne koželjnice in zlom koronoidnega odrastka podlahtnice z delno ohromelostjo desnega radikalnega živca. Gre za hudo telesno poškodbo, ki pušča trajne posledice. Te so predvsem zmanjšana gibljivost, manjša fizična moč mišic podlahti in občasne bolečine pri fizičnih aktivnostih. Zaradi teh posledic je bil tožnik razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti. Pritožnik opozarja na konkretno sodno prakso, ki priznava za primerljive telesne poškodbe znatno višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku so bile kršene tudi ustavne pravice, saj predstavlja izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za premoženjsko škodo, sodbo presenečenja. Tožeča stranka vse do prejema sodbe ni imela nobenih indicev, da sodišče razmišlja v smeri, da je trditvena podlaga glede izgubljenega dobička pomanjkljiva. Pripomba tožene stranke v tej smeri je bila zgolj posplošene narave. Sodišče je postavilo tudi izvedenca gradbene stroke. Kot strošek je tožeča stranka navajala plačilo akontacije dohodnine ter plačila v korist javnih prihodkov. Zaradi opustitve sodišča prve stopnje v smislu materialno-procesnega vodstva je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Tudi dokazni predlog tožeče stranke glede postavitve izvedenca finančne stroke je bil ustrezno substanciran.

3. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Glede zavrnjenega zahtevka iz naslova premoženjske škode:

4. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev odvetniških predpravdnih stroškov v znesku 650,80 EUR s pp, ker se povrnitev teh stroškov priznava v okviru potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi. Te odločitve, ki je glede na pravilno uporabo materialnega prava pravilna, obravnavana pritožba niti ne posebej izpodbija. Prav tako pritožba izrecno ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, da zahtevek na plačilo zneska 848,00 EUR (znesek, ki ga je tožnik po računu št. 10/2018 z dne 23.10.2018 plačal svojemu podizvajalcu A. A. s.p. za opravljena dela zamenjave strešne kritine na objektu v Kamnem) ni utemeljen, ker tožeča stranka sploh ni dokazala, da ta znesek ni bil vključen v pogodbeno ceno med tožnikom in investitorjem, oziroma ni dokazala, da tega plačila od investitorja ni prejela1. V tem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, upoštevaje ob tem, da ni bilo zaznati tudi nobene druge kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno (zaradi nesklepčnosti) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo izgubljenega dobička v višini 10.000,00 EUR. Izračun izgubljenega dobička mora biti razviden že iz trditvene podlage stranke, ki ga uveljavlja. Tožeča stranka pa je v zvezi z izgubljenim dobičkom zatrjevala zgolj izgubo prihodka v višini 10.000,00 EUR, ker zaradi škodnega dogodka ni mogla izvesti (realizirati) določenega gradbenega posla po sklenjeni gradbeni pogodbi, to je izgradnje kmetijskih objektov na Vrstnem. Ob tem pa tožeča stranka (kljub temu, da je imela strokovno pomoč odvetnika in ji je bila poznana sodna praksa v zvezi z uveljavljanjem izgubljenega dobička, pri čemer je bila tudi s strani tožene stranke opozorjena na pomanjkljivo trditveno podlago2) ni podala nobene trditve3 glede stroškov, ki bi ji pri realizaciji tega konkretnega posla nastali4. Zaradi tega (in čeprav je sodišče prve stopnje glede na pomanjkljivo trditveno podlago kot nepotreben izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke) po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki vendarle ni bila kršena pravica do izjave iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje opustilo izvedbo materialno- procesnega vodstva.

Glede zavrnjenega zahtevka in naslova nepremoženjske škode:

6. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena denarna odškodnina za strah v višini 3.000,00 EUR pravična in v skladu z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru namreč ni sledilo tožniku, da je sekundarni strah trajal dve leti po nezgodi, ampak se je oprlo na strokovni izvid in mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je glede na naravo poškodb ocenil, da je pri tožniku trajal sekundarni strah lažje intenzitete do 26.4.2019, ko je bilo zdravljenje tožnika zaključeno. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zatrjevani subjektivni občutek strahu pri tožniku (ki se je nadaljeval tudi po koncu zdravljenja) pravilno upoštevalo v okviru psihičnih nevšečnosti pri določitvi odškodnine v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno odločilo, ko je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR, upoštevaje ob tem ugotovljene poškodbe, intenzivnost in trajanje bolečin ter številne nevšečnosti med zdravljenjem5. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev upošteva primerljive primere, zlasti pa pritožba6, ne uspe izkazati, da odločitev o konkretni zadevi odstopa do sodne prakse.

8. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upoštevaje ob tem primerljivo sodno prakso, zlasti pa okoliščino, da je tožnik (ki se je do nezgode kot samostojni podjetnik profesionalno ukvarjal z gradbeništvom, predvsem s krovskimi gradbenimi deli) zaradi posledic škodnega dogodka utrpel hude poškodbe (zlom stranskega odrastka desne skočnice, zlom koželjnice in koronoidenega odrastka podlahtnice z delno ohromelostjo radialnega živca) s trajnimi posledicami. Tožnikova moč v desni podlahti je bistveno zmanjšana, iztegnitev v desnem komolcu je zavrta za 15º, podlaht je stalno obrnjena navzdol, groba moč gibov v desnem zapestju in gibov s prti desnice zavrta za približno 30 % v primerjavi z levo zdravo roko. Gibljivost desnega stopala v skočnem sklepu je zmanjšana za skupno približno 33%, ugib navzdol je možen normalnih 50º. Tožnik zaradi teh poškodb tudi po oceni sodnega izvedenca ni zmožen več za kakršnokoli težje fizično delo, saj nima nobene prave moči za prijem predmetov in dvigovanje z desno roko, poleg tega pa je manj zmožen tudi za dolgotrajne lažje aktivnosti stoje ali med hojo, predvsem pa je bistveno manj zmožen za delo krovca. Zaradi trajnih posledic nezgode je bil tožnik tudi razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do zneska 22.000,00 EUR (torej za 5.000,00 EUR več od prisojenega zneska s strani sodišča prve stopnje) kot odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi stroškovno odločitev v točki VI izreka izpodbijane sodbe, upoštevaje ob tem, da je tožnik uspel z deležem 65 %, toženka pa z deležem 35 %. Sicer pa je (upoštevaje, da niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je v skladu s stroškovnikom tožnika tožniku odmerilo pritožbene stroške v skupnem znesku 1.394,32 EUR (za sestavo pritožbe 875 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške in sodna taksa za pritožbo v znesku 741,00 EUR), pri čemer pa mu je od teh odmerjenih stroškov glede na 20 % uspeh v pritožbenem postopku priznalo 278,86 EUR.

1 Tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi pogodbeno dogovorjene cene za opravljena dela ne prejela. 2 Ta ugovor tožene stranke je bil že po naravi stvari lahko zgolj posplošene narave. 3 Trditev, da je treba pri izračunu izgubljenega dobička upoštevati obračun akontacije dohodnine in plačila v javno korist, je povsem nekonkretizirana in je zato sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo upoštevati. 4 Na primer stroški prevoza, prehrane, izdatki za gradbeni material. 5 V tej zvezi sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati možnosti poslabšanja stanja, predvsem desnega spodnjega skočnega sklepa, saj zaenkrat obstaja le verjetnost, da se bo razvila popoškodbena obraba, z njo pa tudi telesne bolečine in eventualno nov operativni poseg. 6 ki se sklicuje na dve zadevi, ki pa ne sodita med primerljive zadeve