Jedro

Neprimeren poskus pri dokončanem kaznivem dejanju ni mogoč.

Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi.

Izrek

Pritožbe zagovornika obd. M.R., zagovornika obd. M.B., zagovornika obd. S.B. in zagovornice obd. E.G. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. M.R. in obd. S.B. sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak na 500,00 (petsto 00/100) EUR odmerjeno povprečnino, medtem ko se obd. M.B. ter obd. E.G. plačila istih stroškov oprostita. Potrebni izdatki ter nagrada postavljenega zagovornika obd. S.B. in zagovornice, postavljene obd. E.G. se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene, vsakega zase spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ ter jim po 50. členu KZ izreklo pogojne obsodbe, s katerimi je posameznemu obdolženemu določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v roku enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 249. člena KZ je bil ponarejen denar odvzet. Odločeno je še bilo, da se obdolženci po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obd. M.R. zaradi "vseh" pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega btožbe oprosti oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi in "postopek ustavi"; - zagovornik obd. M.B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obd. S.B.zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - zagovornica obd. E.G.zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja z istim predlogom kot pritožnik pred njo.

Pritožbeno sodišče je po zahtevi zagovornika obd. M.R. oba o seji obvestilo, kar je po uradni dolžnosti storilo še za višjo državno tožilko. Seje se je udeležil zgolj navedeni zagovornik, odsotnost ostalih pa ni bila ovira, da seja ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obd. M.R.: Ne drži pritožbeni očitek, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno o ponarejenosti bankovcev, saj so ti razumljivo podani na četrti strani sodbe in po vsebini ustrezajo zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Uveljavljana razlika med ponaredkom in neuporabnim papirjem, do katere se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, je umetna, ker gre pri neuporabnem papirju zgolj za pleonazem in bi se potemtakem sodišče prve stopnje moralo o isti stvari dvakrat opredeljevati. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Ista kršitev ni podana niti za del sodbe, ki se nanaša na stroške kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč to odločbo obrazložilo, pri čemer ni bilo dolžno posebej izpostavljati, da mora obd. M.R. nagrado in potrebne izdatke zagovornika po pooblastilu plačati sam kot tudi, zakaj je zagovornika obd. M.B. štelo kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti.

Pritožnik v graji dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, daje prevelik poudarek v zvezi z razliko v zagovorih obd. M.R., obd. M.B. ter obd. S.B.. Prvi obdolženi je namreč po njegovem zagovoru v vsakem primeru imel dva ponarejena bankovca, ki ju je izročil naprej. Ali sta bila bankovca izročena skupaj obd. M.B. ali pa tako, da je bil eden izročen temu obdolženemu in drugi obd. S.B., je z vidika obd. M.R. kot storilca kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ malo pomembno. Zadeva namreč le opis tega dejanja, pri čemer je kljub vsemu treba opozoriti, da če bi sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obd. M.B., ne bi bilo jasno, kaj se je zgodilo z drugim bankovcem, medtem ko na drugi strani ni zaslediti razlogov, zaradi katerih obd. S.B. ne bi govoril tako, kot se je v resnici zgodilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je ugotovljeno kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim - obarvanim naklepom. Toda nasprotno od pritožbene obrazložitve je bil ta obd. M.R. tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazan. Ne samo zato, ker drugače - če sledimo obdolženčevemu zagovoru, izkustveno ni jasno, čemu sta bila bankovca izročena, ampak predvsem, ker iz zagovora obd. E.G. in še bolj iz zagovora obd. M.B. določno izhaja, da je pri obdolženi šlo za osebe, ki so bile medsebojno povezane in ki so predhodno že "sodelovale". Dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno, pritožbena obrazložitev pa tudi v tem delu neutemeljena.

Podobno velja za pritožbeno obrazložitev, s katero pritožnik sugerira drugačno pravno opredelitev obdolženčevega dejanja. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi. Pravna opredelitev kaznivega dejanja, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje tako ne more biti napačna, saj temelji na razlagi citiranega zakonskega določila, ki ga pritožnik očitno razume tako kot ni napisan.

Pritožnikova graja odločbe o stroških kazenskega postopka izhaja iz podmene, da so predmet oprostitve plačila po prvem odstavku 97. člena ZKP tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki obdolženemu ni bil postavljen po uradni dolžnosti. Takšna podmena nasprotuje besedilu navedenega zakonskega določila, hkrati pa nasprotuje besedilu četrtega odstavka 95. člena ZKP, v katerem je določena t.i. splošna oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ki stroškov iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ne zajema. Kar zadeva obd. M.R. je torej odločba o stroških kazenskega postopka pravilna, medtem ko morebitne druge napake sodišča prve stopnje v zvezi s to odločbo zadevajo drugega pritožnika.

Pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji ni obrazložena, vendar ko je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podana obdolžencu v korist, po zakonu obsega pritožbo tudi zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi v obdolženčevem primeru terjale milejši kazenskopravni odziv, kar z drugimi besedami pomeni, da kazenska sankcija, kot jo je izbralo in odmerilo sodišče prve stopnje, ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter je v njegovo korist ne gre spreminjati.

