Jedro

Od uveljavitve Zakona začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju dalje valutna klavzula ni prepovedana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 16.620.714 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje ter mu povrniti 859.860 SIT pravdnih stroškov. Oprlo se je na pogodbo o medsebojnih razmerjih z dne 1.12.1992, v kateri je navedeno, da je tožnik v letu 1991 v več izplačilih posodil tožencu 136.000 DEM, kar se je zavezal vrniti v obrokih in z obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da stranki nista sklenili nove pogodbe o medsebojnih razmerjih v letu 1996, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Na podlagi pogodbe z dne 1.12.1992 bi moral toženec tožniku plačati 440.000 DEM. Plačal mu je 37.875 DEM in torej dolguje še 402.125 DEM. Tožnik s tožbo zahteva manj, zato je zahtevku v celoti ugodilo.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo. Spremenilo je sodbo prve stopnje, tako da je toženi stranki naložilo v plačilo 136.000 DEM z obrestmi po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled za čas od 23.11.1991 do 31.12.1996, znižano za plačanih 37.875 DEM po datumih posameznih plačil, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31.12.1996, od tedaj dalje z obrestmi po zakonski obrestni meri. Na podlagi prvostopenjskih ugotovitev je terjatev tožeče stranke v znesku 136.000 DEM zmanjšalo za plačane zneske in za čas do konverzije v domačo valuto prisodilo obresti, ki jih sodna praksa priznava za terjatve, izražene v tuji valuti, od konverzije dalje pa zamudne obresti po zakonski obrestni meri.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče sodbo razveljavi. Navaja, da je tožnik izročil tožencu denarne zneske v nemških markah v letih 1990 in 1991, ko je tedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju to prepovedoval. Zato gre za nično pogodbo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je v tem, da je sodišče v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o pravdnem postopku dopustilo nedovoljeno razpolaganje strank. Sodbi očita še kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o ničnosti in je zato ni mogoče preizkusiti. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi revizija v tem, ker sodba ne upošteva III. člena pogodbe z dne 1.12.1992, v katerem je določen pogoj za veljavnost pogodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 66/85) je v 16. členu prepovedoval valutno klavzulo, vendar je že Zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 85/89) opustil to prepoved. V letih 1990 in 1991, ko je po navedbah revizije tožnik izročil tožencu sporni znesek, prepovedi valutne klavzule ni bilo več. Posojilo, ki ga je toženec dal tožniku, je bilo vezano na valutno klavzulo. Čeprav se pogodba glasi na tujo valuto, je tožnik izrečno uveljavljal plačilo v tolarjih in je znesek v tuji valuti uporabil le kot vrednostno osnovo za izračun tolarske terjatve. Z Zakonom o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-I) je bila valutna klavzula izrečno dovoljena. S pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1992 (Poročilo o sodni praksi I/92) je bilo sprejeto stališče, da sodišča upoštevajo valutno klavzulo, dogovorjeno pred uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju RS, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve tega zakona ni izpolnil. Potemtakem ni šlo za ničen posel. Tudi v času veljavnosti prejšnjega zakona dogovor v devizah ni pomenil, da je dolžnik prost svoje obveznosti. Zaradi takega dogovora pogodba v celoti ni bila nična, nično je bilo samo določilo o plačilu v tuji valuti, kar pa upniku ni odvzelo pravice, da uveljavlja plačilo v domači valuti. Toženec si s sklicevanjem na ničnost pogodbe tudi sicer ne bi mogel pomagati, saj bi moral tudi v tem primeru tožniku vrniti vse, kar je prejel na podlagi take pogodbe (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sklicevanje na ničnost torej v obravnavani zadevi ne more biti uspešno.

Ker ni ničnosti, tudi ni nedovoljenega razpolaganja strank in zato ni kršitve tretjega odstavka 3. člena ZPP. Ker izpodbijana sodba pogodbo z dne 1.12.1991 izrečno obravnava kot veljavno in navaja o tem tudi razloge, ni nadaljnje uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pogoj, zapisan v tretjem členu pogodbe z dne 1.12.1991, se nanaša na zavarovanje tožnikove terjatve, določeno v drugem členu te pogodbe. To je izčrpno obrazloženo v obeh sodbah. Revizija ne pojasni, zakaj šteje ta pogoj za nemogoč ali nedopusten. Tudi če bi bilo tako, bi bilo nično le tisto pogodbeno določilo, na katerega se pogoj nanaša, to pa je zavarovanje terjatve po drugem členu pogodbe. Na to pa se spor v obravnavani zadevi ne nanaša. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).