Jedro

Tožbeni zahtevek se torej na služnost, ki bi naj po tožnikovih navedbah obstajala tudi v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V. in potekala po isti poti kot služnost v korist parc. št. 96/8 k.o. S. V. ne nanaša. Tožnik z njim ne zahteva, da ga toženec preneha vznemirjati pri izvrševanju služnosti v korist parc. št. 96/6 k.o. S. V. zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je toženec tožniku onemogočal dostop do njegove stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 96/6 k.o. S. V..

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala, da tožena stranka (v nadaljevanju toženec) opusti vsakršno poseganje v služnostno pravico po obstoječi poti, ki v naravi poteka preko nepremičnin parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V., in je v zemljiški knjigi vknjižena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 96/8 k.o. S. V., še zlasti, da toženec opusti vsakršno postavljanje ovir na obstoječi služnostni poti in parkiranje vozil na njej, da toženec tožniku vrne posest pravice stvarne služnosti peš hoje in vožnje z vsemi vozili ter vzpostavi prvotno stanje služnostne poti, in da se tožencu prepove, da s tovrstnimi ali podobnimi ravnanji v bodoče posega v prej navedeno služnostno pravico (točka I. izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 643,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob skrbni dokazni oceni ugotoviti, da ga je toženec vznemirjal pri izvrševanju služnostne pravice. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga, da je bila služnost z razdružilno pogodbo ustanovljena zgolj v korist travnika (nepremičnine parc. št. 96/8 k.o. S. V.. Služnost je namreč v naravi vseskozi potekala tudi po parceli št. 96/8 k.o. S. V., z navedenim pravnim poslom pa se je ustanovila zgolj po toženčevih parcelah, pri čemer se je od nekdaj (najmanj 24 let) izvrševala tudi za dostop do tožnikove stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 96/6 k.o. S. V.. Opozarja na 224. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da služnost preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, ter navaja, da je s tožbo zahteval tudi pravno varstvo na podlagi razširitve obstoječe služnosti, to je za dostop do svoje stanovanjske hiše. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je služnost ustanovljena tudi za potrebe parc. št. 96/6 k.o. S. V. Posledično je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi napačno obravnavalo z vidika dostopa do travnika, namesto z vidika dostopa do stanovanjske hiše. Ponavlja tožbene trditve, da ga je toženec oviral pri izvrševanju služnostne poti s parkiranjem vozil na obstoječi poti, preprečitvijo dostave kruha, nastavljenimi koriti s kaktusi in postavitvijo ograje. Tudi ne drži, da ni zatrjeval oviranj s postavitvijo električnega pastirja za psa. Sodišče prve stopnje ni ocenilo toženčeve izpovedbe, da tudi sam pusti na poti vozilo za kratek čas, ter fotografij, iz katerih je razvidno, da je S. F. parkiral vozilo na sporni poti. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik, temveč je ocenilo zgolj priče, predlagane s strani toženca, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni jasno, čemu je sodišče prve stopnje tožniku očitalo pomanjkljivo trditveno podlago glede motenja posesti, saj je šlo v konkretnem primeru za zaščito tožnika pred vznemirjanjem služnostne pravice, ki ne zastara. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na omenjeno kršitev sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora stranka, ki takšno kršitev uveljavlja, kršitev konkretizirati in navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša, in pojasniti, v čem so nasprotja. Pritožba takšne konkretizacije ne vsebuje, temveč zgolj pavšalno navaja zakonsko določbo glede obravnavane kršitve, zato navedena pritožbena graja ni utemeljena.

7. Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe, ki pritožbeno ni izpodbijano, izhaja, da je toženec lastnik parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V., tožnik pa lastnik parc. št. 96/8 k.o. S. V. ki je travnik, in solastnik sosednje nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V., na kateri stoji stanovanjska hiša. Preko toženčevih nepremičnin parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V. v naravi poteka asfaltirana pot do parc. št. 96/8 k.o. S. V. in v nadaljevanju do parc. št. 96/6 k.o. S. V..

