Jedro

Invalidnina in invalidska pokojnina sta dve socialni pravici, ki izhajata iz zakona, in sicer pravici iz četrtega dela ZPIZ. Stopnja invalidnosti oziroma priznana invalidnost je torej vedno posledica telesne okvare, zato po presoji sodišča ne more biti edini dokaz za dokazovanje telesne okvare odločba, v kateri mora biti izrecno naveden odstotek okvare, temveč se to, tudi ob upoštevanju določbe 4. odstavka 15. a člena ZRTVS, lahko dokazuje tudi z drugo vrsto sklepa oziroma odločbe, izdane po določbah ZPIZ. Zato je, po presoji sodišča potrebno sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji iz katerega izhaja, da je tožnik invalid II. kategorije, presoditi v okviru določb ZRTVS kot tudi določb ZPIZ.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva Republike Slovenije za kulturo št. 615-27/01-23 z dne 16. 7. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. 615-27/01-23 z dne 16. 7. 2003 zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe AAA št. 61063576-050-02 z dne 20. 1. 2001, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo neplačanih prispevkov od maja 2000 do novembra 2000 s pripadajočimi obrestmi, skupaj 17.760,00 SIT v 15 dneh od vročitve odločbe. Po določbi l. odstavka 15. člena Zakona o RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 18/94, 29/94-popr. 73/94-odl.US, 88/99, 90/99-popr. in 113/00-odl.US, v nadaljevanju: ZRTVS) mora vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa AAA, plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Po 4. odstavku 15. člena ZRTVS se šteje, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna in fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Ker tožnik ni podal izjave v smislu 15. člena ZRTVS se šteje za zavezanca za plačilo RTV prispevka. Ugotavlja, da je tožnik pritožbi priložil sklep Skupnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 7. 4. 1980, iz katerega izhaja, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravico do zaposlitve na svojem delu s polovičnim delovnim časom in pravico do nadomestila zaradi zaposlitve s skrajšanim delovnim časom od 7. 4. 1980 dalje. V zvezi s sklepom Skupnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. I 4 523-993 z dne 18. 7. 1990 pojasni, da ima po tem sklepu tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 30. 6. 1990 dalje. Po določbi 15 a. členu ZRTVS so plačila prispevka oproščeni (med drugimi) invalidi s 100 % telesno okvaro in invalidi z manj kot 100 % telesno okvaro, če jim je priznana tudi pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Določba 1. alinee 15. a člena ZRTVS konkretno opredeljuje odstotek telesne okvare, to je 100 %. Ker iz sklepa SPIZ ni razvidna ocena ali odstotek telesne okvare tožnika, saj v njem ni opredeljena niti telesna okvara niti iz njega ne izhaja njen odstotek, po določbi 2. alinee 15. a člena pa morata biti za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za neplačevanje prispevka izpolnjena oba pogoja kumulativno in ne alternativno, torej mora biti ob izpolnjenem pogoju dodatka za pomoč in postrežbo izpolnjen tudi pogoj telesne okvare, tožnik ne izpolnjuje pogojev za neplačevanje RTV prispevka.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da ni zavezanec za plačilo prispevka za RTV po določbi 15. člena ZRTVS, saj že kmalu po izbruhu bolezni ni mogel uživati storitev RTV in je odjavil naročnino, kar se lahko ugotovi na AAA. Na AAA je poslal sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I 523 993 z dne 17. 4. 1980 iz katerega izhaja, da je invalid II. kategorije zaradi bolezni. AAA od tožnika terja še odločbo o telesni okvari, kar ni sprejemljivo. Enako ravna tudi tožena stranka, ki bi morala nezakonitost sklepa AAA odpraviti. Kategorijo invalidnosti določa komisija specialistov. Dejstvo, da je tožnik invalid II. kategorije in je potreben tuje pomoči in nege je ugotovila zdravniška komisija SPIZ SRS s sklepom št. I 4 523-993 z dne 18. 7. 1990. Noben predpis ne dovoljuje AAA, da zahteva, naj invalidska komisija tožniku izda oceno telesne okvare. Tožnik opisuje svojo bolezen, katere posledica je invalidnost II. kategorije. Zaradi ravnanja tožene stranke in prvostopnega organa je prizadet v svojem človeškem dostojanstvu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, predložila pa je vse upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali invalidnost II. stopnje, ki je nesporno priznana tožniku ob prav tako nesporno priznanem dodatku za pomoč in postrežbo zadošča za ugotovitev, da je tožnik oproščen plačila RTV prispevka. V 15 a. členu ZRTVS je določeno, da so plačila prispevka oproščeni (med drugim) invalidi s 100 % telesno okvaro in invalidi z manj kot 100 % telesno okvaro, če jim je priznana tudi pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. To pomeni, da je pri invalidih, ki imajo manj kot 100 % telesno okvaro bistveno, da jim je priznana pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov je tožnik izkazal, da mu je že od leta 1990 priznana pravica do tega dodatka. Po presoji tožene stranke pa mora biti za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za neplačevanje RTV prispevka, ob izpolnjenem pogoju priznane pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, izpolnjen tudi pogoj izkazane telesne okvare, česar pa naj bi tožnik ne izkazal. Sodišče ugotavlja, da se niti prvostopni organ niti tožena stranka nista izjasnila o vsebini in pomenu sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-523 993 z dne 17. 4. 1980, s katerim je tožnik uvrščen v II. kategorijo invalidnosti, čeprav se tožnik tekom celotnega postopka sklicuje na oba sklepa (sklep o priznanju dodatka in sklep o uvrstitvi v kategorijo invalidnosti) in ga nista upoštevala, ker v njem ni izrecno določen odstotek tesne okvare tožnika.

