Jedro

Sporno razmerje se podreja pravilom, ki veljajo za licenčno pogodbo, zato je treba pri presoji upoštevati, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja ureja 333. člen OZ, po katerem odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ). Pravica do odpovedi Pogodbe učinkuje pri trajnih pogodbenih razmerjih za naprej, in sicer praviloma po izteku določenega odpovednega roka. Pravica izkoriščanja predmeta licence predstavlja pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznosti, saj ne gre za primer, pri katerem bi zaporedne obveznosti pomenile celoto. Pri odstopu od pogodbe tako velja, da lahko stranka od pogodbe odstopi le glede bodočih obveznosti (primerjaj prvi odstavek 108. člena OZ), ne pa tudi glede že izpolnjenih obveznosti (drugi odstavek 108. člena OZ). Posledice prenehanja pogodbe učinkujejo ex nunc, kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po izteku odpovednega roka. Pred tem opravljene izpolnitve ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Toženke se dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe stroške za odgovor na pritožbo v znesku 2.779,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženke dolžne v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati 1,000.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženkam je naložilo tudi nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 239.323,98 EUR od 23. 8. 2018 dalje do plačila v 15 dneh (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke (III. točka izreka). Zavrnilo je ugovor pasivne legitimacije toženk (IV. točka izreka) ter toženkam naložilo nerazdelno plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 21.305,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dosojenega zneska od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 31. 8. 2011 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu in pravici licence znamk s prilogo ‒ seznamom blagovnih znamk (nadalje: Pogodba), in sicer tožeča stranka kot leasingodajalka oziroma dajalka licence ter toženke kot pridobiteljice licence, poleg tega pa prvotoženka tudi kot leasingojemalka, drugotoženka in tretjetoženka pa kot solidarna poroka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je dala tožeča stranka pridobiteljcam licence pravico do uporabe oziroma izkoriščanja znamk za določen čas in sicer do vključno 1. 9. 2018 (2. in 4. člen Pogodbe). S plačilom vseh obveznosti licenčnine po Pogodbi, vključno s plačilom zadnjega obroka v višini 2,400.000,00 EUR, bi prvotoženka postala imetnica (lastnica) znamk (6. člen Pogodbe). V 3. členu Pogodbe so se stranke dogovorile za plačilo "lastne udeležbe oziroma pologa oziroma prvega obroka licenčnine" v višini 1,000.000,00 EUR ter plačilo DDVja v višini 1,888.800 EUR, kot pogoj za veljavno sklenitev Pogodbe. Nadalje je bilo dogovorjeno plačilo obrokov licenčnine do 1. 9. v vsakem koledarskem letu, z začetkom leta 2012 in zadnjim obrokom leta 2018, vsakokrat v višini 1,200.000,00 EUR, z izjemo zadnjega obroka v višini 2,400.000,00 EUR (prvi in četrti odstavek 3. člena Pogodbe). Z Dodatkom št. 2 k Pogodbi z dne 11. 11. 2013 (nadalje: Dodatek št. 2) so pogodbene stranke spremenile 3. člen Pogodbe, to je dinamiko in višino plačevanja licenčnine. Višino letne obveznosti plačila najemnine za leto 2013 in 2014 so spremenile iz 1.200.000,00 EUR na 700.000,00 EUR letno, ki se plačuje v mesečnih obrokih. Iz Dodatka št. 2 izhaja še, da predstavlja obveznost plačila 1,000.000,00 EUR v letu 2018 reprogramirano obveznost iz leta 2013 in 2014. Za zadnji obrok v višini 2,400.000,00 EUR se je z Dodatkom št. 2 podaljšala zapadlost iz leta 2018 v leto 2019. Prvotoženka je dne 27. 2. 2015 Pogodbo odpovedala, šestmesečni odpovedni rok pa se je iztekel 27. 8. 2015. 6. Kot izhaja iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje predstavlja dne 31. 8. 2011 sklenjena "Pogodba o finančnem leasingu in pravici licence znamk" kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava, pri kateri je treba iz vsebine razbrati relevantne sestavine za tipološko kvalifikacijo njene pravne narave. Opredelitev pravne narave posamezne vrste pogodbenih razmerij je namreč potrebna zato, da se določijo tiste pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki jih stranke s pogodbo niso uredile. Prav tako pa tudi zato, da lahko ugotovimo, katera kogentna pravila morajo stranke spoštovati pri sklepanju razmerij določene vrste. Vsaka od pravdnih strank ponuja sodišču svoj pogled na pravno naravo Pogodbe. Tožeča stranka zastopa stališče, da ima konkretna pogodba naravo licenčne (zakupne) pogodbe, saj tožena stranka kot leasingojemalec oziroma pridobitelj licence ni realizirala opcije, da postane imetnik znamk. Tožena stranka, na drugi strani, navaja, da so stranke sklenile pogodbo o finančnem leasingu blagovnih znamk,1 ki vsebuje poleg elementov najemne tudi elemente prodajne pogodbe (prodaje s pridržkom lastninske pravice in prodaje na obroke).

