24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1215/2000 z dne 20. 6. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici št. P 12/97 z dne 11. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta pritožnika (v pravdnem postopku toženca) dolžna tožeči stranki plačati določen denarni znesek kot nadomestilo koristi, ki sta jo imela od uporabe solastninskega dela vzrejnega objekta, zgrajenega s skupnim vlaganjem in namenom poslovnega sodelovanja pri vzreji perutnine. Pritožnika sta se zoper tako sodbo pritožila, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata navedeno odločitev sodišča. Menita, da sta bila v postopku pred sodiščem prve stopnje obravnavana pristransko in neenakopravno v primerjavi s tožečo stranko. Zatrjujeta, da jima ni bilo omogočeno kontradiktorno obravnavanje zadeve, saj naj bi sodišče prve stopnje za podlago svoje sodbe vzelo dejstva, ki jih v dokaznem postopku sploh ni ugotovilo in o katerih sploh ni razpravljalo.

Sodiščema prve in druge stopnje tudi očitata, da se nista opredelili do njunih bistvenih navedb v tem postopku. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo zgolj na navedbe in nedokazane trditve tožeče stranke. Obrazložitev prvostopenjske sodbe naj bi bila protislovna in naj ne bi vsebovala ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih ter razlogov za odločitev sodišča. Sodišču druge stopnje pritožnika očitata, da se ni opredelilo do njunih pritožbenih ugovorov, ki so bili bistvenega pomena za izid pravde, temveč je zgolj povzelo razloge prvostopenjske sodbe, ne da bi samo analiziralo in preizkusilo pritožbene navedbe. Pritožnika menita, da jima je bilo s takšnim postopanjem obeh sodišč onemogočeno, da bi kot toženca lahko učinkovito branila svoje pravne interese in koristi v pravdnem postopku. Zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z navedbami, s katerimi pritožnika utemeljujeta ustavno pritožbo, kršitve človekovih pravic sicer zatrjujeta, vendar jih ne izkažeta.

Pritožnika z večino navedb ustavne pritožbe oporekata le pravilnosti dokazne ocene sodišča, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člen Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnikov, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do njunih bistvenih navedb v tem postopku. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Takšna obveznost velja tako za sodišče prve stopnje kot tudi za Višje sodišče, ki se mora izjaviti o pritožbenih navedbah, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev o zadevi. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili tudi do bistvenih navedb pritožnikov. Kršitev ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Pritožnika ustavne pritožbe tudi ne moreta utemeljevati z navajanjem, da naj bi sodišče prve stopnje za podlago svoje sodbe vzelo dejstva, ki jih v dokaznem postopku sploh ni ugotovilo in o katerih sploh ni razpravljalo, s čimer naj bi bila pritožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Za obravnavo te kršitve je namreč treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz ustavni pritožbi priložene pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pa je razvidno, da pritožnika navedene kršitve sodišču prve stopnje nista očitala.

6.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in jo utemeljujeta z navedbo, češ da se Višje sodišče ni opredelilo do njunih pritožbenih ugovorov, ki so bili bistvenega pomena za izid pravde, temveč je zgolj povzelo razloge prvostopenjske sodbe.

Vendar je takšen očitek pritožnikov očitno neutemeljen. Višje sodišče je namreč pretehtalo pritožbene navedbe in na tiste, ki so za odločitev pomembne, v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi odgovorilo. Zgolj dejstvo, da pritožnika s pritožbo nista uspela, pa še ne pomeni kršitve pravice iz 25. člena Ustave.

7.Pritožnika zatrjujeta še kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki pa je z ničimer ne izkažeta. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v korist pritožnikov, pa ne zadošča za sklep o kršitvi omenjene ustavne pravice.

8.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger