Jedro

Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je objektivna posledica nastanka zamude - neizpolnitve obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti. Ker sta se pravdni stranki pogodbeno dogovorili, da je dolžna tožena stranka pravilno izstavljen račun potrditi v roku 5 delovnih dni od prejema in obveznost poravnati v roku 45 dni dneva potrditve, je za nastanek zamude bistveno vprašanje, ali je tožena stranka sporna računa dejansko prejela in kdaj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 89897/2011 z dne 24.6.2011 ostane v veljavi za glavnico v višini 6.772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2011 do plačila. V preostalem delu I. točke izreka se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.780,00 EUR od 4.9.2010 do 13.11.2011 ter od zneska 4.992,00 EUR od 28.9.2010 do 13.11.2011).

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 645,77 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

II. Tožena in tožeča stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89897/2011 z dne 24.6.2011 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku za glavnico v znesku 6.772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.780,00 EUR od 4.9.2010 do plačila in od zneska 4.992,00 EUR od 28.9.2010 do plačila, (II.) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za: znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi od 24.7.2010 ter postopek v tem delu ustavilo, znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2010 in v tem delu zahtevek zavrnilo, zakonske zamudne obresti od zneska 1.780,00 EUR od 24.7.2010 do 3.9.2010 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.992,00 EUR od 16.8.2010 do 27.9.2014 ter zahtevek v tem delu zavrnilo in (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.144,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela (1. in III. točka izreka izpodbijane sodbe), iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem postopku tožeča stranka zahteva plačilo obveznosti po dveh računih (št. 07-2010 in št. 09-2010). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen, čemur tožena stranka nasprotuje z navedbami, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji: trdila je, da računov ni nikoli prejela (v dokaz teh trditev je predlagala zaslišanje računovodkinje) ter da delovni listi, ki naj bi dokazovali število opravljenih ur, niso verodostojni.

Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče:

6. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje računovodkinje je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku 21.12.2016, ko je pojasnilo, da so zavrnjeni dokazni predlogi nepotrebni. V izpodbijani sodbi je dodatno navedlo, da predlagana priča iz lastnega vedenja ne bi mogla izpovedati, ali je toženec sporne račune prejel, saj bi lahko izpovedala le, ali jih je prejela ona kot računovodkinja in nato zabeležila v ustrezne poslovne knjige.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka na naroku, na katerem je bil njen dokazni predlog zavrnjen, zatrjevane procesne kršitve ni grajala. 286.b člen ZPP je uvedel breme takojšnjega grajanja procesnih kršitev, poznejše grajanje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla prej navesti. V kolikor je torej tožena stranka menila, da zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče predstavlja procesno kršitev, bi le-to morala grajati takoj. Tožena stranka v pritožbi zatrjevane kršitve v postopku na prvi stopnji ni grajala, v pritožbi pa niti ne trdi, da je brez svoje krivde ni mogla grajati, zato so te njene pritožbene navedbe neupoštevne.

8. Tudi sicer pa višje sodišče pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da izvedba dokaza z zaslišanjem priče – računovodkinje za odločitev ni bila potrebna. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), ki je v 7. točki izpodbijane sodbe tudi obrazložilo, da je dokazni predlog zavrnilo, ker je menilo, da ni pomemben za odločitev. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da ne gre za pomemben dokaz v smislu 213. člena ZPP in ga zato ni izvedlo, svoje razloge o zavrnitvi (ki so povzeti zgoraj) pa je pojasnilo (tudi) v obrazložitvi sodbe (287. člen ZPP).

Zamudne obresti

9. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da vtoževanih računov ni prejela, zaradi česar s plačilom ni mogla priti v zamudo, vsaj ne takrat, ko to trdi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi bila zato upravičena do zamudnih obresti le od dne, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

10. Višje sodišče pritožbenim navedbam v tem delu pritrjuje. V V. členu Pogodbe o poslovno – tehničnem sodelovanju z dne 19.3.2010 (v nadaljevanju: Pogodba) sta se pravdni stranki dogovorili, da je dolžna tožena stranka pravilno izstavljen račun potrditi v roku 5 delovnih dni od prejema in obveznost poravnati v roku 45 dni dneva potrditve. Sodišče prve stopnje je zamudne obresti tožeči stranki priznalo v skladu s pogodbenim določilom, saj je zaključilo, da so bila dela po obeh računih nedvomno opravljena, ni pa se opredelilo do ugovora tožene stranke, da računov ni prejel, zaradi česar s plačilom ni mogel priti v zamudo.

