Jedro

Ker je predmetno področje stvar urejanja samoupravnih lokalnih skupnosti, v skladu z podzakonskim aktom ministra, ima tožena stranka glede iskanja ustreznega ravnotežja med nasprotujočimi interesi podjetnika in stanovalcev v bivalnem naselju določeno polje proste presoje, v katero sodišče poseže samo, če bi bila odločitev očitno nerazumna oziroma neuravnotežena. Taka pa izpodbijana odločitev ni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjskim aktom je občinska uprava na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 94/07-UPB2, 76/08, 79/09), 12. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 93/07-UPB2, v nadaljevanju ZGos), 2. odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99, 107/200, 30/06, 93/07 v nadaljevanju: Pravilnik) in Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju Občine Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej 11/09, 01/10, v nadaljevanju Pravilnik/2009) odločila (v 1. točki izreka), da se gostincu A.A., za gostinski obrat Bar B., na naslovu C., za leto 2010 odobri podaljšani obratovalni čas in sicer ob petkih in sobotah od 22.00 do 01.00 naslednjega dne, vse ostale dni od 22.00 do 23.00. Ozvočen gostinski vrt oziroma odprta ozvočena terasa lahko obratuje ob petkih in sobotah do 24.00 ure, vse ostale dni pa do 22.00 ure. V 2. točki izreka je odločila, da se s to odločbo nadomesti 2. točka izreka odločbe Občine Šentjernej, št. 332-05-93/2009 z dne 28. 12. 2009, v ostalem ostane navedena odločba nespremenjena in veljavna.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je gostinec A.A., dne 15. 2. 2010 podal vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času za gostinski obrat Bar B., na naslovu C. Po določilih 12. člena Zakona o gostinstvu, 3. in 4. člena citiranega Pravilnika je bila gostincu A.A. na podlagi 3. in 4. člena Pravilnika in Pravilnika Občine Šentjernej dne 28. 12. 2009 izdana odločba Občine Šentjernej, št. 332-05-93/2009, s katero je bil gostincu potrjen prijavljeni obratovalni čas, to je vsak dan od 06.30 do 22.00, razen ob nedeljah od 08.00 do 22.00 ure. Obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas. Sklicuje se na 4. člen Pravilnika in 5. člen Pravilnika Občine Šentjernej. Gostinski obrat Bar B. deluje v naselju C. in je od najbližjih stanovanjskih objektov oddaljen manj kot 100 m. V postopek izdaje soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času sta bili na podlagi 2. odstavka 5. člena Pravilnika Občine Šentjernej kot stranski udeleženki vključeni neposredni sosedi lokala D.D., stanujoča E., in F.F., stanujoča G., ki ju v zadevi zastopa pooblaščeni odvetnik H.H., ki sta na občinsko upravo Šentjernej podali več pisnih pritožb zoper obratovanje bara B., ki so bile v postopku odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca ocenjene kot utemeljene. Z namenom ugotovitve dejanskega stanja je bil v upravni zadevi razpisan narok za ustno obravnavo, na katerega so bili vabljeni A.A., kot stranka v postopku, ter D.D. in F.F., kot stranski udeleženki. Narok je potekal dne 22.3.2010 v prostorih občinske uprave. Naroka so se udeležili A.A., njegova pooblaščena zastopnica (pooblastilo prejeto dne 19. 3. 2010 skupaj s pisnim stališčem njene stranke), odvetnica I.I. je odsotnost opravičila, D.D. in F.F. ter njun pooblaščeni zastopnik H.H. Stransko udeležbo v postopku so na samem naroku priglasili J.J. in K.K., oba stanujoča L., ter M.M., stanujoč N. J.J. in K.K., kot neposrednima sosedoma lokala (oddaljen manj kot 100 m), se prizna status stranskih udeležencev. M.M., ki je od lokala oddaljen več kot 100 m in tako ni neposredni sosed, pa se ne prizna status stranskega udeleženca. Stranski udeleženci so na naroku priložili s strani stanovalcev podpisano izjavo z navedbo razlogov, zakaj nasprotujejo podaljšanju obratovalnega časa gostinskega obrata Bar B. po 22.00 uri. Organ v odločbi navaja, da je tožnik opozoril na izpis prijav kršitev MNZ z dne 24. 