Jedro

V primeru spornega prostora, katerega vrednost ne presega dvakratnika vrednosti za določitev spora majhne vrednosti, je posestno mejo po pravični oceni mogoče določiti šele potem, ko je ugotovljeno, da močnejša pravica nobenega od udeležencev ni dokazana in da zadnja mirna posest ni ugotovljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mejo med zemljiščem parc. št. 3559/0 k. o. X, last predlagateljev in parc. št. 3556/0 k. o. X, last nasprotne udeleženke, uredilo po pravični oceni – v ravni liniji od mejnika v zemljiškokatastrski točki 10133 do točke I in v podaljšku do preseka z neurejeno mejo s parc. št. 3946/0 k. o. X, kakor je razvidna iz geodetske skice, ki je sestavni del sklepa. Glede skupnih stroškov je odločeno, da je nasprotna udeleženka predlagateljema dolžna povrniti polovico skupnih stroškov postopka, to je 984,52 EUR.

2. Pritožuje se nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se meja uredi po močnejši pravici ter posledično spremeni stroškovni del odločitve. Nasprotuje urejanju meje po močnejši pravici. Ocenjuje, da je nasprotna udeleženka dokazala obstoj močnejše pravice na spornem prostoru. Opozarja, da so nasprotna udeleženka in z njene strani predlagane priče skladno izpovedali, da meja poteka tako, kot jo izkazuje kataster. Meni, da je dokazna ocena prič, predlaganih s strani tožene stranke, pavšalna. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj sodišče pričam ne verjame, odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Gotovost ni tista stopnja verjetnosti, ki je potrebna za dokazovanje močnejše pravice. Močnejšo pravico poleg katastrske meje potrjujejo izpovedbe dolgoletnih lastnikov sosednjih zemljišč (Č., J.), ki so jim krajevne razmere poznane in niso zainteresirani za izid postopka. Izpostavlja izpoved J. Izpovedal je enako kot leta 2005 v postopku zaradi motenja posesti. Zato ni razloga, da mu sodišče ne bi verjelo. Opozarja, da sodišče ni uporabilo niti drugega kriterija za določitev meje, to je zadnje mirne posesti. Glede skupnih stroškov meni, da bi jih – v primeru, da bi bilo odločeno po močnejši pravici, kakor je zatrjevana s strani nasprotne udeleženke – morala kriti predlagatelja, ker bi bilo v tem primeru mogoče upoštevati krivdo za nastanek mejnega spora. Ta pa je izključno na strani predlagateljev.

3. Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila. Navajata, da se z odločitvijo tudi onadva ne strinjata, vendar pritožbe zato, da se zadeva čim prej konča, nista vložila. Povzemata izpovedi prič, ki so izpovedale o njunem uživanju spornega zemljišča do gozdne poti. Pred tem je sporno zemljišče užival njun pravni prednik A. D. Opozarjata, da s strani nasprotne udeleženke predlagane priče niso potrdile meje, ki jo zatrjuje nasprotna udeleženka. Nasprotna udeleženka je mejo pokazala tako, da je štela korake od poti, kar kaže, da meje ne pozna. Meni, da Č. in J. močnejše pravice nasprotne udeleženke nista potrdila. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravilo o sodni ureditvi meje – 77. čl. Stvarnopravnega zakonika. Posestno mejo je po pravični oceni določilo šele potem, ko je ugotovilo, da močnejša pravica nobenega od udeležencev ni dokazana in potem, ko je argumentiralo, da zadnja mirna posest ni ugotovljiva. Vrednost spornega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti.

6. Pritožnica meni, da je močnejšo – lastninsko pravico dokazala. Ni ji mogoče pritrditi, saj je katastrske podatke o poteku meje v naravo mogoče prenesti z rizikom več-metrskega odstopanja. Razen tega so vsi udeleženci zatrjevali uporabo spornega prostora, ki s potekom časa lahko privede do pridobitve lastninske pravice. Priče J. Z., M. K., M. Š., Z. Š. in M. B. so soglasno izpovedale o sečnji in čiščenju spornega prostora s strani predlagateljev, A. J., A. D., M. B., M. Č., D. F., J. F. in J. M. pa o uživanju spornega sveta s strani nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi povezanosti prič z udeleženci postopka ocenilo dokazno vrednost izpovedi prič in upoštevajoč njihove izpovedi ter druge dokaze pravilno zaključilo, da močnejša pravica nobenega od udeležencev ni izkazana. Pritožbeno sodišče soglaša, da izpoved moža nasprotne udeleženke nima take dokazne vrednosti, da bi bilo na njeni podlagi mogoče določiti območje, ki ga je nasprotna udeleženka v preteklosti uživala kot svoje zemljišče. Enako velja za izpovedi sina in brata predlagateljev. J. izpoved, ki jo izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje ocenilo za verodostojno, ker je skladna z izpovedjo, ki jo je priča leta 2006 podala v pravdnem postopku P 481/2005. Kljub temu močnejše pravice ni moglo ugotoviti, saj o njenem poteku ni določno izpovedal niti J., niti katera druga sorodstveno neobremenjena priča; tudi M. Č. ne. O meji je določno izpovedal M. B., vendar je njen potek opisal tako, kot ga zatrjujeta predlagatelja in ne tako kot ga zatrjuje pritožnica. Tudi ta izpoved, upoštevajoč, vse ostale izpovedi, ne omogoča zaključka o lastninski pravici katerega od udeležencev na spornem prostoru. Priča namreč svoje vedenje o poteku meje črpa iz enega razgovora s pravnim prednikom predlagateljev. Sodišče lastninske ali tej ustrezne pravice kateregakoli o udeležencev na spornem prostoru niti s stopnjo verjetnosti, ni moglo ugotoviti. Pritožba zato nepravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev močnejše pravice pogojevalo z gotovostjo pri dokazovanju le-te.

7. Pritožnica zgolj opozarja na oceno prvostopenjskega sodišča, da tudi zadnja mirna posest nobenega od udeležencev postopka ni dokazana. Argumentov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo neuporabo tega kriterija za ureditev meje, pa ne graja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje so vseobsegajoči, dokazna ocena pa logična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema. Prvostopenjska odločitev o poteku meje je zato potrjena (2. točka 365. čl. v zvezi s 353. čl. ZPP in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

9. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Skupne stroške so dolžni kriti udeleženci skladno z dolžino spornih meja (139. čl. Zakona o nepravdnem postopku).