Jedro

Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku.

Glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 503,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 10. 11. 2020 izdano odločbo odločilo: - pod točko I izreka s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli; - pod točko II izreka s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka G. (v nadaljevanju toženec) plača 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2017 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške ter tožnici naložilo, da tožencu v 15. dneh povrne pravdne stroške v višini 1.374,50 EUR z obrestmi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sklepovno in sodbeno odločitev sodišča prve stopnje. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sklep in sodba sodišča prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ko ni dovolilo spremembo tožbe, ki v bistvu sploh ni bila spremenjena. Bistveno pa je sodišče kršilo tudi 5. člen ZPP, ko je pooblaščenki toženca na glavni obravnavi dovolilo zastopati G. d.o.o., čeprav ni predložila pooblastila za zastopanje le-tega. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določilo 5. člena ZPP, ker tožnici ni dalo možnosti neposredno se izjasniti o zahtevah in navedbah toženca in 8. člen ZPP ter razpravno načelo. Tožnica ni bila pozvana na popravo tožbenega zahtevka, kot ga je postavila s tožbo, ki ga sicer ni spremenila. Brez tožbenega zahtevka pa je tožba nesklepčna, zato pa bi v danem primeru sodišče prve stopnje moralo odločati o tožbenem zahtevku, ki je bil v skladu s tožbenimi navedbami. Res je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2020 zapisala, da tožbo razširja še na G. d.o.o., česar pa v tožbenem zahtevku ni naredila. Zato pa so nerelevatne navedbe pooblaščenke toženca v korist G. d.o.o. Sicer je šlo za subjektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov, za katero ni potrebno soglasje nasprotne stranke. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo predhodnega postopka za razjasnitev tožbenega zahtevka, ni bilo pogojev za izvedbo naroka za glavno obravnavo. Glede na določila 185. člena ZPP pa bi lahko sodišče kot dodatno merilo pri odločanju ali naj dovoli spremembo tožbe, upoštevalo ekonomičnost postopka. Sodišče prve stopnje tožnici ni dovolilo dokazovanja, da je toženec dejanski lastnik stopnišča, četudi je tožnica vložila v spis Akt o ustanovitvi etažne lastnine, iz katerega izhaja lastništvo toženca. Lastništva G. d.o.o. tožnica ne more dokazati, saj iz javno dostopnih listin in iz zemljiške knjige izhaja dvom, kdo je dejanski lastnik. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila ZPP, ker ni zaslišalo lastnikov in ustanoviteljev toženca in G. I. in R. C., ki jih je tožnica predlagala za razjasnitev zakaj je v zemljiški knjigi kot lastnik stopnišča, kot posebnega dela stavbe 2635-1759-19, vpisano G. d.o.o. ter morebitno zatrjevano povezanost obeh gospodarskih družb z namenom zlorabe načela vestnosti in poštenja. Če med tema subjektoma ni bilo nepretrgane verige nasledstva, G. d.o.o. ni moglo pridobiti lastninske pravice na stopnišču. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z Aktom o ustanoviti etažne lastnine in samoiniciativno izvedlo vpogled v zemljiško knjigo in zaključilo, da toženec tožnici ni povzročil škode na podlagi 131. člena OZ. Tako je sodišče meritorno razsodilo o temelju, čeprav ni izvedlo nobenega dokaza za ugotovitev predpostavk odškodninske odgovornosti. Njen zahtevek je zavrnilo zgolj na podlagi zaključka, da toženec ni lastnik stopnic in zato ni odgovoren za škodo, kar pa je v nasprotju s tožbenimi navedbami in dokazi. Za škodo ne odgovarja le lastnik, ampak tudi povzročitelj škode. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov toženca upoštevalo vlogo toženca, za katero ta ni bil pooblaščen in je bila prepozna, tožnica pa se nanjo tudi ni imela možnost izjasniti. V stroškovnem delu sodbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dovolilo obrestovanje obresti (prepoved anatocizma).

3. Toženec je na pritožbene očitke tožnice odgovoril, da so pritožbene trditve tožnice neresnične in same s sabo protislovne, pa tudi tako nekonkretizirane, da se pritožbeno sodišče do njih ne bo moglo in smelo opredeliti. Tudi če bi se, pa so pritožbene trditve neresnične in očitno neutemeljene. Tožnica pred sodiščem prve stopnje tudi ni pravočasno uveljavljala kršitev postopka, zato pa uveljavljanje takšnih kršitev v pritožbi ni dopustno. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva pravilno ugotovilo in tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo. Toženec je tako predlagal zavrnitev pritožbe tožnice in priglasil svoje pritožbene stroške in zahteval njihovo povrnitev od tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki pritožnice o podanosti kršitev 5. in 8. člena ZPP so povsem nekonkretizirani. Zato odgovor pritožbenega sodišča nanje ni mogoč. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločitev, da spremembe tožbe ne dovoli, sprejelo šele v izpodbijani odločbi, tožničino uveljavljanje kršitev v zvezi s takšno odločitvijo v postopku pred sodiščem prve stopnje še ni bilo možno. Zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbeno uveljavljanje kršitev določb ZPP v zvezi s takšno odločitvijo kot dopustne upoštevalo (286.b člen ZPP).

6. Nejasni in sami s seboj v nasprotju so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo, da ne dovoli spremembe tožbe, kršilo določilo ZPP, saj tožnica kljub zapisu v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2020, da tožbo razširja še na novega toženca, tega ni naredila, da tožbenega zahtevka ni spremenila in bi zato sodišče prve stopnje moralo odločiti o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen v tožbi, sodišče prve stopnje pa bi moralo tožnico pozvati na popravo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbeno odločitvijo odločilo o tožbenem zahtevku, kot je tega tožnica postavila s tožbo v zvezi z njenimi tožbenimi trditvami o toženčevi odškodninski odgovornosti za njej nastalo škodo. Ob tem pa je nejasno, zakaj se ob pritožbenih trditvah, da tožbe tožnica ni spremenila, pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe ne dovoli. Tožničina naknadna razširitev tožbe še na novega toženca (poleg prvotnega toženca) predstavlja naknadni nastanek sosporništva, ki ga opredeljuje ZPP v 191. členu in za dovolitev katerega morajo biti podane tako splošne predpostavke, kot so te določene v prvem odstavku 191. člena, kot posebne predpostavke na strani tožene stranke, kot so določene v drugem odstavku. Zato pa1 niso utemeljeni pritožbeni očitki tožnice do ob naknadni razširitvi tožbe na novega toženca soglasje nasprotne stranke ni potrebno oziroma bi lahko sodišče ob presoji za dovolitev takšne razširitve upoštevalo pogoje, kot jih za objektivno spremembo tožbe določa 185. člen ZPP. Ker sodišče prve stopnje razširitve tožbe še na G. d.o.o. ni dovolilo, ni bilo potrebe za opravo materialno procesnega vodstva v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice. Ker je tožba tožnice bila sposobna za obravnavanje, toženec pa je tudi vložil odgovor na tožbo, s katerim je nasprotoval tožbenim trditvam tožnice, pa so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da sodišče prve stopnje ni imelo pogojev za razpis in opravo naroka za glavno obravnavo.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa, še zlasti iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2020 (list. št. 42 in 43 spisa), na tem naroku odvetnica P. R. tožničini razširitvi tožbe še na novega toženca ni nasprotovala v imenu G. d.o.o., ampak kot pooblaščenka toženca. Zato pa so neutemeljene sicer protispisne drugačne pritožbene trditve in v zvezi z njimi utemeljevani pritožbeni očitki o pdanosti kršitev pravil ZPP. Sicer pa bi takšen pritožbeno podan očitek bistvene kršitve bil tudi nedopusten, saj ga tožnica predhodno ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj tega ni mogla storiti brez svoje krivde (286.a člen ZPP). Iz enakih razlogov pa je nedopusten tudi pritožbeni očitek o dani sicer pritožbeno nekonkretizirani postopkovni kršitvi, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebna njena dokazna predloga za zaslišanje prič I. in R. C. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2020 (list. št. 44 spisa), na katerem pa v zvezi z njo tožnica ni uveljavljala nobene kršitve pravil postopka.

8. Tako se vsi pritožbeni očitki o podanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka izkažejo kot neutemeljeni ali nedopustni.

9. Kot izhaja tudi iz sodbenih povzetkov trditev pravdnih strank, je tožnica v tožbi in nadaljnji vlogi zatrjevala, da ji je zatrjevana škoda nastala ob uporabi stopnišča, sicer posebnega skupnega prostora stavbe z naslovom R. in z identifikacijsko številko X - 1759, stoječe na parceli X /10 k.o. X in v zemljiški knjigi vpisanega kot posamezen del stavbe X - 1759-19, katerega (so)lastnik bi naj bil toženec. Zatrjevana škoda naj bi tožnici nastala ob uporabi stopnišča kot nevarne stvari, kakršno so stopnice predstavljale zaradi spolzkosti zaradi vlage, izdelave stopnišča v nasprotju z gradbenimi predpisi, neosvetljenosti stopnišča ter odsotnost vsakih označb, ki bi opozarjale uporabnike na spolzkost stopnic. Po toženčevem zatrjevanju, da ni in tudi v času tožničinega poškodovanja ni bil solastnik stopnišča kot posebnega skupnega prostora stavbe X-1759, kot tudi ni bil lastnik ali solastnik stavbe X-1759 oziroma posameznih delov le-teh, pa je tožnica svoje trditve dopolnila z navedbami, da glede na zemljiškoknjižno stanje toženec res ni lastnik oziroma solastnik tega stopnišča, je pa to G. d.o.o., ki je s tožencem povezana pravna oseba, saj so ji ustanovili člani iste družine (C.), zato pa je njuna razmejitev dvomljiva in je zaradi ugotovitve, katera od teh pravnih oseb vodi stopnišče kot svojo osnovno sredstvo, predlagala zaslišanje ustanoviteljev (prič I. in R. C.) obeh pravnih oseb. Sodišče prve stopnje je na podlagi po tožnici predloženega Akta o ustanovitvi etažne lastnine iz leta 2007 in vpogleda v zemljiško knjigo (kar je kot dokaz za svoje trditve o zemljiškoknjižnem stanju sicer predlagala tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2020 pod točko V navedb) ugotovilo, da je na podlagi navedenega akta bilo v zemljiški knjigi stopnišče, kot ga je opredeljevala tožnica, vpisano kot posebni skupni prostor z identifikatorjem št. 19 stavbe z identifikacijsko številko X-1759, stoječe na parceli X/10 k.o. Y., toženec v zemljiški knjigi pri tem posebnem skupnem prostoru z ID X-1759-19 pa ni vpisan niti kot lastnik niti kot solastnik2. Na podlagi ugotovitve, da toženec ni niti lastnik niti solastnik stopnišča, na katerem bi naj tožnica padla in se poškodovala, pa je glede na tožničine očitke v zvezi s podanostjo toženčeve odškodninske odgovornosti kot imetnika nevarne stvarni oziroma lastnika stopnišča, ki je opustil vzdrževalna oziroma upravljalna dela v zvezi z uporabo stopnica, zaključilo, da je utemeljen ugovor toženca o neobstoju njegove pasivne legitimacije, saj ni podane njegove odškodninske odgovornosti niti kot imetnika stopnišča kot nevarne stvari (po 149. členu OZ)3, niti kot povzročitelj škode v smislu tožničinih smiselnih očitkov o opustitvi dolžnega vzdrževanja oziroma upravljanja stopnišča. Ob tem je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da je glede na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, lastništvo stopnic in s tem imetništvo stopnic kot nevarne stvari, jasno ter zato za dokazovanje lastništva teh stopnic samo dejstvo, kateri pravni subjekt vodi to stopnišče tudi v svojih poslovnih knjigah, ni pravno pomembno. Pritožbeno sodišče se takšnemu pravnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje, dodaja pa, da za stopnišče, kot poseben del stavbe, ki je kot tak vpisan v zemljiško knjigo in za katerega velja pravni režim nepremičnine, velja, da je lastnina tistega, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, saj to izhaja iz pomena zemljiške knjige kot javne evidence (stvarnih) pravic na nepremičninah (1. člen ZZK-1) in iz določila 11/1 člena SPZ. Pravilnosti takšnega razlogovanja tako pritožnica s protispisnimi očitki, da je sodišče prve stopnje samoiniciativno ugotavljalo zemljiškoknjižno lastninsko stanje in s poudarjanjem pomena ″dejanskega lastništva″ stopnic, ki bi naj izhajal iz poslovnih knjig, ne more omajati. Glede na tožničine očitke o toženčevi odgovornosti kot imetnika nevarne stvari oziroma opuščene vzdrževalne oziroma upravljalske odgovornosti kot lastnika stopnic, navedene ugotovitve in zaključki sodišča zadoščajo za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka zoper toženca, saj ta že po temelju ni utemeljen.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnice zoper odločitev o odmeri potrebnih pravdnih stroškov toženca. Prvo pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na navedbe v tožničini pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2020, s katerimi je ta odgovorila na toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo, je toženec vložil pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo4, torej pravočasno. Ta vloga je bila glede na vsebino tudi potrebna. Zato je sodišče prve stopnje stroške te vloge tožencu tudi utemeljeno priznalo kot potrebne. Iz nejasnega pripisa besed ″z obrestmi″ pri višini zneska vloženih pravdnih stroškov v izreku sodbe izhaja, da gre za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, ki jo lahko to tudi kadarkoli popravi (358. člen ZPP). Zaradi takšne nejasnosti in nedoločnosti samega zapisa v izreku sodbe pa takšen zapis sicer ne daje podlage za kakšno prisilno izterjavo obresti, ki sicer niso zakonske zamudne obresti, kot jih je sicer sodišče prisodilo in opredelilo v nadaljevanju izreka. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve zaradi presoje obresti od obresti.

11. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženca predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo v znesku 503,98 EUR. Te stroške toženca predstavlja sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 625 točk, končno poročilo stranki po tar. št. 39/3 50 točk, 2 % materialni stroški 13,5 točk, skupaj torej 688,5 točk oziroma (upoštevajoč 1 točka OT = 0,6 EUR) 413,10 EUR in 22 % DDV v znesku 90,88 EUR.

1 Kljub napačni uporabi 187. člena ZPP po sodišču prve stopnje in neuporabi 191. člena ZPP. 2 Kot takšne so namreč vpisane zgolj družbe H. d.o.o., Občina X in G. d.o.o. 3 49. člen OZ namreč določa, da za škodo v zvezi z nevarno stvarjo odgovarja njen imetnik. 4 Na te je tožnica na samem naroku tudi odgovorila.