8. 2009, iz katerega izhaja, da nobena od prijavljenih kršitev ni bila zaznana, ter na obvestilo Tržnega inšpektorata z dne 26. 10. 2009, da ni bila izdana nobena odločba o prekršku. Upravni organ na navedbe odgovarja, da je pritožbe neposrednih sosedov štel za utemeljene do te mere, da jim je priznal status stranskih udeležencev v postopku, saj je bilo iz njihovih pisnih pritožb razvidno, da gostinski obrat s svojim obratovanjem in njegovi gostje povzročajo določen hrup, ki je za sosede moteč in jih moti pri nočnem počitku. Pritožbe oziroma izjave stranskih udeležencev, ki so jih le-ti podali na ustni obravnavi, in jih je upravni organ upošteval kot dokaz v postopku, so se nanašale na hrup, ki se slišiš iz lokala tako čez dan kot tudi v podaljšanem obratovalnem času – glasba iz zvočnikov na terasi kot tudi iz lokala, pogovori s terase, na hrup, ki ga gostje povzročajo ob odhajanju iz lokala – kričanje, razbijanje kozarcev, prevračanje smetnjakov, zvonjenje na vhodna vrata, v enem primeru polita fasada na hiši. Stranka v postopku je na te njihove navedbe odgovorila, da se po najboljših močeh trudi vzdrževati red in mir tako v lokalu kot tudi na parkirišču pred njim. Teraso zapira in ugaša glasbo ob uri, ki je zato določena z določbo upravnega organa. Po njegovih besedah, se glasba iz lokala ne sliši in ni preglasna. Ob odhajanju goste poziva, naj se ne zadržujejo na parkirišču in naj ne povzročajo hrupa, kljub temu ga kakšna stranka tudi ne upošteva. Večkrat preveri ali so kje puščeni odpadki ali steklovina, in jih pobere, vendar le okoli lokala in po cesti, ne pa na sosednjih parcelah, saj nanje ne upa brez dovoljenja lastnikov. V primeru, da so smetnjaki prevrnjeni, jih pobere in pospravi raztresene odpadke. Fasade po besedah oseb, ki so bile ob dogodku prisotne, naj ne bi polili njegovi gostje. Poudaril je, da se v nočnih urah skozi naselje ne vozijo le njegovi gostje, v kolikor je promet čez naselje preglasen, naj se postavi prometni znak, od katerega naprej bo dovoljen promet le za stanovalce. Gostinska dejavnost je njegov vir zaslužka, da preživi, je zanj izrednega pomena, da se mu dovoli tudi obratovanje v podaljšanjem obratovalnem času. Ravno tako so željo po podaljšanem obratovalnem času s svojimi podpisi izrazili gostje lokala. Zato noče, da bi s sosedi prihajalo do sporov, in je pripravljen na kompromis, zato predlaga, da sem mu odobri podaljšan obratovalni čas kot ga imajo lokali v centru Č. – ob sobotah in nedeljah do 02.00 ure naslednjega dne, vse ostale dni pa do 23.00 ure. Da policija ni v nobenem prijavljenem primeru ugotovila kršitve javnega rada in miru, stranski udeleženci odgovarjajo, da glasnejši pogovori med gosti, smeh in glasba, ki se slišijo s terase in iz lokala, ne pomenijo nujno kršitve javnega reda in miru in zato ni smiselno, v vsakem takem primeru klicati policije, vendar so za stanovalce v bližini ravno tako moteči. Stranski udeleženci so se strinjali, da se gostincu odobri podaljšano obratovanje med tednom in ob nedeljah do 23.00 ure, ob petkih in sobotah pa niso bili pripravljeni pristati na 02.00 uro, kot jo je predlagal gostinec, ampak vztrajajo na 24.00 uri. Upravni organ je skladno s 1. odstavkom 5. člena Pravilnika Občine Šentjernej pri odločanju upošteval tudi podatke posredovane s strani policije, da sta bili v konkretnem lokalu v času od 3. 12. 2009 do 19. 3. 2010 obravnavani dve kršitvi javnega reda in miru, in sicer dne 1. 1. 2010, ko sta bili dvema kršiteljema izdana plačilna naloga zaradi kršitve po 2. odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru (Uradni list RS, št. 70/2006, v nadaljevanju ZJRM-1), ter dne 14. 3. 2010, ko je bil enemu kršitelju izdan plačilni nalog zaradi kršitve 1. odstavka 6. člena ZJRM-1 in 2. odstavka 7. člena ZJRM-1, hkrati pa je bil omenjeni kršitelj pridržan. Upravni organ je pri odločanju o tem, do kdaj se odobri podaljšano obratovanje ob petkih in sobotah upošteval vsa zgoraj navedena dejstva. Odločil je, da je treba upoštevati navedene izjave sosedov in gostinca. Dokazi kažejo na to, da je z obratovanjem lokala povezana določena stopnja hrupa, ki ne pomeni nujno in v vsakem primeru kršitve javnega reda in miru, je pa ravno tako moteča, in na to da si gostinec prizadeva, na načine navedene v 8. odstavku obrazložitve, da bi bil gostinski lokal za okolico čim manj moteč. Kljub temu pa je po podatkih policije v gostinskem lokalu Bar B. dvakrat prišlo do kršitve javnega reda in miru. Na podlagi izvedenih dokazov, ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju okoliščin, kot jih določa 1. odstavek 5. člena Pravilnika Občine Šentjernej, se vlogi gostinca delno ugodi, delno pa se zavrne, in je bilo potrebno odločiti, kot je navedeno v izreku odločbe. Podaljšani obratovalni čas navedenega gostinskega obrata začne veljati naslednji dan od dneva vročitve te odločbe in velja do 1. 1. 2011. V pritožbi je tožnik predlagal, da se zadeva odstopi v reševanje županu, ki naj odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi vlogi pritožnika za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas. Pritožnik je dne 15. 2. 2010 podal vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, s katero je predlagal obratovalni čas ob petkih in sobotah do 03.00 naslednjega dne, vse ostale dni pa do 24.00. Vloga za podaljšani obratovalni čas je bila vložena v skladu s Pravilnikom Občine Šentjernej in izpolnjuje vse pogoje, ki so potrebni za pozitivno soglasje oziroma da se v celoti ugodi vlogi pritožnika. Občinska uprava je neutemeljeno upoštevala navedbe dveh sosedov gostinskega lokala, ne da bi njihove navedbe preverila z dokazi in kritično ocenila. Že sam Pravilnik Občine Šentjernej daje preveliko težo mnenju sosedov in je v tem delu v izrecnem nasprotju s Pravilnikom o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, ki v 4. členu določa, da mora pristojni organ občine pri izdaji soglasja za podaljšanje obratovalnega časa upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja. Nikjer ni govora o upoštevanju pritožb sosedov. Ker gre za nasprotje s hierarhično višjim pravnim aktom, se mora neposredno upoštevati slednji. Pravilnik lokalne skupnosti ne more dodatno zaostriti meril za izdajo soglasja. Ob upoštevanju potreb gostov, ki jih je pritožnik izkazal s pisnim dokumentom, bi morala občinska uprava njegovi vlogi v celoti ugoditi. Pritožnik pa nadalje opozarja, da so njegove pritožbe t.i. sosedov neutemeljene. V takšnih primerih je vedno potrebno upoštevati, da gre lahko za druge interese in zamere, zato je treba navedbe kritično ocenjevati tar upoštevati samo v primeru, da se potrdijo z dejstvi. V konkretnem primeru temu ni tako, saj iz izpisa kršitev MNZ z dne 24. 8. 2009 izhaja, da nobena (od večjega števila prijav!) od kršitev ni bila zaznana, iz obvestil Tržnega inšpektorata z dne 26. 10. 2009 pa, da ni bila izdana nobena odločba o prekršku. Ti dejstvi dokazujeta, da gre za neutemeljene prijave, česar ni mogoče argumentirati s trditvijo, da se pač nekaterih kršitev ne da dokazati. Glede na to, da so zatrjevanje kršitve ostale le na ravni trditev ene od strank v postopku, ki je za njegov izid zainteresirana, niso pa dokazane, jih občinska uprava ne bi smela upoštevati kot razlog za delno zavrnitev soglasja. Podatki o dveh izrečenih plačilnih nalogih v času od 3. 12. 2009 do 19. 3. 2010 že sami po sebi povedo, da ne gre za motečo dejavnost, saj ima vsak primerljiv gostinski lokal verjetno več ali vsaj toliko izrečenih plačilnih nalogov. Poleg tega iz obrazložitve odločbe ni razvidno, za kakšno kršitev je šlo, s strani koga in ob kateri uri. Do potencialne kršitve JRM lahko pride tudi ob 20.00 uri zvečer, kar ne vpliva na podaljšani obratovalni čas. Prav tako ni rečeno, da sta bili ravno omenjeni kršitvi razlog za motenje sosedov oziroma ni podatkov, da sta plačilna naloga sploh postala pravnomočna. Plačilna naloga tudi nista bila izrečena pritožniku kot gostincu. Za argumentiranje dejstva, da lokal za neposredne sosede v resnici ni moteč, in da gre s strani nekaterih le za šikaniranje pritožnika. Prilaga izjavo N.N., ki živi v hiši neposredno zraven D.D. in prav tako izpolnjuje s strani občinske uprave določenih 100 m oddaljenosti od lokala. Iz izjave N.N. izhaja, da lokal njegove družine ne moti, kar postavlja pod velik vprašaj trditve D.D. in F.F. in nalaga županu, da njune izjave in trditve posebej kritično obravnava in jim ne more dati večje teže od potreb gostov in od potreb samega kraja po razvoju, utripu, dogajanju in nenazadnje zagotavljanju delovnih mest, ki so z omejevanjem delovnega časa pri pritožniku ogrožena. Pritožnik nadalje opozarja, da je bil vsem lokalom v centru Č., kjer gre za bistveno bolj strnjeno stanovanjsko območje in večje število gostov na enem mestu in s tem potencialno večje motenje nočnega miru kot v obravnavanem primeru (kjer gre za obrtno cono), odobren podaljšan obratovalni čas ob petkih in sobotah do 02.00, nekaterim pa tudi do 03.00 naslednjega dne. Pritožnik opozarja na neenako obravnavanje enakih primerov in s tem kršitev Ustave RS, kar nenazadnje vpliva tudi na konkurenčnost in s tem izpad prometa v lokalu pritožnika. Tudi v primeru ostalih lokalov so bile namreč podane pritožbe sosedov, kar ni vplivalo na odločitev občinske uprave. Pritožnik seveda ne more priti do uradnih podatkov o pritožbah glede drugih lokalov, prilaga pa dva članka iz Dolenjskega lista, ki to dejstvo dokazujeta (predvsem rubrika „Halo, tukaj bralec Dolenjca“ - glede lokala bar Ž.).

Z drugostopenjskim aktom je župan na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradn list RS, št. 94/07-UPB2, 76/08, 79/09), 12. člena Zakona o gostinstvu ( Uradni list RS, št. 93/07-UPB2, v nadaljevanju ZGos), 2. odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov ni kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99, 107/200, 30/06, 93/07, v nadaljevanju Pravilnik) in Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju občine Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej 11/09, 01/10, v nadaljevanju Pravilnik občine Šentjernej) zavrnil tako pritožbo tožnika, kot tudi pritožbo stranskih udeležencev D.D., F.F., K.K. in J.J. V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je prvostopenjski organ skladno z 2. odstavkom 5. člena Pravilnika Občine Šentjernej pravilno dal neposrednim sosedom možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe.

Pristojni organ je upošteval pisno izjavo s podpisi stanovalcev in izjave, ki so jih na ustni obravnavni podali stranski udeleženci na zapisnik. Skladno z 2. odstavkom 164. člena ZUP se kot dokaz v postopku uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot primer so omenjene listine, priče in izjave strank. V konkretnem primeru je bila izvedena ustna obravnava, na kateri so, kot izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi, tako stranka kot stranski udeleženci lahko podali svoje dokaze – listne oziroma pisne izjave na zapisnik, ter jim je bila hkrati dana možnost, da se izjavijo o dokazih, ki jih je predstavila nasprotna stran. Sklicuje se na 10. člen ZUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je jasno razvidno, kaj je pristojni organ upošteval kot dokaz v postopku in na kakšen način je ta dokaz uporabil. Prvostopenjski organ je utemeljeno upošteval pritožbe neposrednih sosedov gostinskega obrata, jih preveril z dokazi in kritično ocenil, zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen. Pritožbeni razlog, da Pravilnik Občine Šentjernej ne govori, da je potrebno pred izdajo soglasja upoštevati tudi pritožbe sosedov, ampak potrebe gostov in značilnosti območja, je neutemeljen, saj že omenjeni 2. odstavek 5. člena pravilnika Občine Šentjernej jasno določa, da se v primeru, da so podane utemeljene pritožbe neposrednih sosedov lokala lahko neposredni sosedi vključijo v postopek pred izdajo soglasja. Ker je upravni organ zavezan, da v postopku ugotovi resnično in popolno dejansko stanje, mora pritožbe sosedov, ki jih oceni kot utemeljene, upoštevati v skladu z načelom proste presoje dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je poleg tega razvidno, da je prvostopni organ ravno tako pravilno upošteval tudi potrebe gostov lokala in značilnosti območja. V nasprotju s pritožbeno navedbo stranke, da podatki o dveh izrečenih plačilnih nalogih v času od 3. 12. 2009 do 19. 3. 2010 niso zadostni za delno zavrnitev soglasja, drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ pravilno upošteval to dejstvo, saj je v 1. odstavku 5. člena Pravilnika Občine Šentjernej jasno določeno, da mora organ občine pri izdaji soglasja upoštevati tudi število pritožb, oziroma kršitev javnega reda in miru, posredovanj policije in inšpekcijskih služb, pri čemer ne pogojuje, da mora do kršitev priti v podaljšanem obratovalnem času. Ravno tako pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (10. odstavek) jasno navedeno, da je po podatkih Policijske postaja Šentjernej do kršitev prišlo v gostinskem obratu Bar V. in katere so te kršitve bile, zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen. Ostale pritožbene navedbe, s katerim stranka v pritožbe zatrjuje neskladnost pravilnika Občine Šentjernej s hierarhično višjimi pravnimi akti in neenako obravnavo enakih primerov, organ zavrača kot neutemeljene, saj se o teh vprašanjih ne odloča v konkretnem upravnem postopku izdaje soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času gostinskega obrata. V svoji pritožbi stranka v postopku od drugostopenjskega organa zahteva, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugodi prvotni vlogi, s katero je stranka v postopku zahtevala podaljšanje obratovalnega časa ob petkih in sobotah do 03.00 ure naslednjega dne, vse ostal dni pa do 24.00 ure. Zahteva se zavrne kot neutemeljena, saj je iz zapisnika ustne obravnave razvidno, da je na ustni obravnavni stranka v postopku spremenila svojo vlogo tako, da je zahtevala podaljšanje obratovalnega časa ob petkih in sobotah do 02.00 ure naslednje dne, s čimer se stranski udeleženci niso strinjali, vse ostale dni pa do 23.00 ure, s čimer so se stranski udeleženci strinjali. Skladno z 133. členom ZUP lahko stranka v postopku spremeni postavljeni zahtevek le do izdaje odločbe na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa to ni več dopustno. Prvostopenjski organ bi moral skladno s 6. členom Pravilnika Občine Šentjernej gostinski obrat Bar B. opredeliti kot gostinski obrat, ki gostom ne nudi hrane (3. točka 2. odstavka 6. člena), in ki se mu lahko odobri podaljšani obratovalni čas ob petkih in sobotah do 02.00 ure naslednjega dne, vse ostale dni pa do 23.00 ure, ne pa kot gostinski obrat iz 4. točke 2. odstavka 6. člena. Slednja določa, da se gostinskim obratom v stanovanjskem naselju (ki so od najbližjih