Jedro

Pravice do revizije ni mogoče pridobiti z združevanjem zadev.

Če sestoji tožbeni zahtevek iz več zahtevkov z različno podlago, se pravice do revizije določi po vrednosti izreka posameznega zahtevka.

Izostanek navedbe spornega predmeta v vabilu na narok za glavno obravnavo je lahko samo relativna bistvena kršitev določb ZPP.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo, s katero je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 16.8.1995, opr. štev. Ig 1587/95 glede obveznosti tožene stranke, da plača tožeči stranki 471.986,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.6.1995 dalje, ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, se z a v r n e kot neutemeljena.

2. V ostalem delu se revizija z a v r ž e.

Obrazložitev

Zaradi izterjave 68.218,70 SIT, 673.226,50 SIT in 202.406,60 SIT je tožeča stranka dne 6.6.1995 vložila zoper toženo stranko tri predloge za izvršbo na podlagi verodostojnih listin. Izvršilno sodišče je izdalo tri sklepe o izvršbi. Na ugovore tožene stranke jih je v delu o dovolitvi izvršbe razveljavilo. Dne 8.11.1995 je pod opr. štev. Ig 1585/95 sprejelo še sklep, da se vse tri izvršilne zadeve združijo v skupno obravnavanje s tem, da postane vodilna številka Ig 1585/95, ter zadevo odstopilo pristojnemu sodišču zaradi odločitve v sporu.

Sodišče prve stopnje je vse tri sklepe o izvršbi vzdržalo v veljavi tudi v delu, v katerem je izvršilno sodišče izvršbo dovolilo.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. Pri tem uveljavlja samo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 7. in 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Po 497. člen ZPP revizija v gospodarskih sporih praviloma ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 450.000,00 SIT. Kadar pa je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta (1. odstavek 35. člena ZPP), se ta v primeru, če obsega ena tožba zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (1. in 2. odstavek 37. člena ZPP).

V obravnavanem primeru ne gre za eno tožbo (predlog za izvršbo), ampak za tri. Pravice do revizije pa ni mogoče pridobiti z združevanjem zadev. Že zato revizija zoper odločitvi pritožbenega sodišča, nanašajoči se na sklep o izvršbi opr. štev. Ig 1585/95, glaseč se na znesek 68.218,70 SIT, in na sklep o izvršbi opr. štev. Ig 1588/95, glaseč se na 202.406,60 SIT, ni dovoljena.

Zahtevek v predlogu za izvršbo (tožbi) Ig 1587/95 je seštevek zahtevkov na plačilo še neplačanih zneskov po večjem številu računov. Iz predloženih dokaznih listin izhaja, da imajo zahtevki po posameznih računih različno podlago. Gre torej za situacijo iz 2. odstavka 37. člena ZPP, po kateri se pravica do revizije določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Upoštevajoč to določbo pa je revizija dovoljena samo glede zahtevka 471.986,50 SIT po računu štev. 11/92 z dne 12.9.1992, glede ostalih pa ne, ker ne presegajo 450.000,00 SIT (1. odstavek 497. člen ZPP).

V vseh nedovoljenih delih je revizijsko sodišče revizijo zavrglo (392. člen ZPP).

V delu, v katerem je revizija dovoljena, ta ni utemeljena.

Uveljavljanje procesnih kršitev, navedenih v 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je tako posplošeno, da bi preizkus izpodbijane sodbe glede njih pomenil preizkus po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti pa upošteva revizijsko sodišče samo kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato z uveljavljanjem omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne more uspeti.

Ravnanje sodišča, ki ga tožena stranka v reviziji opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, to ni. Zoper vsak sklep o izvršbi je imela tožena stranka možnost vložiti ugovor, in ga je tudi vložila. Vsebina ugovorov pa je bila njena stvar. Prejela je tudi vabilo na glavno obravnavo. Te se ni udeležila, čeprav ji je bilo iz izreka sklepa Okrajnega sodišča v N. z dne 8.11.1995 opr. štev. Ig 1585/95 (sklep je prejela) znano, da je sodišče vse tri izvršilne zadeve združilo v skupno obravnavanje tako, da postane vodilna opr. štev. Ig 1585/95, pod katero se je do tedaj vodila izterjava zneska 68.218,70 SIT, zadevo pa nato odstopilo Okrožnemu sodišču v N. zaradi odločitve v sporu. Možnosti obravnavanja sodišče toženi stranki zato s tem, ker v vabilu na glavno obravnavo pod "sporni predmet" ni navedlo tudi ostalih dveh spornih zneskov, ni vzelo. Zato do procesne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni prišlo.

V 2. odstavku 114. člena določa ZPP, da mora sodišče v vabilu na narok za glavno obravnavo navesti tudi sporni predmet. Glede spornega zneska 673.226,50 SIT, ki vključuje tudi znesek 471.986,60 SIT, sodišče tega ni storilo. Ta opustitev bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

Sklepu o izvršbi je tožena stranka ugovarjala. Pri tem ni trdila, da vtoževanega zneska ne dolguje. Tega tudi v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožena stranka svoji obveznosti po računu št. 11/92 ni ugovarjala. Sporen naj bi bil samo čas zapadlosti in s tem v zvezi čas teka zamudnih obresti. Omenjeni ugovor je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Da bi pri tem materialno pravo zmotno uporabilo, ali kršilo določbe pravdnega postopka, tožena stranka v reviziji ne trdi. Iz tega sledi, da očitana opustitev sodišča prve stopnje, ki jo je tožena stranka neuspešno uveljavljala tudi v pritožbi, ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je tudi pod relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ni mogoče podvesti.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej ni. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).