Jedro

Dejstvo, da je tožnik izbrisan, še ne pomeni, da je upravičen do odškodnine. Zato mora v tožbi navesti dejstva, ki utemeljujejo obstoj odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine. Uveljavlja škodo, ki naj bi mu nastala z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je tožnik v danem roku ni ustrezno popravil ter je ostala nepopolna.

Proti sklepu se pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga v dveh ločenih vlogah, v pritožbi in dopolnitvi pritožbe. V pritožbi ponavlja svoje trditve, da je bil izbris ukazan s strani najvišjih državnih organov. Omenja tedanjega predsednika republike Milana Kučana, predsednika vlade Lojzeta Peterleta, predsednika skupščine Franceta Bučarja in ministra Igorja Bavčarja. Izraža nezaupanje do sodstva. Navaja, da je v 11. točkah navedel, zakaj toži in kaj očita državi. V tožbi navaja in dokazuje, da mu je s tajnim izbrisom iz registra prebivalcev država povzročila krivico in škodo, ki je ni možno odpraviti, zaradi česar uveljavlja, kot sam pravi, simbolično odškodnino. Meni, da je naloga sodišča, da razišče, kakšna je škoda. Sodišču je predlagal, da po uradni dolžnosti zadolži plačane organe za pregon kriminala, korupcije in ostalih protizakonitih dejanj. Nato naj ugotovi kakšna škoda mu je nastala. V dopolnitvi pritožbe navaja, da je v oddaji Trenja izvedel, kako je treba uveljavljati odškodninski zahtevek. Zato postavlja zahtevek za materialno škodo v višini 700.000,00 EUR. Sem spadajo obresti, izguba plače in sedem let brezposelnosti, kot pravi v pritožbi. Za trpljenje zahteva 550.000,00 EUR. V zvezi s tem tudi navaja, da je izgubil pravico za odkup stanovanja po Jazbinškovem zakonu, pravico do delnic (certifikatov) in vse ostale pravice, ki jih jamči ustava.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča, da se tožba zavrže kot nepopolna, je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo.

Tožniku, ki je pravni laik, je treba pojasniti predvsem dvoje.

Prvič, nobenega pravnega dvoma ni, da je bil izbris protipravno ravnanje. Vendar to samo po sebi še ne pomeni avtomatičnega priznanja pavšalne odškodnine. To bi bilo mogoče le, če bi to urejal poseben zakon. Ker takšnega zakona ni, veljajo splošna pravila odškodninskega prava. V skladu z njimi je protipravnost ravnanja (v tem primeru protipravni izbris iz registra stalnega prebivališča) le ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Druga predpostavka je obstoj pravno priznane škode. Pravno priznana škoda ni vsakršno neugodno osebno doživljanje. Pravno priznana je sicer vselej premoženjska škoda. Glede nematerialne škode pa to pravo priznava le v točno opredeljeni obliki. To je bilo tožniku lepo pojasnjeno v sklepu z dne 9.12.2008 (list. št. 29), s katerim je bil že v drugo pozvan, naj tožbo popravi tako, da bo sposobna obravnave. Iz tožbenih navedb mora biti nadalje razvidno, da je tako opredeljena škoda v adekvatni vzročni povezavi s protipravnim ravnanjem.

Drugo, kar je treba pojasniti pritožniku, je, da zasnova pravdnega postopka ni inkvizitorna, marveč kontradiktorna. To pomeni, da so stranke tiste, ki sodišču predočijo dejstva ter ponudijo (če je zaradi spornosti med strankama to potrebno) dokaze, sodišče pa nato na podlagi tako predloženega gradiva izpelje dokazni postopek in nazadnje v skladu z materialnim pravom odloči, ali je pravna posledica, ki jo v tožbenem predlogu uveljavlja tožnik, utemeljena ali ne. Sodišče dejstev ne raziskuje samo (torej mimo trditvene podlage strank). Tega tudi ne sme storiti. Sodišče prav tako ne more (ne sme) samo določiti pravnih posledic (mimo zahtevka strank). Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej. To je treba upoštevati pri odškodninskih zahtevkih za različne vrste škode. Če zahteva denarno odškodnino, mora tožnik vsako vrsto škode posebej denarno ovrednotiti. Ni sicer ovire, da je v samem tožbenem predlogu vsebovan seštevek vseh posameznih odškodnin. Mora pa biti vsaj iz navedb tožbe jasno razvidno, kakšen denarni znesek tožnik zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode (sledeč razmejitvi priznanih škod po 179. členu OZ (1)) in premoženjske škode. (2) Vsem tem standardom tožnik ni zadostil. Tožba zato v sistemu kontradiktornega postopka ni bila sposobna za obravnavo.

Največja (in tudi nepremostljiva) ovira, da bi bila tožba sposobna obravnave, je ta, da tožnik navkljub dvakratnemu pozivu ni specificiral svojega odškodninskega zahtevka po posameznih odškodninskih postavkah. Še več, specificiral ni niti tega, kolikšno odškodnino uveljavlja za premoženjsko škodo na eni in kolikšno odškodnino za nepremoženjsko škodo na drugi strani. Tega tudi ni mogoče razbrati iz samih navedb, saj je tožnik odškodnino pavšalno določil. Zveznosti med protipravnim ravnanjem in škodo, za katero uveljavlja odškodnino tako iz trditvene podlage tožbe ni mogoče izluščiti. Že navedena pomanjkljivost je takšna, da zaradi nje tožba ni sposobna obravnave (je nepopolna) ter jo je bilo treba zavreči. Pa tudi sicer je tožba v trditveni podlagi izrazito pomanjkljiva ter skladenjsko in jezikovno mestoma nerazumljiva.

Sestava tožbe v tako kompleksni življenjski situaciji je v resnici težka naloga. Pravni red zato sodišču tudi nalaga, da laika opozori na pomanjkljivosti ter ga pozove, naj le-te odpravi. Šele če tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sodišče je v obravnavani zadevi tožnika obravnavalo celo bolj blagohotno kakor terja ZPP (3). Navzlic temu, da se prvič ni ustrezno odzval, ga je s sklepom še enkrat pozvalo, naj tožbo popravi. Poleg tega mu je v prvem sklepu tudi svetovalo, naj si za sestavo tožbe poišče strokovno pomoč ter ga obenem poučilo tudi o možnosti brezplačne pravne pomoči. Vendar se tožnik na vse te pozive in nasvete ni oziral, navkljub jasno izraženemu stališču sodišča, da tožba ni popolna, da ni sposobna obravnave ter da je takšno tožbo treba zavreči, če je tožnik ustrezno ne popravi. Ob vsem povedanem so pritožbeni očitki o pretiranem formalizmu in o tem, da se skuša sodišče te tožbe na lahek način znebiti, nekorektni.

Predmet pritožbenega odločanja je preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže. Iz tega razloga tudi ni mogoče upoštevati tožbenih novih sestavin, ki jih tožnik ponuja v dopolnitvi pritožbe. Takšna vsebina je lahko le predmet morebitne nove tožbe.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007).

Tako Aleš Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 127. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).