7. Glede pravne narave pogodbe je v konkretnem primeru iz naslova le-te mogoče razbrati, da gre za pogodbo o finančnem leasingu in pogodbo o pravici licence znamk. Nadalje je dvojna narava pogodbe razvidna tudi iz opredelitve pogodbenih strank, tožeče stranke kot leasingodajalke oziroma dajalke licence ter toženk kot pridobiteljic licence oziroma kot leasingojemalke in solidarnih porokov. Iz vsebine pogodbe je prav tako razvidno, da gre za dogovor o izključni licenci za izkoriščanje znamk za določen čas do vključno 1. 9. 2018 (prvi odstavek 4. člena Pogodbe), s pravico toženk, da pogodbo ob upoštevanju šestmesečnega odpovednega roka pod pogodbenimi pogoji kadarkoli odpovejo (drugi odstavek 9. člena Pogodbe). Predmet pogodbe pa je bil opredeljen kot prenos izključne pravice izkoriščanja znamk (2. člen Pogodbe), s prenosom imetništva znamk, pod pogojem plačila vseh obrokov, vključno z zadnjim obrokom v višini 2,400.000,00 EUR, predvidoma v letu 2018 (6. člen Pogodbe). S plačilom kateregakoli obroka leasinga oziroma licenčnine, tako leasingojemalke, dokler niso plačani vsi obroki, ne postanejo delni imetniki blagovnih znamk (6. člen Pogodbe). Iz Pogodbe je tako razvidno, da je prevzela nekatere značilnosti najemne, kot tudi nekatere značilnosti prodajne pogodbe, zato je treba najprej ugotoviti, katera (pogodbena ter zakonska) določila so uporabljiva za presojo spornega pravnega razmerja.

8. V konkretnem primeru je bilo glede prenosa imetništva znamk v 6. členu Pogodbe dogovorjeno, da bi tožena stranka kot leasingojemalka/pridobiteljica licence postala imetnica znamk pod pogojem plačila vseh obveznosti licenčnine, vključno z zadnjim obrokom v višini 2,400.000,00 EUR. Iz navedenega torej izhaja, da so pogodbeniki sklenili dogovor o prodaji, katere predmet so bile blagovne znamke po priloženem seznamu, vendar pa so bili učinki tega dogovora odloženi zaradi določitve odložnega pogoja. Pri tem je treba kot bistveno ugotoviti še, da je bila izpolnitev tega pogoja (plačilo vseh obrokov) v celoti odvisna od volje tožene stranke. Glede trajanja oziroma odpovedi pogodbe pa je bilo s Pogodbo dogovorjeno, da pogodba traja določen čas, to je do vključno 1. 9. 2018, vendar pa jo smejo leasingojemalci/pridobitelji licence predčasno kadarkoli odpovedati pod pogojem plačila v višini, ki je bilo za posamezne situacije opredeljeno v drugem odstavku 9. člena Pogodbe. Pogodbeniki so se tako s Pogodbo dogovorili tudi za upravičenje toženk, da lahko z enostransko izjavo volje, naslovljeno na tožečo stranko (kadarkoli) povzročijo prenehanje pravnega razmerja. Trdnost pogodbene zaveze tožene stranke je bila s tem v celoti izključena.

