Jedro

Glede na to, da toženec v postopku ni ugovarjal neizpolnitve tožničine obveznosti iz naročniškega razmerja - nudenja storitve xy, je na podlagi veljavne naročniške pogodbe dolžan nudeno storitev tudi plačati. Zatrjevana nepravilnost glede jezika, v katerem je bil izdan račun (toženec meni, da bi moral biti račun izdan v madžarskem jeziku), toženca namreč njegove obveznosti plačila, ki temelji na veljavno sklenjeni pogodbi o naročniškem razmerju, ne more razbremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 214225/2013 z dne 3. 1. 2014 vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 390,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 84,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 91,11 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določila 11., 14., 15 in 64. člena Ustave RS. Toženec meni, da je z izdano sodbo v celoti neizmerno prikrajšan glede svojih ustavnih pravic, pravic iz Pogodbe o delovanju EU, procesnega zakona in v OZ predpisane pravice do svobodne sklenitve pogodbe, kajti pogodba o naročniškem razmerju z dne 24. 11. 2010 ni ne vestna ne poštena. Tožnik kot izvajalec storitev na dvojezičnem območju je toženca prikrajšal za njegove ustavne pravice, saj je račune tožencu izdal zgolj v slovenskem jeziku, ne pa tudi v madžarskem jeziku. V nadaljevanju pritožnik obširno v pritožbi na osmih straneh povzema zakonsko ureditev, ki se nanaša na položaj avtohtone madžarske skupnosti in teorijo glede veljavnosti pravnih predpisov, obvezne moči pravnih pravil, časovne obvezne moči, razglasitve in objave pravnih pravil. Toženec od sodišča želi odgovore na vprašanje, ali so veljavni Zakon o sodiščih, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o splošnem upravnem postopku, Sodni red, Obligacijski zakonik, čeprav navedeni predpisi niso bili uradno prevedeni v madžarski jezik in jih toženec ne more kupiti in spoznati v madžarskem jeziku. Želi odgovor na vprašanje, ali so bila tožencu kršene pravice do sodnega postopka na podlagi zakona in Ustave (11. člen URS), ali ima toženec kot davkoplačevalec pravico spoznati in kupiti pravna pravila, ki se nanašajo nanj v uradnem madžarskem jeziku, ali je bilo za toženca kršeno načelo enakosti, ali je bila realizirana ustavno določena pravica do madžarskega jezika kot uradnega jezika, ker navedeni predpisi tožencu niso dosegljivi v madžarskem jeziku. Opozarja tudi, da mu je sodišče prve stopnje sodbo vročilo le s slovensko kuverto in slovenskim obvestilom in slovenskim pravnim poukom na kuverti, s čimer je ponovno kršilo toženčeve ustavne in zakonite pravice, saj bi moralo sodišče na dvojezičnem območju poslovati z dvojezičnimi kuvertami. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Toženec je namreč ugovarjal „naravnemu sodniku“, ker sodnica V. P. ne pozna uradnega madžarskega jezika. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev 5., 11., 61., 62. in 64 člena Ustave RS v zvezi s 14., 21., 22 in 23. členom Ustave RS ter 6. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do poštenega sojenja in načelo enakopravnosti). Poslovanje sodišč na področjih, kjer živita avtohtoni narodni skupnosti urejajo 60. - 66. člen Sodnega reda. Letni razpored dela Okrajnega sodišča v Lendavi pa ne vsebuje odloka, kjer bi bil vnaprej imenovan sodnik za dvojezično vodenje postopkov, ki bi postopke vodil tudi v madžarskem jeziku, zaradi česar je toženec diskriminiran glede na italijansko manjšino na sodišču v K., kjer ima italijanska manjšina pravico do naravnega sodnika. Zaradi tega je toženec na Vrhovno sodišče in Ministrstvo za pravosodje RS naslovil več vprašanj.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in racionalizirajo ter reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili naročniško razmerje s pogodbo 719269-1110-2 z dne 24. 11.2010. Tožnica se je zavezala tožencu nuditi storitev xy, ki jo je toženec koristil vse do prekinitve naročniškega razmerja. Toženec je pripadnik madžarske narodne skupnosti, ki živi na narodnostno mešanem območju. Toženec računov za opravljene koriščene storitve, ki mu jih je tožnica izdala v slovenskem jeziku (ne v madžarskem) v znesku 390,04 EUR ni poravnal. 7. Iz pritožbenih navedb toženca izhaja, da sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi se je postopek pred sodiščem prve stopnje vodil dvojezično. Tožencu so bili namreč zagotovljeni prevodi vseh vlog v madžarski jezik (prevod 1. pripravljalne vloge tožnice na list. št. 9, poziv sodišča prve stopnje tožencu na list. št. 12, prevod vlog tožnice v prilogah A4, A5-A12, A13, A14, prevod izvršilnega predloga, sklepa o izvršbi z dne 3. 1. 2014 ter sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 24. 4. 2014, poziva na mediacijo, prevod sodbe list. št. 46). Glavne obravnave sodišče prve stopnje ni opravilo, ker nobena izmed strank izvedbe naroka ni predlagala, o spornem dejanskem stanju pa je bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov strank. Glede na to, da so bile tožencu v pravdnem postopku vse vloge tožnice in sodišča prve stopnje prevedene v madžarski jezik, ki ga je v postopku uporabljal tudi toženec, smiselno uveljavljan očitek pritožbe o zagrešeni bistveni kršitvi iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje v izvedenem pravdnem postopku ni prekršilo procesnih določil 6, 102, 103. in 104. člena ZPP, niti tožencu ni odvzelo pravice uporabljati madžarski jezik. Zato očitek o zagrešenih kršitvah 11., 14., 15 in 64. člena Ustave RS ni utemeljen, kot tudi ne zgolj pavšalno naveden očitek pritožbe o kršitvi pravic iz Pogodbe o delovanju EU.

8. Toženec v postopku temelja in višine tožnikovega zahtevka ni prerekal (ugovor neveljavnosti naročniške pogodbe, ker ni bila prevedena v madžarski jezik je namreč postavil prepozno). Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pri čemer se je po presoji pritožbenega sodišča pravilno opredelilo tudi do ugovora toženca v zvezi izdajo računa v madžarskem jeziku (2. člen Zakona o varstvu potrošnikov v zvezi s 3. členom Pravilnika o uporabi jezikov v narodnih skupnosti v procesih poslovanja podjetij s potrošniki na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost). Glede na to, da toženec v postopku ni ugovarjal neizpolnitve tožničine obveznosti iz naročniškega razmerja - nudenja storitve xy -, je na podlagi veljavne naročniške pogodbe dolžan nudeno storitev tudi plačati (239. člen OZ). Zatrjevana nepravilnost glede jezika, v katerem je bil izdan račun (toženec meni, da bi moral biti račun izdan v madžarskem jeziku), toženca namreč njegove obveznosti plačila, ki temelji na veljavno sklenjeni pogodbi o naročniškem razmerju, ne more razbremeniti.

9. Ostale sicer obsežne pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče na njih ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik stroškov v pritožbenem postopku ni priglasil, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.