Jedro

Dejstvo, da je bila tožnica že pred škodnim dogodkom gibalno ovirana in je pred padcem poskakovala, pri čemer ne obstaja kakšna splošna prepoved poskakovanja, samo po sebi ne pomeni, da bi bila iz teh razlogov podana tožničina sokrivda za nastanek škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni plačati tožnici znesek 10.928,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2008 dalje, pod točko 2. izreka je presežni tožbeni zahtevek v znesku 40.683,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2008 dalje do plačila zavrnilo, pod točko 3. izreka pa odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni povrniti 717,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izreku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev, in tečejo vse do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožena stranka sodbo izpodbija v prisodilnem delu, tožnica pa v zavrnilnem delu glede zavrnjenega dela zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, posledično pa izpodbija tudi stroškovno odločitev. Obe uvodoma uveljavljata pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP. Tožnica predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obe priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je prvo sodišče mnenje izvedenca gradbene stroke razlagalo napačno, ker naj bi izvedenec v mnenju navedel, da pohodna pot, na kateri se je tožnica poškodovala, predstavlja nevarnost le za nepazljivega pešca in da se ob normalni pazljivosti pešca nezgoda ne bi smela pripetiti. Sodišče prve stopnje je mnenje navedenega izvedenca pravilno razlagalo, saj je izvedenec ugotovil, da je sporna pot neravna in poškodovana, tlakovci pa so nadpovprečno in neenakomerno obrabljeni, zaradi česar pot glede na standarde v gradbeni stroki ni ustrezno urejena in vzdrževana ter je zato verjetno, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neravnosti površine, pri čemer pa lahko normalno pazljiv pešec tako pot prehodi brez težav, nevarnost pa je lahko večja za invalida ter je z zmanjšano pazljivostjo nevarnost za nastanek poškodb na takšni poti večja kot bi bila na ravni in pravilno vzdrževani poti. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega mnenja izvedenca gradbene stroke pravilno zaključilo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker ta zaradi malomarnosti ni poskrbel za vzdrževanje sporne poti, ki je, čeprav ni bila absolutno nevarna, pri hoji od pešca zahtevala posebno previdnost, ter zato predstavlja pravno upošteven vzrok za tožničin padec. Tako so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da naj bi bil vzrok za tožničin padec zgolj način njenega gibanja, v zvezi s čimer tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica gibalno ovirana, da je po poti poskakovala ter da ji je bila pot poznana. Prvo sodišče je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M., da lahko tožnica kljub desnostranski spastični hemiparezi brez opore ali pomoči izvaja preskoke z leve na desno nogo in je pri tem stabilna ter da tožnica glede na svojo predhodno bolezen ni imela nobenih navodil v smislu prepovedi poskakovanja in ji tudi ni bila predpisana obvezna uporaba pripomočkov pri hoji, utemeljeno zaključilo, da dejstvo, da je bila tožnica že pred škodnim dogodkom gibalno ovirana in je pred padcem poskakovala, pri čemer ne obstaja kakšna splošna prepoved poskakovanja, samo po sebi ne pomeni, da bi bila iz teh razlogov podana tožničina sokrivda za nastanek škodnega dogodka. Da je bila tožnici pot poznana, pa je prvo sodišče upoštevalo, ko je zaključilo, da je tudi tožnica soprispevala k svojemu padcu, saj bi morala biti pri samem poskakovanju bolj pazljiva in bi lahko ob potrebni skrbnosti opazila, kakšna je pot pred njo, ter bi morala biti zaradi tega še bolj pazljiva. Takšen zaključek prvega sodišča je pravilen, saj je tožnica sama izpovedala, da je pot poznala že od prej, in tako ni možno slediti pritožbenim navedbam tožnice, da ni vedela, da je bila pot poškodovana in ni mogla pričakovati neurejene poti, čeprav je sicer pot poznala že od prej. Glede na navedeno in glede na tožničino starost petnajst let v času škodnega dogodka je bilo od tožnice utemeljeno pričakovati večjo skrbnost pri poskakovanju, ne glede na pritožbene trditve tožnice, da je velik del otroštva preživela po bolnišnicah in ni bila v življenju enako izkušena in dejavna kot povprečen petnajstletnik. Iz zgoraj že obrazloženega pa izhaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo ugotovitve izvedenca dr. M., da poskakovanje kot način gibanja tožnice ni bil neprimeren glede na njeno zdravstveno stanje, in so nasprotne pritožbene trditve tožnice neutemeljene. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati nobenega soprispevka, tožena stranka pa v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da je odgovornost tožnice za nastanek škodnega dogodka podana vsaj v višini 80%. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev vzdrževanja okolice poslovnega objekta, v katerega zaradi trgovske dejavnosti zavarovanca tožene stranke zahaja veliko število ljudi, predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti in bi dostop do prodajalne zavarovanca tožene stranke moral biti urejen tako za zdrave ljudi kot za invalide. Tako je prvo sodišče v primerjavi s tožničino sokrivdo zaradi premajhne pozornosti pravilno porazdelilo delež krivde tako, da odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastanek škodnega dogodka znaša 70 %, soprispevek tožnice pa 30 %.

Tožnica v pritožbi nadalje izpodbija višino določene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot prenizko, tožena stranka pa kot previsoko. Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zlom glavice koželjnice desno. Zahtevala je prisojo pravične odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo v skupni višini 51.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je kot primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem določilo znesek 8.000,00 EUR od zahtevanih 20.000,00 EUR, iz naslova strahu je določilo znesek 1.000,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je določilo primerno odškodnino v višini 6.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR. Skupaj je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode kot primerno odškodnino tako določilo znesek 15.000,00 EUR od zahtevanega zneska 51.000,00 EUR. Tožnici je iz naslova nepremoženjske škode po odštetju tožničinega 30% soprispevka prisodilo 10.500,00 EUR.

Tožnica dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi postavkami nepremoženjske škode ne izpodbija, temveč uveljavlja le materialnopravno zmotnost glede višine prisojene denarne odškodnine, tožena stranka pa v zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju neutemeljeno navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je sočasno z zdravljenjem po poškodbi pri tožnici potekala rehabilitacija zaradi njenega bolezenskega stanja, kar ji je prav tako povzročalo bolečine in neugodnosti. Takšne pritožbene trditve niso utemeljene, saj je izvedenec dr. M. v svojem mnenju bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je tožnica utrpela, ocenil kot dejstva, vezana izključno na posledico škodnega dogodka (točka VII./E. izvedenskega mnenja). V zvezi z odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, pri katerih aktivnostih je tožnica ovirana ter neutemeljeno navaja, da naj bi prvo sodišče prisojo odškodnine iz tega naslova materialnopravno napačno oprlo zgolj na ugotovitve o bolečinah, ki jih tožnica trpi. Takšne pritožbene trditve niso utemeljene, saj sodišče prve stopnje prisoje odškodnine iz tega naslova ni oprlo na golo dejstvo, da tožnica trpi bolečine, temveč na ugotovljeno dejstvo, da so določene življenjske aktivnosti tožnice v posledici bolečin omejene, pri čemer je ugotovilo, da so omejitve aktivnosti pri tožnici podane predvsem zaradi pojava bolečin pri povečani obremenitvi komolca in je tožnica ovirana pri aktivnostih komolca, ob čemer je sodišče tudi sledilo izpovedbi tožnice, da npr. težje dviguje stvari ter ima težave pri čiščenju in pletju v vrtu. Sodba v tem delu tako vsebuje razloge o pravno odločilnih dejstvih in omogoča pritožbeni preizkus, zato pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe izvedenca medicinske stroke, da je tožnica prizadeta le v svoji delovni sposobnosti, predvsem zaradi posledic hemipareze, v manjši meri pa zaradi posledic obravnavane poškodbe, saj je prvo sodišče to upoštevalo, kot izhaja iz obrazložitve v tretjem odstavku na strani sedem sodbe.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in ob po sodišču prve stopnje ugotovljenih neugodnostih tekom zdravljenja, ki jih je prvo sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M. ter tožničine izpovedbe in jih podrobno opisalo v tretjem, četrtem in petem odstavku na strani šest obrazložitve sodbe, je po presoji pritožbenega sodišča po sodišču prve stopnje na 8.000,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna in pravična odškodnina ter je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v tožnici podobnih primerih. Tudi po tožnici utrpel strah, katerega je prvo sodišče ugotovilo v zadnjem odstavku na strani sedem in v prvem odstavku na strani osem obrazložitve sodbe, je sodišče ustrezno in pravilno ovrednotilo ter je iz tega naslova na 1.000,000 EUR določena odškodnina v skladu z namenom 179. člena OZ. Prav tako je prvo sodišče ustrezno upoštevalo in ovrednotilo tožničine omejitve življenjskih akitvnosti, ki jih je sodišče prve stopnje, upoštevaje mnenje izvedenca dr. M. in izpovedbo tožnice, opisalo v tretjem odstavku na strani sedem sodbe in katerih tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Tako je na 6.000,00 EUR določena odškodnina iz tega naslova primerna denarna odškodnina, glede na vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, pa po prvostopenjskem sodišču odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 15.000,00 EUR tudi kot celota predstavlja pravično denarno zadoščenje in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v bistvenem podobnih primerih. Pritožbi pravdnih strank glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tako nista utemeljeni.

V zvezi s premoženjsko škodo tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da je bil utemeljen njen ugovor, da zahtevani potni stroški v zvezi z zdravljenjem niso nastali samo v zvezi z zdravljenjem poškodbe, saj iz mnenja izvedenca in iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je tožnica sočasno zdravila oziroma izvajala rehabilitacijo tudi zaradi stanja po hemiparezi. Takšne pritožbene trditve niso utemeljene, saj tožnica do povrnitve potnih stroškov za zdravljenje in rehabilitacijo ne bi bila upravičena le v primeru, če bi ti potni stroški nastali zgolj v posledici njene bolezni oziroma stanja po hemiparezi. Da temu ni tako, ker je zdravljenje tožničine bolezni in zdravljenje poškodbe, pridobljene v obravnavanem škodnem dogodku, pri tožnici potekalo sočasno, pa priznava tožena stranka sama v pritožbi.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi, ki sta se izkazali za neutemeljeni, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Ker stranki s svojima pritožbama nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).