Sodišče ugotavlja, da je pojem "telesna okvara" opredeljen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00 in 124/00, v nadaljevanju: ZPIZ) kjer je v petem delu z naslovom "Pravice na podlagi invalidnosti" v 143. členu v VII. Poglavju z naslovom "Invalidnina" določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. V 144. členu ZPIZ pa je določeno, da pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je lahko posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, bolezni ali poškodbe izven dela, če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pridobi pravico do denarnega nadomestila za to okvaro (invalidnina) ob enakih pogojih glede pokojninske dobe, ki veljajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Iz navedenega izhaja, da zavarovanci ob nastali telesni okvari pridobijo pravico (ob določeni stopnji telesne okvare) do invalidnine, kot posebne socialne pravice, ne glede na to ali je kot posledica te telesne okvare nastala invalidnost ali ne. Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjšajo možnost za zagotovitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje (60. člena ZPIZ). Glede na navedeno sta invalidnina in invalidska pokojnina dve socialni pravici, ki izhajata iz zakona, in sicer pravici iz četrtega dela ZPIZ. Stopnja invalidnosti oziroma priznana invalidnost je torej vedno posledica telesne okvare, zato po presoji sodišča ne more biti edini dokaz za dokazovanje telesne okvare odločba, v kateri mora biti izrecno naveden odstotek okvare, temveč se to, tudi ob upoštevanju določbe 4. odstavka 15. a člena ZRTVS, lahko dokazuje tudi z drugo vrsto sklepa oziroma odločbe, izdane po določbah ZPIZ. Zato je, po presoji sodišča potrebno sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-523 993 z dne 17. 4. 1980, iz katerega izhaja, da je tožnik invalid II. kategorije, presoditi v okviru določb ZRTVS kot tudi določb ZPIZ.

Ker prvostopni organ ni preveril, kakšno je razmerje med s sklepom priznano kategorijo invalidnosti tožnika (II. kategorija) in opredelitvijo zakonskih, v % izraženih v telesnih okvar, ni ugotovil pravilnega dejanskega stanja, tožena stranka pa je, ne da bi v pritožbenem postopku sanirala pomanjkljivost prvostopne odločbe zavrnila pritožbo tožnika in s tem kršila določbo 214. člena ZUP. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je dolžna izdati novo odločbo v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS in v njej upoštevati pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče. Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsak stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.