Jedro

Odškodninska obveznost iniciatorja sodnega postopka je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnice same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in so dolžne toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka: prva tožnica v znesku 7.407,29 EUR, druga tožnica v znesku 904,89 EUR in tretja tožnica v znesku 12,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 48.646.605,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice za plačilo 5.939.788,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek tretje tožnice za plačilo 82.380,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); odločilo, da so tožnice dolžne toženi stranki povrniti vse za pravdo potrebne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic po skupnem pooblaščencu pritožile vse tri tožnice (v nadaljevanju: pritožnice), predlagale ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasile so stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker so pritožbeni očitki zelo obširni, je treba najprej opredeliti pravno relevantne okoliščine konkretnega zahtevka. Tožbeni zahtevek ni naperjen zoper Republiko Slovenijo. Ustanoviteljica in edina delničarka tožene stranke je sicer res Republika Slovenija (prvi odstavek 33. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu – ZSDH-1), vendar pa to ne pomeni, da je bilo očitano ravnanje tožene stranke izvrševanje oblastne funkcije, temveč je šlo za "klasično" poslovno razmerje, v katerem tožena stranka posluje pod enakimi pogoji kot druge gospodarske družbe (tretji odstavek 1. člena ZSDH-1). Zato primerjava tožene stranke s subjekti, ki izvajajo oblastne funkcije, in posledicami, ki naj bi jih to imelo na presojo obravnavanega zahtevka, ni utemeljena.

6. Ker tožbeni zahtevek ni naperjen zoper Republiko Slovenijo, za odločanje o tožbenem zahtevku tudi niso pravno relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posledice kasneje razveljavljenih sodnih odločb o začetku stečajnega postopka nad prvo toženko. Za škodo, ki jo pritožnice pripisujejo domnevno protipravnim odločitvam sodišč o začetku stečajnega postopka nad prvo tožnico, tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker tožena stranka ni izdajala spornih sodnih odločb. Nedopustno ravnanje tožene stranke naj bi bila domnevno neutemeljena vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in odškodninska odgovornost za to ravnanje je predmet obravnave v tem postopku.

7. Podlaga odškodninskega zahtevka zaradi domnevno protipravne sprožitve sodnega postopka so splošna pravila o neposlovni in krivdni odškodninski odgovornosti. O tem je jasna sodna praksa,1 pa tudi pritožnice same v pritožbi so navedle, da ni zakonsko določene objektivne odgovornosti predlagateljev za škodo, ki nastane zaradi neutemeljenega predloga za začetek stečajnega postopka (str. 19 pritožbe). Zato ni pravno relevantna primerjava z zakonsko ureditvijo v 279. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ki zakonsko ureja odgovornost ne glede na krivdo.2

8. Pritožnice so sodišču prve stopnje očitale, da ni izvedlo testa praktične konkordance in na podlagi navedenega testa presojalo, ali je bil v konkretnem primeru poseg v lastninsko pravico pritožnic (33. člen Ustave RS) za zagotovitev pravice tožene stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) potreben, primeren in ustrezen. Očitek temelji na napačni predpostavki, saj pod vprašaj dejansko postavlja dopustnost stečajnega postopka na splošni ravni (in s tem Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v celotnem delu, ki se nanaša na stečajni postopek). Da bi bil stečajni postopek že sam po sebi nedopusten, pa pritožnice niti niso trdile.

9. Prav tako pritožnice niso pravilno opredelile bistvenega namena stečajnega postopka. Ustavna odločba U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019 opredeli namen stečajnega postopka takole: unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov. Tudi v za ta postopek relevantni odločbi Up-280/16 z dne 22. 3. 2017 je Ustavno sodišče kot namen stečajnega postopka opredelilo doseči čim boljše poplačilo upnikov. V odločbi Up-16/15 z dne 7. 10. 2015 pa je Ustavno sodišče zapisalo: glavni namen stečajnega postopka nad gospodarsko družbo je, da se iz stečajne mase družbe, ki izpolnjuje pogoje za začetek stečajnega postopka, enakomerno glede na vrstni red svoje terjatve poplačajo vsi upniki te družbe. Glavni namen stečajnega postopka je torej poplačilo upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika, s čimer se preko pravice do sodnega varstva, ki pa ni sama sebi namen, varuje pravica upnikov do njihove zasebne lastnine (v citirani odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče jasno opredelilo, da varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS zajema tudi terjatve). Da stečajni postopek na splošni ravni ne bi bil ustrezen postopek za varstvo upnikove pravice do zasebne lastnine, pa pritožnice znova niti ne trdijo.

10. V skladu s sodno prakso je odškodninska obveznost iniciatorja sodnega postopka lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje.3 Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen. V slednjem primeru mora oškodovanec dokazati namen oškodovalca, da zlorabi postopek zato, da bo dosegel nedopusten cilj.4

11. Očitna neutemeljenost predloga naj bi se po stališču pritožnic izkazovala v neobstoju aktivne legitimacije tožene stranke, ki je procesna predpostavka in naj bi se ugotavljala pred ugotavljanjem insolventnosti (materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka). Najprej je treba poudariti, da se pojem "aktivna legitimacija" v predhodnem stečajnem postopku nanaša na upnikovo aktivno procesno legitimacijo. Ob predhodnem preizkusu upnikovega predloga sodišče upnikovo aktivno procesno legitimacijo presoja le na podlagi trditev v predlogu, torej v zvezi s presojo, ali je predlog popoln. To pomeni, da za nadaljnje postopanje z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka zadošča, da upnik trdi, da ima terjatev do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca. Verjetnost upnikove terjatve in domnevne dolžnikove zamude s plačilom se ugotavlja v dokaznem postopku (le) na podlagi ugovora stečajnega dolžnika (drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Če se na koncu dokaznega postopka izkaže, da obstajata obe zahtevani predpostavki upnikove aktivne procesne legitimacije, se predlogu za začetek stečajnega postopka ugodi, sicer se predlog zavrne.

12. Ustavno sodišče je v odločbi Up-280/16 ugotovilo, da prva tožnica ni bila v dvomesečni zamudi s plačilom terjatve po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi v skladu z drugo alinejo 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, zato ni podana domneva insolventnosti, prav tako pa na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala več kot dvomesečne zamude s plačilom njene terjatve glede na pogoje potrjene prisilne poravnave (druga alineja 3. točke 231. člena ZFPPIPP), ni dokazala tudi položaja trajnejše nelikvidnosti iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ista okoliščina (dvomesečna zamuda s plačilom terjatve) je bila del presoje upnikove aktivne procesne legitimacije kot tudi presoje insolventnosti in je Ustavno sodišče presojalo tudi slednjo (in celo zapisalo, da naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča o obstoju domneve insolventnosti arbitrarno).

13. Za omenjene zaključke pa je o predlogu za začetek stečajnega postopka po izvedenem dokaznem postopku dvakrat odločalo sodišče prve stopnje, trikrat višje sodišče, enkrat Vrhovno sodišče in dvakrat Ustavno sodišče. Po presoji višjega sodišča sta ključni dejstvi, da se je glede odločilnega vprašanja izvajal dokazni postopek5 ter da so tekom postopka omenjena sodišča večkrat zavzela drugačna stališča (npr. Vrhovno in Ustavno sodišče sta glede aktivne legitimacije zavzeli diametralno nasprotni stališči) glede upnikove aktivne procesne legitimacije. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšno stanje ne more utemeljevati zaključka, da naj bi tožena stranka podala očitno neutemeljen predlog.

14. Tudi dejstvo, da naj bi že izvršilno sodišče v sklepu In 87/2013 pojasnilo, da tožena stranka naj ne bi imela materialnopravne podlage za vložitev predloga, s čimer naj bi z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka tožena stranka kršila načelo resnicoljubnosti (9. člen ZPP), ne spremeni prepričanja višjega sodišča. Načelo resnicoljubnosti se nanaša na trditve o dejstvih. Kršitve načela resnicoljubnosti pa ni, če bo stranka za svoj predlog navedla napačno pravno podlago; ta je lahko le nepravilna, ne pa tudi neresnična.6 V obravnavanem primeru pa je bilo sporno ravno pravno vprašanje, po kateri materialnopravni podlagi se presojajo obveznosti prve tožnice.