9. Oblikovalna pravica je pravica, ki daje subjektu (nosilcu) pravice pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek, spremembo ali prenehanje pravnega razmerja. Nastanek oziroma prenehanje poslovnega obligacijskega razmerja (pogodbe), ki je predmet oblikovalne pravice, povzroči izjava volje oblikovalnega upravičenca o uresničitvi oblikovalne pravice.2 Pojem opcije je ožji od pojma oblikovalne pravice. Opcija zagotavlja opcijskemu upravičencu možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže ustanovitev pravnega razmerja z drugo osebo (opcijskim zavezancem). Ustanovitev pravnega posla kot posledico opcije je treba razumeti široko. Obravnavati je treba tako primere nastanka novega pravnoposlovnega razmerja, kot tudi spremembo pogojnega pravnega razmerja v brezpogojno.3 Enak učinek ima zato lahko tudi pogodba, sklenjena pod suspenzivnim potestativnim pogojem.4 Če je izpolnitev pogoja v celoti odvisna od ene stranke,5 gre za vsebinsko enako oblikovanje kot pri naslovniku ponudbe, s to razliko, da veljavno sklenjena pogodba naknadno postane pravno učinkovita.6

10. Enostransko oblikovalno upravičenje predstavlja tudi odstopna pravica, ki povzroči prenehanje poslovnega obligacijskega razmerja. Pravica do odpovedi pogodbe je posebna oblika odstopne pravice. Medtem ko predstavlja odstopna pravica civilno sankcijo za kršitev obveznosti druge pogodbene stranke, ki nastane neposredno na podlagi zakona, pa je pravica do odpovedi pogodbe značilna za trajna poslovna razmerja, ki se uresničujejo daljše časovno obdobje. Odstopna pravica (splošna) in pravica do odpovedi pogodbe se razlikujeta po tem, da uresničitev (splošne) odstopne pravice praviloma učinkuje za nazaj ‒ od sklenitve pogodbe (primerjaj drugi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika; OZ), uresničitev pravice do odpovedi pogodbe pa učinkuje samo za naprej,7 praviloma po izteku določenega odpovednega roka.

11. V konkretnem primeru je tožena stranka Pogodbo v letu 2015 predčasno odpovedala, kar je bilo v skladu z njenim odstopnim upravičenjem, dogovorjenim v drugem odstavku 9. člena Pogodbe, zaradi česar tudi pogoj plačila vseh obrokov ni bil izpolnjen. Kot je bilo že navedeno je pravica do odpovedi značilna za trajna pogodbena razmerja oziroma pogodbena razmerja s ponavljajočimi se izpolnitvami, med katera sodi tudi licenčna pogodba (primerjaj 727. člen OZ). Pri prodaji z lastninskim pridržkom pa nasprotno velja, da pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki, zato lahko prodajalec pri pogodbi vztraja in plačilo kupnine od kupca uveljavlja s tožbo.8 Sklenemo torej lahko, da zaradi uveljavljene pravice do odpovedi dogovor o prodaji ni začel pravno učinkovati, veljavno pa je bil sklenjen dogovor v delu, ki ima naravo licenčne pogodbe, s prevladujočimi elementi zakupne pogodbe. Iz navedenega razloga ni mogoče slediti pritožbenim trditvam tožene stranke, ki se nanašajo na naravo pogodbe kot leasing pogodbe s prevladujočimi značilnostmi prodajne pogodbe.

12. Pri presoji predmeta spora je zato treba Pogodbo podrediti pravilom o licenčni pogodbi,9 ki vsebuje prevladujoče elemente zakupa (najema).10 Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer zapisalo, da se ni spuščalo v presojo narave Pogodbe, kar napada tožena stranka v pritožbi, saj navaja, da je narava Pogodbe bistvena za odločitev v tem sporu. Vendar pa je iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da se je to s pravno naravo Pogodbe ukvarjalo ter ugotovilo, da ima le-ta naravo licenčne pogodbe (primerjaj 12. točko obrazložitve in prvi stavek 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeni zapis je zato treba razumeti tako, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo, ali vsebuje konkretna Pogodba tudi elemente drugih pogodb obligacijskega prava, saj ti za presojo spornega razmerja niso bistveni. Sodišče prve stopnje torej tožene stranke ni preslišalo, temveč je sledilo razlogom tožeče stranke in materialnopravno pravilno presodilo, da so za presojo spornega razmerja bistvena pogodbena določila, ki kažejo na pravno naravo pogodbe kot licenčne pogodbe.

13. Iz navedenih razlogov pa tudi ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je bil namen stranke (kavza pogodbe), da se izvedeta oba elementa Pogodbe, tako najemni kot prodajni ter da le takšna Pogodba predstavlja smiselno celoto. Iz Pogodbe namreč izhaja prav obratno, da sta se pogodbenika dogovorila za obe možnosti, pri čemer je imela v skladu s Pogodbo pravico izbire tožena stranka. Njena pravica izbire izhaja tako iz nakupne opcije oziroma njenim učinkom enakovrednemu (suspenzivnemu in potestativnemu) pogoju plačila vseh obrokov, kot tudi iz dogovorjene pravice do odpovedi Pogodbe.

14. Tožena stranka nadalje svoje pritožbeno stališče o pravni naravi pogodbe opira na razna pogodbena določila, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče pogodbo obravnavati po pravilih, ki veljajo za prodajno pogodbo. Poudarja, da vsebuje obrok leasinga po Pogodbi, v skladu s pravili o finančnem leasingu, del za vračilo glavnice in obračunane obresti (sedmi odstavek 3. člena Pogodbe), kar kaže na to, da obroki niso bili zgolj licenčnine, ampak predstavljajo delno tudi kupnino in delno financiranje. Izpostavlja pomen obveznosti takojšnjega plačila DDV (prvi odstavek 3. člena Pogodbe), ki ni obračunan od tistega dela obrokov, ki predstavljajo obresti ter pojasnjuje, da bi se pri licenčnini DDV plačeval vsako leto sproti ter od celotnega zneska licenčnine. Opozarja tudi, da je toženec vodil znamke kot svoje osnovno sredstvo (osmi odstavek 3. člena Pogodbe), česar računovodsko gledano ne bi smel storiti v primeru, če bi šlo zgolj za licenčno Pogodbo za določen čas. Nadalje meni, da na takšno naravo pogodbe kaže tudi vnaprej dana izjava, da bo tožena stranka po izpolnitvi vseh obveznosti postala imetnica blagovnih znamk (prvi odstavek 6. člena Pogodbe). Opozarja še na obveznost plačila pologa (prvi odstavek 3. člena Pogodbe) ter na dinamiko plačil, pri katerih je višina obrokov različna.

15. Po presoji pritožbenega sodišča so povzeti pritožbeni očitki neutemeljeni glede na pojasnjeno dvojno naravo Pogodbe. Navedene določbe so bile podlaga za računovodstvo oziroma davčno obravnavo razmerja kot finančnega leasinga, ne morejo pa uspešno vplivati na presojo pravnega razmerja na podlagi obligacijskopravnih predpisov. Takšno razlikovanje sledi tudi iz samih pogodbenih določb, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Tako npr. izhaja iz sedmega odstavka 3. člena Pogodbe, po katerem obrok v skladu z določili slovenskih računovodskih standardov o finančnem leasingu/najemu (podčrtala M. J.) vsebuje del za vračilo glavnice in obračunane obresti. Glede vodenja predmeta leasinga v poslovnih knjigah lesingojemalca kot svojega osnovnega sredstva (podčrtala M. J.), kar je v skladu z računovodskimi pravili pri finančnem leasingu, pa je v osmem odstavku 3. člena Pogodbe tudi opomba, da je leasingodajalec/dajalec licence izključni imetnik predmeta leasinga do prenehanja uporabe ali odkupa (podčrtala M. J.), s čimer je, na drugi strani, poudarjen obligacijskopravni vidik pravnega razmerja med pogodbenimi strankami.

16. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je mogoče pojasniti še, da je treba za pravilno opredelitev pravne narave (leasing) pogodbe ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni narave. Pri presoji pravne narave pogodbe pa je, ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode, treba izhajati iz dogovora strank v pogodbenem razmerju.11 Opredelitev pravne narave pogodbenega razmerja je naloga sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke pravilno zavrnilo, saj pojasnilo glede razlik v finančni in davčni obravnavi finančnega leasinga in najemne pogodbe, za odločitev v tem sporu ni relevantno. Razlog za zavrnitev dokaznega predloga je smiselno razviden iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe, zato tudi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Glede na to, da je bila s Pogodbo dogovorjena pravica izključne licence za izkoriščanje (uporabo) znamk se je sodišče prve stopnje nadalje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila s pogodbo dogovorjena višina licenčnine.12 Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno ugotovilo, da je bila ta dogovorjena. Tako izhaja že iz naslova 3. člena Pogodbe "cena leasinga oziroma licenčnina". Sodišče prve stopnje je nadalje iz vsebine navedene določbe ugotovilo, da je znašal prvi obrok 1,000.000,00 EUR, naslednji obroki 1,200.000,00 EUR ter zadnji obrok pa 2,400.000,00 EUR (prvi in četrti odstavek 3. člena Pogodbe). Iz prvega odst. 3. člena Pogodbe prav tako jasno izhaja, da predstavlja tudi plačilo 1,000.000,00 EUR "lastno udeležbo oziroma polog oziroma prvi obrok licenčnine". Tudi naslednji obroki, ki zapadejo v plačilo vsakega 1. 9. v koledarskem letu, z začetkom leta 2012 in z zadnjim obrokom leta 2018, imajo dvojno naravo leasing obrokov oziroma obrokov licenčnin.

18. Tožena stranka v pritožbi navaja, da licenčnine v sebi skrivajo del, ki bi v primeru prodaje predstavljal kupnino, kar pa glede na navedeno ne drži. Glede na prvi in četrti odstavek 3. člena Pogodbe je bila, tako kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, licenčnina dogovorjena v višini obrokov, dogovorjenih s Pogodbo. Razporeditev rizikov in donosov je lahko predmet pogajanj ob sklepanju pogodbe, odraža pa se v dogovorjeni dinamiki plačil. V konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da obdobje trdnosti pogodbe ni bilo dogovorjeno, saj je lahko tožena stranka pogodbo kadarkoli enostransko odpovedala. Prav tako je bila samo od nje odvisna izpolnitev odložnega pogoja plačila vseh obrokov, s tem pa uresničitev dogovora o prenosu imetništva blagovnih znamk. Ob upoštevanju dopustne avtonomije pogodbenih strank pri urejanju pogodbenih razmerij (3. člen OZ), je bil tako dosežen pogodbeni dogovor, po katerem so bili obroki licenčnine dogovorjeni v enaki višini, kot je bila višina posameznih leasing obrokov.13 Tožena stranka zato ne uspe prepričati s pritožbenimi navedbami, da naj bi obrok predstavljal delno licenčnino (element najemnine), delno glavnico (element kupnine) ter delno obresti (element financiranja). Ker je bila višina licenčnine dogovorjena s Pogodbo, tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal višino oziroma naravo (vsebino) obrokov.

19. Sporno razmerje se podreja pravilom, ki veljajo za licenčno pogodbo, zato je treba pri presoji upoštevati, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja ureja 333. člen OZ, po katerem odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ). Pravica do odpovedi Pogodbe učinkuje pri trajnih pogodbenih razmerjih za naprej, in sicer praviloma po izteku določenega odpovednega roka. Pravica izkoriščanja predmeta licence predstavlja pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznosti, saj ne gre za primer, pri katerem bi zaporedne obveznosti pomenile celoto. Pri odstopu od pogodbe tako velja, da lahko stranka od pogodbe odstopi le glede bodočih obveznosti (primerjaj prvi odstavek 108. člena OZ), ne pa tudi glede že izpolnjenih obveznosti (drugi odstavek 108. člena OZ). Posledice prenehanja pogodbe učinkujejo ex nunc, kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po izteku odpovednega roka. Pred tem opravljene izpolnitve ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.14 Ko gre za pogodbe s trajajočimi ali ponavljajočimi se izpolnitvami, se izpolnitve, ki so bile opravljene brez ugovorov in plačane ‒ oziroma obveznost plačila zanje še obstaja ‒ ne vračajo.15