K pritožbi zagovornika obd. M.B.: Po pritožniku sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zgolj povzelo besedilo 17. člena KZ, ne da bi ugotovljeno krivdo "pojasnilo in konkretiziralo". Očitek ne drži. Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ je eno tistih kaznivih dejanj, pri katerih je krivda oziroma katera izmed njenih oblik del zakonskega dejanskega stanu tega kaznivega dejanja. To je pomembno, kajti ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno, se je v dokazni oceni na četrti strani sodbe opredelilo tudi do namena kot krivdne oblike, brez katere tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Dejstvo, da je šlo pri izročenem bankovcu za slab ponaredek, dokazne ocene sodišča prve stopnje, po kateri je bil bankovec z obdolženčeve strani priskrbljen z namenom njegovega spravljanja v obtok, ne more spremeniti. Res je sicer, da obdolženi tega bankovca ni izročil E.G., vendar je istočasno treba upoštevati tudi njen zagovor, po katerem ji je obd. S.B. povedal: "...da sta z bratom Matejem zamenjala že več takšnih bankovcev, in sicer na tržnici v Lenartu..." Nekajkrat ponovljena pritožnikova ocena, da obdolžencu ni bil dokazan namen spravljanja ponarejenega bankovca v obtok oziroma da ni vedel, da naj bi se denar spravljal v obtok, je torej napačna in je zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sprejelo. Toliko bolj, ker kot je to bilo že enkrat ugotovljeno iz obdolženčevega zagovora ter zagovora obd. E.G., ki ju pritožnik ne omenja, izhaja, da je pri obdolženi šlo za osebe, ki so bile medsebojno povezane in ki so s ponarejenimi bankovci v različnih vlogah že imele opravka. Pritožnikova prizadevanja v smeri zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se tako izkažejo za neuspešna.

Enako neuspešna so pritožnikova prizadevanja za opredelitev obdolženčevega dejanja po 23. oziroma 27. členu KZ. Kot že samo ime pove, gre pri neprimernem poskusu za poskus storitve kaznivega dejanja, medtem ko je bilo to v obravnavanem primeru dokončano. Obdolženi si je namreč ponarejeni bankovec z navedenim namenom že priskrbel, kar hkrati pomeni, da je on bil tisti, ki je kaznivo dejanje izvršil in ne morebiti tisti, ki je pri izvršitvi zgolj pomagal. Končno, pritožnik neutemeljeno graja še odločbo o kazenski sankciji. Že zato, ker prezre, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija opozorilne narave, čeravno je storil kaznivo dejanje, za katerega je sicer predpisana kazen zapora od šestih mesecev do osmih let. Prezrto ostaja tudi, da pri ugotovljenem namenu ne gre za stopnjo kazenske odgovornosti, ki bi bila nizka, medtem ko dejstvo, da je obdolženi oče otroka ter da je od dejanja minilo že nekaj časa govorita ravno za navedeno kazensko sankcijo, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo tudi zaradi okoliščin, ki jih pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve zgolj ponavlja.

K pritožbi zagovornika obd. S.B.: Čemu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti zagovoru obd. E.G. oziroma čemu je njen zagovor manj verodostojen od obdolženčevega, iz katerega v resnici ne izhaja pritožnikova trditev, da je bil ponarejeni bankovec izročen brez namena, da bi bil zamenjan, pritožnik ni obrazložil in tako pravzaprav ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in še manj, zakaj nepopolno. Pritožba je zato v tem delu neobrazložena in je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Podobno skop je pritožnik z obrazložitvijo, po kateri bi moralo sodišče prve stopnje obdolženčevo ravnanje opredeliti v skladu s 23. členom KZ, vendar je zaradi izraženega bistva pritožba v tem delu sposobna pritožbenega preizkusa. Toda kot je to bilo že obrazloženo v zvezi s pritožbo zagovornika obd. M.B., je o neprimernem poskusu mogoče govoriti samo pri poskusu kaznivega dejanja, ne pa tudi tedaj - in hkrati v obravnavanem primeru, ko je kaznivo dejanje dokončano.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar je v primeru vložene pritožbe zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, pritožbeni preizkus zoper to odločbo zakonsko zapovedan (386. člen ZKP). Ta je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije in njeni odmeri ugotovilo ter pravilno ocenilo vse okoliščine in da gre torej za odziv, ki je sorazmeren teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi.

K pritožbi zagovornice obd. E.G.: Zakaj si je obdolžena priskrbela ponarejen bankovec oziroma s kakšnim namenom, dovolj zgovorno izhaja že iz zagovora obd. M.B., ki ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo in ki je v pretežni meri z vidika odločilnih dejstev veliko pomembnejši od dela, ki ga pritožnica v nadaljevanju pritožbene obrazložitve povzema. Končno pa, če obdolžena navedenega namena ni imela, iz njenega zagovora ni jasno, čemu je potemtakem bankovec, za katerega je bilo očitno, da je ponarejen, sploh sprejela in ni jasno, čemu je bil ta bankovec izročen ravno njej. Odgovora na zastavljeni vprašanji pritožnica v pritožbeni obrazložitvi ne ponuja in tako se je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izkazalo za pravilno in popolno, navedena obrazložitev pa za neutemeljeno.

Napačno pravno opredelitev storjenega kaznivega dejanja, pritožnica utemeljuje s podobnimi razlogi kot njena predhodnika, zaradi česar se pritožbeno sodišče sklicuje na že izdelano obrazložitev o nezdružljivosti neprimernega poskusa z dokončanim kaznivim dejanjem.

Pritožbeni preizkus po 386. členu ZKP je bil zaradi uveljavljanega pritožbenega razloga tudi v tem primeru zapovedan, čeravno pritožnica odločbe o kazenski sankciji ni grajala. Pri tem je bilo ugotovljeno, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženkini krivdi ter da je zaradi izostalih novih ali drugih okoliščin v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti.

Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov in zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ter prvim odstavkom 97. člena istega zakona. Povprečnina je bila obd. M.R. in obd. S.B. določena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko sta bila obd. M.B. in obd. E.G. po istih merilih plačila povprečnine oproščena. Ta so še od pritožbenega sodišča terjala, da je za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.