Jedro

S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi strokovnega mnenja, ni bilo kršeno ustavno načelo, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. V.F. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne..., spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi z 1. odstavkom 134. člena KZ. Po čl. 51 KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 134. člena KZ določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. VS v Kopru je s sodbo z dne..., zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da VS RS izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 372. členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Uvodoma namreč zagovornik obsojenca uveljavlja tudi to kršitev, vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, v čem naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona. Ta kršitev tudi sicer ni podana.

Ustava Republike Slovenije v 29. členu med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku res določa, da morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. To ustavno načelo ni bilo prekršeno, saj je sodišče pred izrekom sodbe po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. V dokaznem postopku so bile zaslišane vse predlagane priče, poleg ostalih listinskih dokazil pa je bilo, ne da bi se obsojenčev zagovornik temu protivil, prebrano tudi strokovno mnenje kriminalistično tehničnega izvedenca dipl. ing. M.P. z dne... o tehničnih karakteristikah revolverja. Zagovornik obsojenca je sicer na glavni obravnavi dne 22. 2. 1996 potem, ko je bilo to mnenje prebrano, predlagal dopolnitev strokovnega mnenja. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, v razlogih sodbe pa je v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP pojasnilo, zakaj ni ugodilo takemu dokaznemu predlogu. Ni torej mogoče pritrditi stališču zagovornika obsojenca, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da "navedeni propust" pomeni bistveno kršitev določb ZKP. Očitno pri tem misli na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa taka kršitev ni podana, saj so v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi v razlogih sodbe pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi navedbami, določno navedeni razlogi o tem, zakaj strokovnega mnenja ni potrebno dopolnjevati.

Zagovornik obsojenca ima sicer prav, ko navaja, da mora obsodilna sodba vsebovati tudi razloge o kazenski odgovornosti obsojenca. To namreč zahteva določilo 7. odstavka 364. člena ZKP. Ni pa mogoče pritrditi njegovemu stališču, da v razlogih pravnomočne sodbe ni pojasnjena kazenska odgovornost obsojenca, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, tako svojo ugotovitev pa je v razlogih sodbe (list.štev.41) tudi podrobno obrazložilo, takim ugotovitvam pa je v sodbi (list.štev.51) pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. S trditvijo, da ni pravilna ugotovitev, da bi moral obsojenec kot izkušen policist "poznavati temeljna načela o uporabi orožja", ker "sporna pištola ne spada v formacijsko naoružanje UNZ", oziroma povedano v slovenskem jeziku, da obsojenec delovanja revolverja ni poznal, ker tak revolver ni v formacijski oborožitvi UNZ, pa zagovornik obsojenca, sicer povsem neutemeljeno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

VS RS je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno ( 425. člen ZKP ).