Jedro

Overitev podpisa na zasebni listini je po sami vsebini in razlagi v bistvu overitev vsebine in obličnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ta del pa predstavlja zasebno listino, ki ima naravo javne listine.

Že pred vknjižbo oziroma od trenutka, ko izvedo za razpolaganje, začne ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka, potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovor tretjega zavrnilo. V točki 2 je odločilo, da lahko tretji v roku 30. dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo na ugotovitev, da je izvršba s prodajo nepremičnine ID znak 000, nedopustna. V 3. točki izreka pa je odločilo, da se izvršba na nepremičnino iz 2. točke izreka sklepa odloži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe na navedeni nepremičnini oziroma v primeru, da tretji tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe ne bo vložil, do izteka roka za vložitev tožbe iz 2. točke izreka sklepa.

2. Zoper 3. točko izreka sklepa vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se predlog tretjega za odlog izvršbe zavrne ter se tretjemu naloži v plačilo upničine pritožbene stroške, podrejeno pa, da se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tretjemu v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZIZ postavi za odlog izvršbe pogoj, da položi varščino in tretjemu naloži v plačilo upničine pritožbene stroške, v skrajnem primeru pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot je upnica navedla že v svojem odgovoru na ugovor tretjega in na predlog tretjega za odlog izvršbe, tretji ni dovolj konkretno zatrjeval, še manj pa izkazal pogojev, ki bi morali biti podani, da bi sodišče na njegov predlog lahko odložilo izvršbo. Sklicuje se na 73. člen ZIZ, po katerem bi moral tretji izkazati obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali pa bi moral obstoj svoje pravice opirati na dejstva, ki so splošno znana. Tretji navedb v svojem predlogu za odlog izvršbe ni podal in zato njegovemu predlogu na podlagi prvega odstavka 73. člena ZIZ že iz tega razloga sodišče ne bi smelo ugoditi. Prodajna pogodba z overjenim podpisom prodajalca nima narave javne listine, takšno stališče pa izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I P 436/2008. Iz sklepa tudi ne izhaja, da bi sodišče štelo, da ima s strani tretjega predložena prodajna pogodba takšno naravo, saj sodišče tega niti ni izrecno navedlo. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu opredeljevalo do pogojev za odlog izvršbe iz drugega odstavka 73. člena ZIZ, ki pa pride v poštev, če tretji obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe ne izkaže na način iz prvega odstavka 73. člena. Upnica meni, da je treba utemeljenost predloga tretjega za odlog izvršbe presojati po drugem odstavku 73. člena ZIZ. Že v odgovoru na predlog za odlog izvršbe je upnica izpostavila, da tretji s predloženimi listinami ni izkazal obstoja svoje pravice na predmetu izvršbe, ki bi preprečevala izvršbo, saj je iz zemljiškoknjižnega izpiska jasno razvidno, da vknjižba njegove lastninske pravice učinkuje po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba upničine izvršbe in vknjižba njene hipoteke. Sodišče je glede tega zavzelo drugačno stališče in navedlo, da je sodna praksa v zadnjem času odstopila od absolutnosti načela zaupanja v zemljiško knjigo, vendar pa upnica meni, da je stališče sodišča nepravilno. Poleg tega pa bi mogel tretji za odlog izvršbe izkazati za verjetno še, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji pa je v svojem predlogu za odlog izvršbe le pavšalno navedel in z ničemer izkazal, da mu bo v primeru prodaje lokala v izvršilnem postopku nastala nenadomestljiva škoda, ker v tem primeru ne bo mogel opravljati svoje gospodarske dejavnosti, zaradi česar je ta lokal tudi kupil. Na ta način naj bi bilo ogroženo opravljanje njegove gospodarske dejavnosti, posledično pa preživljanje njega samega in njegovih družinskih članov. Gre za izrazito pavšalne navedbe, ki ne izkazujejo stopnje verjetnosti, da bi tretji s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Poleg tega pa tretji za svoje trditve ni predložil niti enega samega dokaza, predlagal je le svoje zaslišanje, čeprav bi te trditve moral in mogel izkazati tudi z listinami. Tretji ni predložil nobenega dokaza za to, da naj bi v nepremičnini dejansko opravljal gospodarsko dejavnost niti ni navedel, katero dejavnost naj bi opravljal. Lahko bi predložil izpis iz sodnega oziroma poslovnega registra ali predložil fotografije predmetne nepremičnine, iz katerih bi bilo razvidno, da v njej opravlja določeno dejavnost. Lahko bi tudi predložil izpis iz imenika, iz katerega bi bilo razvidno, da na naslovu te nepremičnine posluje kot gospodarski subjekt. Enako bi lahko predložil kopije kakšnih pošiljk v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, bilance za preteklo leto in podobno. Tretji pa tudi ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi v primeru prodaje nepremičnine bil onemogočen pri opravljanju svoje gospodarske dejavnosti, saj ni niti pojasnil niti izkazal, s kakšnim dobičkom posluje subjekt in ni podal navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ta subjekt ne razpolaga z dovolj sredstvi, da bi npr. najel drugo nepremičnino za opravljanje dejavnosti. To vsekakor ni samoumevno, saj lastništvo nepremičnine ni pogoj za opravljanje gospodarske dejavnosti. Sodišče se do nobene od zgornjih navedb upnice sploh ni opredelilo, temveč je zgolj pavšalno sledilo navedbam tretjega in zaključilo, da bi mu v primeru prodaje nepremičnine nastala nenadomestljiva škoda. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru prodaje nepremičnine ne bi bila mogoča niti z denarnim nadomestilom v obliki odškodnine. Upnica takšnemu stališču nasprotuje in meni, da je vzpostavitev prejšnjega stanja z denarnim nadomestilom v takšnem primeru možna. Tretji pa tudi ni pojasnil, zakaj naj bi potreboval prav to konkretno nepremičnino in zakaj v kateri drugi ne bi mogel opravljati svoje dejavnosti. Enako pa tretji ni izkazal, da bi v primeru prodaje nepremičnine bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov, saj niti ni navedel, kdo so njegovi družinski člani in koliko jih je, koliko od njih ima lastne prihodke in kakšni so ti prihodki oziroma kakšni so njihovi skupni prihodki. Enako tretji ni navedel, kakšne prihodke ustvarja z opravljanjem gospodarske dejavnosti v konkretni nepremičnini. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo. Obenem pa je tudi kršilo pravila postopka, saj se ni opredelilo do upničinih navedb in argumentov v odgovoru na predlog za odlog izvršbe oziroma teh navedb sploh ni upoštevalo. Na ta način je bila upnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka. Upnica pa je tudi predlagala, da sodišče postavi pogoj, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino. O tem predlogu se sodišče z izpodbijanim sklepom ni opredelilo in tretjemu tudi ni naložilo položitev varščine. Te svoje odločitve tudi ni pojasnilo in je že iz tega razloga sklep nepravilen in nezakonit. Poleg tega pa je upnica v odgovoru na predlog za odlog izvršbe tudi navedla, da nasprotuje temu, da bi morala tretjemu povrniti kakršnekoli stroške v tem postopku, saj je tretji s svojo vlogo v tem postopku povzročil izključno sam, ker ni pravočasno predlagal vknjižbe svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. Upnica je tudi predlagala, da naj sodišče tretjemu naloži, da mora upnici povrniti njene stroške odgovora na ugovor tretjega in odgovora na predlog za odlog izvršbe, sodišče pa o omenjenih stroških sploh ni odločilo. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik in tretji nista podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijani 3. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Po prvem odstavku 64. člena ZIZ lahko tisti, kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Po 73. členu ZIZ pa lahko sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo, ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če tretji svoje pravice ne more izkazati na takšen način, sodišče na njegov predlog odloži izvršbo, če tretji s stopnjo verjetnosti izkaže, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Zakon torej daje tretjemu pravni interes za odlog izvršbe na določenem predmetu izvršbe, če ta kumulativno izpolnjuje dva pogoja, in sicer: (1) da vloži pravno sredstvo in v njem zahteva, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno in (2) izkazati mora za verjetno obstoj svoje pravice na predmetu ali da bi z izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je prvi pogoj izpolnil že z vložitvijo ugovora tretjega po prvem odstavku 64. člena ZIZ.

7. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje po predlogu tretjega izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičnini oziroma v primeru, če tretji tožbe na nedopustnost izvršbe ne bi vložil, do izteka roka za vložitev tožbe po prvem odstavku 73. člena ZIZ, po katerem pa sodišče odloži izvršbo na predlog tretjega, če je tretji zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno oziroma je vložil ugovor tretjega ter ob nadaljnjem pogoju, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže ali s pravnomočno sodno odločbo ali s kakšno drugo javno listino ali z zasebno listino, ki ima naravo javne listine oziroma če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. V primeru, ko sodišče ugotovi, da je tretji izpolnil pogoj za odlog izvršbe po prvem odstavku 73. člena ZIZ, mu torej ni potrebno ugotavljati, ali je tretji s stopnjo verjetnosti izkazoval, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Zato je v tem postopku odločilno, ali je prodajna pogodba z dne 30. 3. 2012, ki je bila notarsko overjena 4. 6. 2012 in 6. 6. 2012, zasebna listina, ki ima naravo javne listine.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu iz razlogov, da so po 3. členu Zakona o notariatu javne listine notarske listine, kot npr. notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska potrdila. Po 49. členu Zakona o notariatu pa je zasebna listina (kot je v konkretnem primeru pogodba o prodaji z dne 30. 3. 2012) zasebna listina. V konkretnem primeru je notar overil podpis na zasebni listini po 3. odstavku 60. člena Zakona o notariatu, v skladu s 64. členom pa je bil pred overitvijo podpisa dolžan opozoriti lastnika nepremičnine na zasebni listini, da je za samo vsebino listine notar odgovoren le, če jo sestavi v obliki notarskega sporazuma. Preden pa notar overi podpis lastnika nepremičnine, pa se mora s samo vsebino listine seznaniti toliko, kolikor je to potrebno, da izpolni rubrike vpisnika o overitvah in potrdilih. To pomeni, da sama vsebina zasebne listine nima narave javne listine, temveč ima naravo javne listine tisti del zasebne listine, na kateri je podpis lastnika nepremičnine overjen, to pa je v delu, v katerem je izdano brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo. Na to nakazuje 41. člen Zakona o zemljiški knjigi, ki določa, da mora biti na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je podlaga za vknjižbo, podpis osebe, katere pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, overjen. Zemljiškoknjižno dovolilo pa mora izpolnjevati pogoje iz 23. člena Stvarnopravnega zakonika, po katerem gre za izrecno nepogojno izjavo tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Bistvena je izjava volje osebe, ki dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis osebe, ki dovoljuje vpis zemljiškoknjižne posledice, mora biti pravilno overjen, kar pomeni, da mora notar, preden overi podpis osebe, ki dovoljuje vpis zemljiškoknjižne posledice, preveriti pogoje iz 33. do 38. člena ZZK-1. Edina izjema, ko notar ne overja podpisa osebe, ki dovoljuje vpis zemljiškoknjižne posledice, je pri sestavi listin v obliki notarskega zapisa, kar nakazuje na to, da overitev podpisa pri zasebni pogodbi v bistvu pomeni overitev intabulacijske klavzule. Ker na ničnost zemljiškoknjižnega dovolila pazi zemljiška knjiga po uradni dolžnosti po 149. členu ZZK-1, pomeni, da mora notar osebo, ki daje zemljiškoknjižno dovolilo, opozoriti na posledice in hkrati preveriti, ali je dovolilo ustrezno. Zato je overitev podpisa na zasebni listini po sami vsebini in razlagi v bistvu overitev vsebine in obličnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ta del pa predstavlja zasebno listino, ki ima naravo javne listine. Na to opozarja tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-591/2010, ki določa, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu Stvarnopravnega zakonika, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen po 41. členu Zakona o zemljiški knjigi. Zato so nerelevantne trditve upnice v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati pogoje za odlog izvršbe na predlog tretjega po drugem odstavku 73. člena ZIZ.

9. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je kasnejša sodna praksa že v več odločbah zavzela stališče, da v primeru, ko tretji izkaže, da je sklenil pogodbo, s katero je pridobil lastninsko pravico pred pridobitvijo zastavne pravice, katero upnik pridobi v izvršilnem postopku z zaznambo izvršbe, tretji izkaže pridobitev obstoja lastninske pravice v pričakovanju in na ta način pravice, ki preprečuje samo izvršbo. Poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko opravičuje le varstvo pravnega prometa, upnica pa v konkretnem primeru zastavne pravice tudi ni pridobila na pravno poslovni podlagi (1). Ustavno sodišče enako kot novejša pravna teorija tako vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo oziroma od trenutka, ko izvedo za razpolaganje, začne ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen. V konkretnem primeru je upnica pridobila zastavno pravico dne 31. 8. 2012, ko je bil hkrati pri nepremičnini tudi zaznamovan sklep o izvršbi. Tretji pa je v predlogu za odlog izvršbe, kakor tudi v ugovoru tretjega predložil prodajno pogodbo z dne 30. 3. 2012, ki je bila notarsko overjena 4. 6. 2012 in 6. 6. 2012 (torej pred pridobitvijo zastavne pravice upnice v konkretnem izvršilnem postopku), s čimer je tretji izkazal, da je že pred pridobitvijo zastavne pravice upnice v izvršilnem postopku razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno nepremičnino, kar pa pomeni, da so nanj že prešla stvarno pravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

10. O predlogu upnice za položitev varščine sodišče prve stopnje ni odločilo, enako tudi o stroških postopka, povezanih z odlogom izvršbe, s čimer pa ni kršena nobena upničina pravica. V nadaljevanju postopka bo o priglašenih stroških, kakor tudi o predlogu za položitev varščine, odločilo sodišče prve stopnje.

11. Iz navedenih razlogov so zato pritožbene navedbe upnice neutemeljene, sklep sodišča prve stopnje pa pravilen in zakonit v izpodbijani 3. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnica v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Odločba I Cp 862/2007, I Cp 1874/2010, II Ips 475/2008 in II Cp 3517/2008, II Cp 2095/13.