Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z obstoječo sodno prakso tožbo zavrglo. Kot izhaja iz odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela. Odločb tožnica ni izpodbijala, čeprav so vse vsebovale pouk o pravnem sredstvu, ki pa se ga tožnica ni poslužila. Tako so odločbe postale dokončne in pravnomočne.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (točka I izreka) in sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da sklep ni zakonit. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno materialnopravno odločitev. Dejansko stanje pa sploh ni bilo ugotovljeno. Ker se je tožnica poškodovala v času odmora za malico, ki se všteva v delovni čas, je poškodbo utrpela v zvezi z delom oziroma na delu. Podala je interno prijavo nezgode na delu, delodajalec pa je dolžan nezgodo prijaviti inšpekciji, v primeru, če je delavec za delo nezmožen za več kot tri delovne dni. Toženka tega ni prijavila kot nezgode na delu, inšpektorata o tem ni obvestila. Tožničina poškodba tako ni bila obravnavana kot poškodba na delu, temveč le kot poškodba, posledično pa je bila tožnica prikrajšana v višini razlike do polnega plačila nadomestila plače. Sodišče mora skladno s 180. členom ZPP na ugotovljeno dejansko stanje najti ustrezno pravno podlago, saj je tožnica ni dolžna navesti. Tožnica je v tožbi ustrezno navedla dejansko stanje, prav tako je podala ustrezne navedbe, da je med nastalo škodo in ravnanjem toženke podana vzročna zveza. Tako bi sodišče moralo zahtevek presojati skladno s 184. členom ZDR. Ker dejanskega stanja sodišče ni ugotavljalo je zmotno uporabilo materialno pravo, tako da izpodbijani sklep za tožnico predstavlja sodbo presenečenja, kršitev 23., 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnica je samo formalno imela možnost pritožbe zoper odločbe ZZZS, realne možnosti za uspeh v pritožbenem postopku pa ni imela. Meni, da z nevložitvijo pritožbe zoper odločbo ZZZS ni izgubila možnosti za povrnitev škode, ki ji jo je dolžna poravnati toženka. Ta je namreč kršila tožničino pravico iz zdravstvenega zavarovanja in ji odvzela ustavno pravico do pravnega sredstva, za kar je odškodninsko odgovorna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala podane navedbe in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6.Tožnica je zoper delodajalca vložila tožbo, s katero je zahtevala razliko med prejetim zneskom nadomestila za bolniški stalež in zneskom, ki ji pripada zaradi poškodbe na delu. Tožnica se je namreč poškodovala, ko je bila na malici izven prostorov delodajalca, ta pa ji kljub temu, da malica sodi v delovni čas, ni plačeval 100 % nadomestila za bolniško odsotnost z dela.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z obstoječo sodno prakso, na katero se v sklepu sklicuje, tožbo zavrglo. Kot izhaja iz odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v prilogah pod A3 in B2, je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela. Odločb tožnica ni izpodbijala, čeprav so vse vsebovale pouk o pravnem sredstvu, ki pa se ga tožnica ni poslužila. Tako so odločbe postale dokončne in pravnomočne, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah od 4 do vključno 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Za odmero nadomestila, ki ga vtožuje tožnica, je pristojen Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ne delodajalec. Pravilnost odločitve zavoda pa se preverja na socialnem sodišču in ne na delovnem, saj je to socialni spor.

8.Ker niso podani razlogi, na podlagi katerih se lahko ta sklep izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Zveza: