Jedro

Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo trdila, da ima do tožeče stranke še vedno odprte terjatve po računih, ki jih je predložila na sami glavni obravnavi. Kljub taki trditvi pa teh navedb ni mogoče opredeliti kot podajanje pobotnega ugovora v pravdi. Toženec namreč ni niti pojasnil, kolikšna njegova terjatev je, niti ni postavil ustreznega zahtevka za pobot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano odločbo je prvostopno sodišče vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Ig 1670/95 z dne 5.12.1995 v 1. točki izreka za glavnico 146.682,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1995 do plačila in za zakonite zamudne obresti od zneska 130.000,00 SIT za čas od 21.6.19995 do 21.8.1995 ter v 3. točki izreka za 11.800,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1995 do plačila. V preostalem delu je zaradi umika tožbe izvršilni sklep razveljavilo. Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 49.827,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1999 dalje do plačila. Zoper navedeno odločbo v delu, v katerem ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka in smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je tudi sama imela do tožeče stranke nasprotne terjatve, ki jih je dokazovala z računi, predloženimi sodišču na glavni obravnavi. Bivši lastnik tožeče stranke Z. M. je obvestil namreč lastnika, da obstaja med tožečo stanko in Z. M. kot samostojnim podjetnikom obojestranska terjatev, zato ni nobene osnove za tožbe. Predlagala je zaslišanje Z. M. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka v prvostopnem postopku ni dokazala, da so medsebojne terjatve pravdnih strank ugasnile zaradi realiziranega dogovora o pobotu. To ne nazadnje potrjuje sama tožena stranka s trditvijo na naroku za glavno obravnavo, da ima do tožeče stranke še vedno odprte terjatve po računih, ki jih je predložila na sami glavni obravnavi. Kljub taki trditvi pa teh navedb tudi ni mogoče opredeliti kot podajanje pobotnega ugovora v pravdi. Toženec namreč ni niti pojasnil, kolikšna njegova terjatev je, niti ni postavil ustreznega zahtevka za pobot (primerjaj 3. odst. 333. čl. in 3. odst. 338. čl. ZPP). Svojo morebitno nasprotno terjatev bo zato lahko uveljavljal v drugem postopku. Pritožbenih trditev o dogovoru pobota z bivšim lastnikom tožeče stranke Z. M. in predlaganjem njegovega zaslišanje pa pritožbeno sodišče kot pritožbenih novot v smislu 1. odst. 496.a čl. ZPP ni presojalo. V gospodarskih sporih se v pritožbi lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Kaj takega pa pritožnik ni niti zatrjeval, še manj izkazal za verjetno. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje prvostopno sodišče pravilno odločilo, ni pa zagrešilo nobenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).