11. Pogodbeno določilo o izstavitvi in potrditvi računov je jasno. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je zgolj pavšalno trdila, da vtoževanih računov ni prejela. Nenazadnje gre za negativno dejstvo, ki ga tožena stranka niti ne more dokazati. Dokazno breme o tem, da sta bila (tudi) sporna dva računa izstavljena in poslana toženi stranki, je bilo na strani tožeče stranke. Slednja je postopku na prvi stopnji na ugovor tožene stranke, da je prejela račune št. 04-2010, 05-2010 in 06-2010, ne pa tudi vtoževanih dveh računov (07-2010 in 09-2010, izdanih v času, ko naj bi bila Pogodba že prekinjena) odgovorila le, da jih je tožena stranka „gotovo prejela“. Tožeča stranka ni pojasnila, kako / na kakšen način je toženi stranki računa poslala niti ni o tem predložila kakršnega koli dokaza.

12. Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je objektivna posledica nastanka zamude - neizpolnitve obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti. Ker sta se pravdni stranki pogodbeno dogovorili, da je dolžna tožena stranka pravilno izstavljen račun potrditi v roku 5 delovnih dni od prejema in obveznost poravnati v roku 45 dni dneva potrditve, je za nastanek zamude bistveno vprašanje, ali je tožena stranka sporna računa dejansko prejela in kdaj. Ker tožeča stranka tega ni dokazala, je nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo 50 dni po izstavitvi računa (5 dni za potrditev računa + 45 dni od potrditve), še manj pa je bil utemeljen zahtevek tožeče stranke, ki je zakonske zamudne obresti zahtevala v roku 8 dni od izstavitve računov. Upoštevajoč navedeno, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki zakonske zamudne obresti priznalo od dneva vložitve predloga za izvršbo (prim. 2. odstavek 299. člena OZ), torej od 14.6.2011. Glede (ne)utemeljenosti terjatve po vtoževanih računih

13. Sodišče prve stopnje je utemeljenost vtoževanih računov utemeljilo na prepričljivih in konsistentnih izpovedbah tožnika, prič ter popisa delovnih ur za tri delavce za meseca junij in julij 2010. Tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja, da se na delovnih nalogih nahaja zgolj žig D. K., ne pa tudi njegov podpis niti podpis toženca, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje te listine nepravilno štelo kot verodostojne. Trdi, da bi morali biti delovni listi, ki so bili podlaga za obračun in kasnejše izplačilo za opravljeno delo, podpisani s strani delovodje D. K. ter žigosani oziroma podpisani z njegove strani.

14. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da popisi delovnih ur niso bili potrjeni na enoten način, kot je to tožena stranka trdila (na nekaterih listinah je toženčev žig in podpis delovodje, na drugih žig in podpis toženca, brez podpisa delovodje), pa je tožena stranka dela na podlagi različnih popisov vseeno plačala. Še več: popisni list za junij 2010 je žigosan enako kot za julij 2010 (le s strani delovodje), pa je toženec opravljena dela v juniju 2010 kljub temu priznal in plačal z dvema blagajniškima izdatkoma z dne 20.7.2011. To pomeni, da je priznal opravljeno delo v juniju 2010 in to na podlagi listine, ki ji je oporekal verodostojnost. 15. Glede višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec sprva trdil, da delo v juniju sploh ni bilo opravljeno, kasneje pa, da ni bilo opravljeno v takšnem obsegu, kot ga je obračunal tožnik, ampak zgolj 470 ur (za te opravljene ure je toženec plačal z zgoraj navedenima blagajniškima izdatkoma). Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni predložil seznama oziroma popisa opravljenih ur, iz katerega bi bilo razvidno, da je bilo opravljenih zgolj 470 ur, kot to zatrjuje, niti kakršnega koli drugega dokaza, s katerim bi podkrepil zatrjevana dejstva. Zgolj zanikanje, da je bil opravljen takšen obseg dela, kot ga je obračunala tožeča stranka, ne more zadostovati. Da je bilo delo opravljeno, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi popisa delovnih ur in natančnih in prepričljivih izpovedi tožnika ter prič. (Posplošene) pritožbene navedbe ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

Glede odločitve o stroških

16. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo v skladu z načelom uspeha v pravdi, pri čemer je izhajalo iz napačne predpostavke, da se je tožnikov zahtevek glasil na plačilo zneska 8.772,00 EUR. Tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka sprva zahtevala, je znašal 10.772,00 EUR. 26.6.2012 je tožeča stranka tožbo delno umaknila, in sicer za znesek 2.000,00 EUR, ki je bil plačan 20.7.2010, torej pred vložitvijo predloga za izvršbo. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov in izračunu uspeha strank upoštevati ne samo 154. in 155. člen ZPP, pač pa tudi 158. člen ZPP, saj tožeča stranka ne le, da tožbe ni umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek delno izpolnila, vložila jo je celo za znesek, ki ga je tožena stranka plačala pred pravdo. Uspeh tožeče stranke tako ni 77 %, pač pa 62,91 %, zato je višje sodišče pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo na novo izračunan uspeh v pravdi (62,91% tožeča stranka, 37,09 % tožena stranka). Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 645,77 EUR (in ne v znesku 1.144,88 EUR, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe).

17. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Izrek o stroških pritožnika temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom (tek obresti), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, sama nosi pritožbene stroške.

19. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).