8. V predmetni zadevi je tožnik s t.i. konfesorno tožbo (212. člen SPZ) zahteval varstvo stvarne služnosti poti. V skladu z 99. členom SPZ, ki se smiselno uporablja pri varstvu služnosti, lahko služnostni upravičenec zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnja vznemirjanja. V konfesorni tožbi mora tožnik dokazati obstoj svoje služnostne pravice in dejstvo, da ga toženec ovira pri njenem izvrševanju. Vznemirjanje mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je za potrebe njegovega zemljišča parc. št. 96/6 k.o. S. V. ustanovljena služnost peš hoje in vožnje z vsemi vozili po poti, ki poteka po parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V. in da tožnik ni dokazal, da ga je toženec protipravno vznemirjal pri uporabi sporne poti za dostop do parc. št. 96/8 k.o. S. V. oziroma, da ni dokazal resne nevarnosti, da bi toženec s takšnim vznemirjanjem nadaljeval. 10. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v obravnavani zadevi ugotavljati, ali je toženec tožnika vznemirjal pri uporabi sporne poti z namenom dostopa do stanovanjske hiše na parc. št. 96/6 k.o. S. V.. V skladu z načelom dispozitivnosti v pravdnem postopku sme sodišče odločati zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). S tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval le, da toženec preneha posegati v služnostno pravico, ki je v zemljiški knjigi vpisana v korist parc. št. 96/8 k.o. S. V. in poteka po nepremičninah parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V., da mu vrne odvzeto posest pravice te stvarne služnosti in da sodišče tožencu prepove, da v bodoče posega v navedeno služnostno pravico. Tožbeni zahtevek se torej na služnost, ki bi naj po tožnikovih navedbah obstajala tudi v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V. in potekala po isti poti kot služnost v korist parc. št. 96/8 k.o. S. V. ne nanaša. Tožnik z njim ne zahteva, da ga toženec preneha vznemirjati pri izvrševanju služnosti v korist parc. št. 96/6 k.o. S. V., zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je toženec tožniku onemogočal dostop do njegove stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. 96/6 k.o. S. V..

11. Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (prvi odstavek 213. člena SPZ). Namen stvarne služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato je vezana na zemljišče, v korist katerega je ustanovljena(1), in ne na osebo, ki je lastnik gospodujoče nepremičnine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v konkretnem primeru z razdružilno pogodbo z dne 12. 12. 1990 služnost po toženčevih nepremičninah ustanovljena zgolj v korist nepremičnine parc. št. 96/8 k.o. S. V.. Te služnosti ni mogoče razširjati v korist druge (sosednje) nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V., katere solastnik je tožnik. Pri tem je dodati, da stvarna služnost v korist nepremičnine parc. št. 96/8 k.o. S. V., ki je kmetijsko zemljišče - travnik, tudi po vsebini ne more biti enaka zatrjevani služnosti v korist nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V., na kateri stoji stanovanjska hiša, saj tudi potrebe travnika in zemljišča, na katerem stoji stanovanjska hiša, glede na namen uporabe nepremičnin niso enake.

12. Prav ima tožnik, da služnost preneha, če postane ista oseba lastnik služeče in gospodujoče nepremičnine, zato ne more obstajati služnost v korist nepremičnine parc. št. 96/6 po parc. št. 96/8, obe k.o. S. V. (224. člen SPZ). Nobene ovire pa ni, da bi se s pogodbo po toženčevih nepremičninah ustanovila služnost tudi v korist nepremičnine parc. št. 96/6 k.o. S. V., vendar le-ta zaenkrat ni bila dogovorjena. Sicer pa bi bilo na podlagi tožnikovih navedb, da je v naravi po toženčevih nepremičninah 24 let obstajala tudi služnost v korist parc. št. 96/6 k.o. S. V. oziroma da se je ves čas izvrševala tudi v korist te parcele, mogoče sklepati zgolj, da je tožnik služnost priposestvoval (če bi se izkazale za resnične), ne pa, da je služnost v korist parc. št. 96/6 k.o. S. V. nastala na podlagi pogodbe. Sicer pa te navedbe na odločitev niso mogle vplivati in jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, saj tožnik s tožbenim zahtevkom varstva pred vznemirjanjem pri izvrševanju služnosti, ki bi naj potekala po toženčevih nepremičninah v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 96/6 k.o S. V. ni uveljavljal. 13. Tožnik tekom postopka ni konkretno zatrjeval, v čem bi naj bil pri uporabi oziroma dostopu do travnika parc. št. 96/8 k.o. S. V. oviran, temveč je zgolj navajal, da se je služnostna pot uporabljala za dostop do vseh njegovih nepremičnin. Tožnikove navedbe, da je toženec služnostno pot zaparkiral tako, da tožnik ni mogel v cerkev, in da je oviral uporabo služnostne poti tako, da je preprečeval dostavo kruha tožniku, se po naravi stvari lahko nanašajo zgolj na uporabo sporne poti z namenom dostopanja do stanovanjske hiše in zato v tej zadevi glede na prej povedano ne morejo biti relevantne. Tožnik je v tožbi (enako v pritožbi) tudi izrecno zatrjeval, da ga parkiranje ovira pri uporabi stanovanjske hiše. Prav tako je toženec zatrjeval, da tožniku uporabo sporne ceste za namen dostopa do travnika ne preprečuje, da pa se ne strinja, da bi tožnik po sporni cesti dostopal do svoje stanovanjske hiše. Glede na trditveno podlago, ki so jo ponudile pravdne stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi kratkotrajnega parkiranja tožencev ali njegovih obiskovalcev na sporni poti, zaradi katerega tožnik naj ne bi mogel zapustiti svoje stanovanjske hiše, pri uporabi travnika ni bil oviran.

