Jedro

Ker je po 2. odst. 17. čl. ZUS/77 nevarnost težko popravljive škode pogoj za odložitev izvršbe, je tožnik dolžan že v zahtevi za odložitev izvršbe upravnega akta verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice Koper št. ... z dne 11.05.1994, s katero je ta zavrnila njegovo zahtevo po 17. členu zakona o upravnih sporih (ZUS/77) za odložitev izvršitve dokončne in izvršljive odločbe do rešitve upravnega spora. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik dne 22.04.1994 zaprosil za odlog izvršitve prvostopne odločbe Carinarnice Koper št. ... z dne 16.07.1993, s katero so mu bile obračunane carina in druge uvozne davščine v znesku 102.794,00 SIT, pritožba proti tej odločbi pa je bila zavrnjena z odločbo organa druge stopnje z dne 17.03.1994, proti kateri je tožnik dne 18.03.1994 vložil tožbo v upravnem sporu. V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena ZUS/77 mora tožnik k zahtevi za odložitev izvršbe priložiti dokaz, da je vložil tožbo in ponuditi ustrezne dokaze, da mu bo škoda nastala, ali pa vsaj izkazati verjetnost, da bo taka škoda nastopila in da bi se težko popravila. Tožena stranka se pridružuje ugotovitvi organa prve stopnje, da bi odložitev izvršbe nasprotovala javni koristi, poleg tega pa tudi ugotavlja, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode oziroma ni ponudil dokazov o škodi, ki bi jo eventuelno utrpel z izvršitvijo odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi, ki je predmet izvršbe, sprožil upravni spor in pričakuje ugodno rešitev, saj je do spremembe dispozicije pri nakupu blaga v inozemstvu prišlo zaradi napake tujega dobavitelja, ki o tej spremembi ni obvestil tožnika. O tem je v spisu pri sodišču tudi uradno potrdilo. Že razlog, da bo zadeva na sodišču končana v zelo kratkem času, saj je že nekaj časa v postopku, zanika trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da odložitev nasprotuje javni koristi. Tožnik bi prišel v velike finančne težave, če bi moral takoj poravnati ta znesek obveznosti in nekaj ostalih, ki izhajajo iz drugih istovetnih zadev. Tožnik je novo in majhno podjetje, ki tega gotovo ne bi preneslo in bi zato najbrž zaradi izvršbe prišlo v stečaj. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in da toženi stranki naloži, naj pred izdajo nove odločbe preveri navedbe tožnika glede njegove solventnosti, saj tega sploh ni preverjala.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za vprašanje izpolnitve pogojev za odložitev izvršbe po 2. odstavku 17. člena ZUS/77, po katerem organ, katerega akt se izvršuje, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi.

Pri odločanju o tožnikovi zahtevi za odložitev izvršitve upravnega akta po navedeni zakonski določbi torej pristojni organ najprej upošteva javno korist. Če javna korist nalaga izvršitev upravnega akta, tožnikovi zahtevi organ ne more ugoditi. Organ pa je dolžan ugoditi tožnikovi zahtevi in odložiti izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če sta izpolnjena dva kumulativno določena zakonska pogoja in sicer, da odložitev izvršbe ne nasprotuje javni koristi in bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka pridružuje ugotovitvi organa prve stopnje, da v tem primeru odložitev izvršbe nasprotuje javni koristi, razlogov za to pa upravna organa ne navajata, čeprav bi jih morala navesti. Kljub temu pa se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogovanjem v izpodbijani odločbi, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode oziroma ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo; te ugotovitve tožene stranke tožnik tudi ne izpodbija. Ker je nevarnost težko popravljive škode zakonski pogoj za odložitev izvršbe, je po mnenju sodišča tožnik dolžan že v zahtevi za odložitev izvršbe upravnega akta verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda. Tega tožnik v spornem primeru ni verjetno izkazal, zato je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila. Le s pavšalno trditvijo, da bo zaradi izvršitve odločbe prišel v finančne težave in zaradi tega lahko celo v stečaj, ne da bi za to svojo trditev navedel dejanske okoliščine oziroma dejstva in v dokaz resničnosti takih okoliščin oziroma dejstev vsaj ponudil dokaze, tožnik v postopku ni mogel uspeti.

Zmotno je tudi tožbeno stališče, da bi morala tožena stranka v takšnih okoliščinah preverjati tožnikovo solventnost, ki sama po sebi še ni razlog za odložitev izvršbe.

Ker je iz navedenih razlogov tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).