20. Iz izpodbijane sodbe izhajajo razlogi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji (točka 19. izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako presodilo, saj je znesek 3,549.345,19 EUR prvotoženka plačala tožeči stranki na podlagi veljavne pogodbe. Pritožbene navedbe, da gre pri prenehanju za učinek ex tunc, so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. Ker je prenehanje pogodbe učinkovalo ex nunc, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je zaradi odpovedi pogodbe odpadla pravna podlaga za že izvedena plačila. Pogodba ima značilnosti licenčne pogodbe, zato tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 526. člen OZ, ki ureja posledice razvezane pogodbe pri prodaji na obroke. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3,549.345,19 EUR, zaradi česar tožena stranka plačanega zneska ne more uspešno uveljavljati v pobot. 21. Upnik ima pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s potekom roka ali z odpovedjo (šesti odstavek 333. člena OZ). Navedeno določbo je treba razumeti tako, da je treba izpolniti obveznosti, ki so nastale do trenutka odstopa oziroma do poteka odstopnega roka. Kljub prenehanju pogodbenega razmerja lahko stranki še naprej uveljavljata medsebojne zahtevke, ki so nastali med njegovim trajanjem. Ker je določba splošne narave, velja ta ugotovitev za vsa trajna razmerja, tudi za tista, ki so sklenjena za določen čas.16 V primeru, ko je svoje obveznosti v času pred potekom odpovednega roka izpolnila samo ena stranka, ima od druge stranke pravico terjati izpolnitev njene obveznosti.

22. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila dinamika in višina plačevanja licenčnine spremenjena z drugim členom Dodatka št. 2 ter da predstavlja obveznost plačila 1,000.000,00 EUR v letu 2018 reprogramirano obveznost iz leta 2013 in 2014. Določila OZ pojma "reprogram" ne opredeljujejo, poznan pa je ta izraz pri bančnih poslih. Pomen tega izraza je razviden iz Zakona o potrošniških kreditih (Ur. l. RS št. 77/2016; v nadaljevanju ZPotK-2) in sicer iz tretjega odstavka 4. člena tega zakona izhaja, da gre za spremenjeno dinamiko plačil pri kreditni pogodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila z Dodatkom št. 2 k Pogodbi zgolj spremenjena dinamika plačila za leto 2013 in 2014 tako, da je bila dospelost dela obrokov za navedeni leti (v skupnem znesku 1,000.000,00 EUR) odložena v leto 2018. Gre torej za plačilo za pravico do uporabe oziroma izkoriščanja znamk v letih 2013 in 2014, ne pa za obveznost plačila licenčnine za leto 2018. 23. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da je zaradi predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja ugasnil izpolnitveni zahtevek iz naslova reprogramirane obveznosti. Iz Dodatka št. 2 je namreč razvidno, da so pogodbenice zgolj odložile dospelost dela licenčnine za leti 2013 in 2014 do predvidenega prenehanja pogodbenega razmerja v letu 2018 ter da ni bil njihov namen, da se toženi stranki ta dolg odpusti (319. člen OZ). Obveznost plačila neplačane licenčine za leti 2013 in 2014 ni prenehala obstajati, saj lahko stranka še naprej uveljavlja zahtevek, ki je nastal tekom trajanja pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je preostanek neplačanih licenčnin v plačilo dospel s prenehanjem pogodbenega razmerja v avgustu 2015. 24. Pogodbene stranke so se v 9. členu Pogodbe dogovorile za pravico toženk, da pogodbo ob upoštevanju šestmesečnega odpovednega roka kadarkoli odpovedo (drugi odstavek 9. člena Pogodbe) pod naslednjimi pogoji: če odstop sporočijo do 1. 9. 2012 so dolžne tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1,200.000,00 EUR, ne pa tudi nadaljnje odškodnine ali obrokov leasinga, leasingodajalka pa sme prejete zneske obdržati (1. točka); če pa odstop sporočijo od vključno 1. 9. 2012 dalje in odpovedni rok poteče po 1. 9. tekočega leta, so dolžne plačati obrok za tisto leto, v nasprotnem primeru pa niso dolžne plačati nobenega nadaljnjega obroka ali odškodnine (2. točka).

25. Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna razlaga navedene določbe, kot jo ponuja tožena stranka, po kateri se v primeru odstopa, pri katerem se odpovedni rok izteče pred 1. 9. tekočega leta (ter po letu 2012), prejeti obroki vrnejo. Iz besedne razlage določbe 2. točke drugega odstavka 9. člena Pogodbe sledi, da toženo stranko ne bremeni dolžnost plačila obroka za tekoče leto, če odpovedni rok poteče pred 1. 9. tega leta. Logično pa je, da lahko tožeča stranka prejete obroke licenčnin obdrži. To je bilo s Pogodbo izrecno dogovorjeno za primer odpovedi do 1. 9. 2012 in velja tudi za primer odpovedi po 1. 9. 2012 (2. v zvezi s 1. točko drugega odstavka 9. člena Pogodbe). Drugačna razlaga navedene določbe po mnenju pritožbenega sodišča ni smiselna.

26. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe predstavlja obveznost plačila 1,000.000,00 EUR reprogramirano obveznost iz leta 2013 in 2014. Iz navedenega smiselno izhaja, da ne gre za "nadaljnji obrok", glede katerega sta se pogodbenika v 2. točki drugega odstavka 9. člena Pogodbe dogovorila, da ga leasingojemalci/pridobitelji licence v primeru predčasne odpovedi pogodbenega razmerja niso dolžni plačati. S tem se je sodišče prve stopnje vsebinsko smiselno opredelilo tudi do razlogov tožene stranke, da po Pogodbi ni dolžna plačati nadaljnjih obrokov. Neplačane obroke licenčnin, ki predstavljajo odmeno za uporabo predmeta licence v preteklih letih, je namreč tožena stranka dolžna plačati.

27. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki kot strošek za odgovor na pritožbo povrniti 3.750 točk (tar. št. 21 OT), materialne stroške 47,5 točk (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 2.779,77 EUR. Navedeni znesek so dolžne toženke nerazdelno povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ž. Razdrih, Finančni leasing v najnovejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis, 2016, stran 45 in 46. 2 N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo – splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 94. 3 M. Juhart, Pojem in pravna narava opcij, Podjetje in delo, št. 6-7/2004/XXX, str. 1103. 4 Primerjaj II Ips 527/2004 o pogoju kot predpostavki učinkovanja pogodbe. 5 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 377‒379. 6 M. Juhart, Oblikovalne pravice Zbornik znanstvenih razprav – LIX. Letnik, 1999, str. 130. 7 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 161. 8 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 359. 9 Z licenčno pogodbo se dajalec licence zavezuje, da bo pridobitelju licence v celoti ali delno odstopil pravico izkoriščanja patentiranega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znamke, vzorca ali modela, ta pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo (704. člen OZ). 10 Iz sodne prakse izhaja tudi stališče, da leasing predstavlja obliko zakupa, pri kateri je lahko dogovorjeno, da zakupnik po koncu zakupne pogodbe zakupljeno stvar (1) zakupodajalcu vrne, (2) se odloči za nadaljevanje zakupa ali pa (3) proti plačilu preostale cene (oziroma s plačevanjem zakupnine določen čas) postane lastnik stvari, ter da zadnje navedena možnost leasingu ne jemlje narave zakupa (primerjaj II Ips 281/96). 11 Tako II Ips 280/2002. 12 Pridobitelj licence mora plačati dajalcu licence dogovorjeno plačilo tedaj in tako, kot je to določeno v pogodbi (718. člen OZ). 13 Le-ti so, v skladu z računovodskimi predpisi, vsebovali del za vračilo glavnice (razdolžnino) in obresti, kar pa za presojo tega spora ni relevantno. 14 M. Juhart, N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, stran 583. 15 D. Možina: Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis 2019, stran 167. 16 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, stran 443.