14. Prav tako je pritrditi sodišču prve stopnje, da motenja s postavitvijo električnega pastirja za psa ni dolžno ugotavljati, saj ga tožnik ni zatrjeval. Pavšalne trditve, da ga je toženec s svojimi nekorektnimi in nezakonitimi ravnanji onemogočal pri izvrševanju služnostne pravice za ugotovitev vznemirjanja s postavitvijo električnega pastirja za psa, ne zadostujejo. Prav tako izvedeni dokazi (zaslišanje strank) trditvene podlage ne morejo nadomestiti (212. člen ZPP).

15. Glede korit s kaktusi iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila postavljena ob sporni poti in ne na sami poti (tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila korita nastavljena neposredno na pot), zato z njihovo postavitvijo tožnik pri dostopu do parc. št. 96/8 k.o. S. V. ni bil oviran. Prav tako tožnik ni uspel dokazati, da bi bila ograja postavljena na služnostno pot, s čimer bi bila hoja in vožnja po služnostni poti tožniku onemogočena ali ovirana. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik postavil stebre za ograjo na meji ob služnostni poti, kar pomeni, da stebri tožniku ne ovirajo dostopa do parc. št. 96/8 k.o. S. V.. Sodišče prve stopnje se je pri navedenih ugotovitvah oprlo tudi na priče, ki jih je predlagal tožnik (K. R., M. R., D. C., F. R., A. R.), in je napravilo celostno in prepričljivo dokazno oceno glede oviranja dostopa do parc. št. 96/8 k.o. S. V., ki ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Zaključiti je torej, da tožnik ni uspel izpolniti svojega trditvenega in dokaznega bremena, da ga je toženec vznemirjal pri izvrševanju služnostne pravice peš hoje in vožnje po obstoječi poti, ki v naravi poteka preko nepremičnin parc. št. 96/1 in 96/9, obe k.o. S. V., in je v zemljiški knjigi vknjižena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 96/8 k.o. S. V., zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

16. Ker je tožnik med drugim zahteval, da mu je toženec dolžan vrniti posest pravice stvarne služnosti peš hoje in vožnje z vsemi vozili ter vzpostaviti prvotno stanje služnostne poti in ker v SPZ konstrukcija posesti pravice ni predvidena(2), je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik želi posestno varstvo (čeprav ni podal navedb v tej smeri) in je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na podlagi določb SPZ o motenju posesti. Vendar pa razlogi sodišča prve stopnje glede motenja posesti na pravilnost odločitve niso vplivali. Sodišče prve stopnje je namreč glede na postavljeni tožbeni zahtevek in navedbe tožnika pravilno ugotavljalo, ali je tožbeni zahtevek za prepoved vznemirjanja pri izvrševanju služnosti na podlagi 212. v zvezi z 99. členom SPZ utemeljen.

17. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženec dolžan sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroškiniso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Glej Frantar Tone, Stvarno pravo, Ljubljana 1993, str. 207. Op. št. (2) : So jo pa vsebovali prej veljavni predpisi (tretji odstavek 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče.