Jedro

Pojem dejanskega življenja v RS (in njegova prekinitev) je odvisen od okoliščin primera. Če je šlo za daljšo odsotnost in tudi za pridobljeno tuje državljanstvo pomeni, da je sodišče prve stopnje dalo temu pojmu pravo vsebino in na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 40. člena ZDRS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 553/96-8 z dne 13.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 19.2.1996, s katero ta ni ugodila njeni prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94 - ZDRS). Po navedeni določbi mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo, izpolnjevati poleg formalno prijavljenega stalnega bivališča na dan 23.12.1990 tudi pogoj, da dejansko živi v Republiki Sloveniji. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni podrobneje opredeljen v ZDRS, ampak v Uredbi Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - uredba). V 2. členu določa, da se kot prekinitev dejanskega življenja šteje daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (odsotnost nad tri mesece). Ne gre za prekinitev, če je osebo poslala na delo, študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija. Pravilen je sklep tožene stranke, da gre v primeru tožnice za prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji in da zato njeni vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni bilo mogoče ugoditi. Iz spisov nedvoumno izhaja, da je od leta 1989 do konca 1993 dejansko živela v Italiji pri svojem očetu. Tam je imela prijavljeno stalno prebivališče, izdana pa ji je bila tudi osebna izkaznica občine R. V času bivanja v Italiji se je zaposlila in obiskovala različne tečaje in seminarje, zaradi pridobivanja dodatnih znanj. Izhaja tudi, da je prošnjo za sprejem v državljanstvo v njenem imenu sestavila in podpisala mati. Kasneje je Sekretariatu za upravne zadeve občine P., Oddelku za notranje zadeve, po telefonu sporočila, da hčerka umika vlogo za državljanstvo Republike Slovenije, ker bo pridobila italijansko državljanstvo (uradni zaznamek z dne 27.2.1992). Iz zapisnika o zaslišanju tožnice z dne 19.1.1994 je razvidno, da je v letu 1992 pridobila italijansko državljanstvo in da namerava v Italiji še naprej živeti in delati. Šele v začetku leta 1996, ko je bila zaslišana na Upravni enoti I., je navedla, da je bil njen odhod v Italijo le začasen, da pa se je po srečanju z očetom, ki je težak bolnik in potreben dnevne oskrbe, odločila, da ostane nekaj mesecev pri njem. Zato gre tudi po presoji sodišča za prekinitev dejanskega življenja. Ugovora, da je bila vzrok za njeno bivanje izven Slovenije invalidnost očeta, glede na 2. člen uredbe, sodišče ni moglo upoštevati. Iz spisov ne izhaja, da bi bil njen namen bivati v Italiji zaradi pomoči bolnemu očetu, pač pa tam živeti in delati.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ni z dokazi podprto, da je v letih od 1989 do 1993 živela v Italiji tako, da dejansko ni živela v Sloveniji. Razlaga pojma dejansko bivanje je v tem, da se pravilno ocenijo okoliščine, kje oseba opravlja bistvene življenjske aktivnosti. Pri tem ni pomembno, ali je ves čas fizično na ozemlju Republike Slovenije. Na razlago vplivajo še druge okoliščine: izpolnjevanje obveznosti do države, časovno odsotnost z ozemlja Republike Slovenije in razlogi odsotnosti. Pomoč bolnemu očetu in strokovno izpopolnjevanje niso okoliščine, ki kažejo na dejansko nebivanje na ozemlju RS. S tem ko je odšla zaradi navedenega, še ni zapustila ozemlja Republike Slovenije. Vseskozi (in še pred tem) je bila stalno prijavljena v Sloveniji, prej in sedaj je tudi vseskozi tu živela. Nega bolnega človeka je celo zakonita obveza. Nenavadno je, da se lahko šteje kot prekinitev dejanskega bivanja. Sodišče prve stopnje ni moglo togo uporabiti določbe 2. člena uredbe. Iz spisov ni moč razbrati namena, da biva v Italiji iz razlogov, ki bi pomenili dejansko prekinitev bivanja v Sloveniji. Po opravljeni moralni in pravni dolžnosti skrbi za bolnega očeta se je vrnila v Slovenijo, tu poročila in zaposlila. Te okoliščine niso bile ocenjene. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama je spor o tem, ali tožničina odsotnost iz Slovenije v času od leta 1989 do konca leta 1997 (torej tudi na dan 23.12.1990) pomeni prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ali ne.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pojmu dejanskega življenja in njegovi prekinitvi glede na v upravnem postopku ugotovljene okoliščine, ki jih navaja v obrazložitvi svoje sodbe (daljša odsotnot, pridobitev tujega državljanstva, namen tožnice, izražen ob zaslišanju 19.1.1994) dala v konkretnem primeru pravo vsebino in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialno pravo (1. odstavek 40. člena ZDRS). Okoliščine, ki se nanašajo na čas po vrnitvi tožnice v Republiko Slovenijo, na katere se sklicuje v pritožbi, pri presoji dejanskega življenja kot pogoja pri odločanju po navedeni določbi ZDRS, niso pomembne. Razlogi izpodbijane sodbe so skladni s podatki upravnega spisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrnilo. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.