15. Kar pa zadeva presojo zlorabe stečajnega postopka z izključnim ali očitnim namenom škodovati pritožnicam, pa so slednje navedle, da naj bi bil namen predloga za začetek stečajnega postopka, da bi tožena stranka dosegla poplačilo iz vsega premoženja stečajnega dolžnika pred potekom rokov iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave (str. 7 pritožbe). Vendar pa pritožnice niso podale nobenega argumenta, zakaj naj bi to ravnanje dokazovalo zlorabo postopka za dosego nedopustnega namena. Če je namen stečajnega postopka doseči poplačilo upnikov, kar je višje sodišče zgoraj že opredelilo, potem je prizadevanje tožene stranke za poplačilo svoje terjatve v boljšem deležu kot v primeru prisilne poravnave, neodvisno od tega, ali bi tožena stranka to boljše poplačilo v stečajnem postopku naposled tudi dosegla, v skladu z namenom stečajnega postopka in ne pomeni zlorabe postopka. Vnovič samo dejstvo, da tožena stranka ni uspela dokazati predpostavk za začetek stečajnega postopka nad prvo toženko, kot je bilo ugotovljeno v obsežnem sodnem postopku, ne pomeni, da je bil zato predlog vložen z namenom škodovati pritožnicam.

16. Sodišče prve stopnje naj bi očitke pritožnic glede namena vložitve predloga za začetek stečajnega postopka presojalo v okviru napačne predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnosti – in ne v okviru odgovornosti (krivde). Protipravnost je objektivna predpostavka, ki naj ne bi bila odvisna od subjektivne afinitete povzročitelja škode; presoja namena, ki ga je z nedopustnim namenom povzročitelj škode zasledoval, pa naj bi spadalo v sfero odgovornosti. Pritožnice kljub obširnim pritožbenim navedbam niso pojasnile, zakaj naj bi bile te trditve pravno relevantne za odločitev o pritožbi. Če je ustaljeno stališče sodne prakse, da je odškodninska odgovornost iniciatorja sodnega postopka utemeljena na vložitvi očitno neutemeljenega predloga ali na zlorabi postopka za namene škodovanja nasprotni stranki, je bistvena presoja, ali je katera od teh okoliščin podana. Pritožnice nobene od navedenih okoliščin niso dokazale, zato je polemiziranje o kvalifikaciji omenjenih okoliščin pod posamezno predpostavko odškodninske odgovornosti nepotrebno in se višje sodišče v to ne bo spuščalo. Velja dodati le to, da je sodna praksa7 presojo, ali je bil postopek začet očitno neutemeljeno oziroma ali je bil postopek zlorabljen z namenom dosega nedopustnega cilja, izvajala v okviru predpostavke protipravnosti.

17. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na načelo polne odškodnine. Kot že samo ime pove, to načelo pride v poštev pri ugotavljanju višine odškodninske obveznosti, ko je odgovornost povzročitelja škode že ugotovljena. Ne more pa to načelo vplivati oziroma spremeniti ugotovitve o neobstoju odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, z drugimi besedami, za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti.

18. V posledici pravilne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožnic je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da so pritožnice dolžne toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju glede na podano zahtevo za povračilo tudi moralo odločiti o konkretni višini stroškov.

19. Upoštevajoč vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in drugim odstavkom 161. člena ZPP. Pritožnice s pritožbo niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in so dolžne toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, skladno z njihovem deležem v spornem predmetu. Delež prve tožnice znaša 88,98 %, delež druge tožnice 10,87 %, delež tretje tožnice pa 0,15 %. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 11.250 točk za odgovor na pritožbo ter 122,5 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 8.324,67 EUR. Glede na deleže v spornem predmetu je prva tožnica dolžna toženi stranki povrniti 7.407,29 EUR, druga tožnica 904,89 EUR in tretja tožnica 12,49 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013 in III Ips 34/2018 z dne 12. 4. 2019. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 173/2006 z dne 31. 7. 2008. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013 in III Ips 34/2018 z dne 12. 4. 2019. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 542/2008 z dne 15. 4. 2010 5 Sodba VSL I Cp 1916/2012 z dne 20. 3. 2013 in I Cp 3406/2015 z dne 9. 3. 2016. 6 J. Zobec v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 97. 7 Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 542/2008 z dne 15. 4. 2010, II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013 in III Ips 34/2018 z dne 12. 4. 2019.