stanovanjskih objektov oddaljeni manj kot 100 m), ki opravljajo tudi storitve nočnih klubov in diskotek oz. obratom, ki nudijo mehansko ali živo glasbo oz. družabni program ter imajo prostor za ples, proti hrupu zaščiteni tako, da glasba ne moti bližnje okolice, prostor za nastopajoče in garderobni prostor za nastopajoče, lahko odobri obratovanje v podaljšanem obratovalnem času ob petkih in sobotah najdlje do 04.00 ure naslednjega dne, vse ostale dni pa do 01.00 ure naslednjega dne. Stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da ima gostinski obrat prostor za nastopajoče in garderobni prostor za nastopajoče, bistveno pa je, da je bilo ugotovljeno, da ni dokazano, da glasba iz lokala ne moti bližnje okolice. Iz zapisnika ustne obravnave je namreč razvidno, da neposredne sosede gostinskega obrata moti tudi glasba, ki se sliši iz lokala. Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov je potrebno ugotoviti, da pogoj, da glasba iz lokala ne moti bližnje okolice, ni dokazan, kljub nasprotnim trditvam stranke v postopku, saj izjave več stranskih udeležencev kažejo nasprotno. Drugostopenjski organ je torej navedel, da je potrebno gostinski obrat Bar B. obravnavati v skladu s 3. točko 2. odstavka 6. člena Pravilnika Občine Šentjernej, hkrati pa potrdil, da je izrek izpodbijane odločbe kljub ugotovljeni napaki pri določanju dejanskega stanja zakonit. Tožnik toži na odpravo prvostopenjske odločbe. Zakon o gostinstvu v 12. členu daje nalogo lokalni skupnosti pri določanju obratovalnega časa zato, ker pozna potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja. Sklicuje se na 4. člen republiškega pravilnika. Nikjer ni govor o upoštevanju pritožb stanovalcev, zato je toženka pri upoštevanju pritožb, ki so tudi sicer ostale zgolj na trditveni podlagi, napačno uporabila zgoraj citirana predpisa, ki jo zavezujeta ne glede na sprejeti Pravilnik Občine Šentjernej. V primeru nasprotij med navedenimi akti, se mora neposredno upoštevati hierarhični višji akt. Pravilnik lokalne skupnosti ne more dodatno zaostriti meril za izdajo soglasja. Ob upoštevanju potreb gostov, ki jih je tožnik izkazal s pisnim dokumentom, bi morala toženka njegovi vlogi v celoti ugoditi. Tožnik opozarja, da so se pritožbe sosedov izkazale za neutemeljene in je zato toženka dejansko stanje v tej smeri nepopolno in napačno ugotovila. Navedbe je treba kritično ocenjevati ter upoštevati samo v primeru, da se potrdijo z dejstvi. V konkretnem primeru temu ni tako, saj iz kršitev MNZ z dne 24. 8. 2009 izhaja, da nobena (od večjega števila prijav) od kršitve ni bila zaznana, iz obvestila Tržnega inšpektorata z dne 26. 10. 2009 pa, da ni bila izdana nobena odločba o prekršku. Ti dejstvi dokazujeta, da gre za neutemeljene prijave, česar ni mogoče argumentirati s trditvijo, da se pač nekaterih kršitev ne da dokazati. Glede nato, da so zatrjevanje kršitve ostale le na ravni trditev ene od strank v postopku, ki je za njegov izid zainteresirana, niso pa dokazane, jih občinska uprava ne bi smela upoštevati kot razlog za delno zavrnitev soglasja. Podatki o več izrečenih plačilnih nalogih v času od 3. 12. 2009 do 19. 3. 2010 že sami po sebi povedo, da ne gre za motečo dejavnost, saj ima vsak primerljiv gostinski lokal verjetno več ali vsaj toliko izrečenih plačilnih nalogov. Prav tako ni rečeno, da sta bila ravno omenjeni kršitvi razlog za motenje sosedov oziroma ni podatkov da sta plačilna naloga sploh postala pravnomočna. Plačilna naloga tudi nista bila izrečena tožniku kot gostincu. Iz izjave N.N. izhaja, da lokal njegove družine ne moti, kar postavlja pod velik vprašanj trditve D.D. in F.F. in bi bilo potrebno njune izjave in trditve še posebej kritično obravnavati.

Tožnik je tudi opozoril na dejstvo, da je bil vsem lokalom v centru Č., kjer gre za bistveno bolj strnjeno stanovanjsko območje in večje število gostov na enem mestu in s tem potencialno večje motenje nočnega miru kot v obravnavanem primeru (kjer gre za obrtno cono), odobren podaljšan obratovalni čas od petkih in sobotah do 02.00 ure, nekaterim pa tudi do 03.00 naslednje dne. Tožnik je opozoril na neenako obravnavanje enakih primerov in s tem kršitev Ustave RS, kar nenazadnje vpliva tudi na konkurenčnost in s tem izpad prometa v lokalu tožnika. Tudi v primeru ostalih lokalov so bile namreč podane pritožbe sosedov, kar ni vplivalo na odločitev občinske uprave. Tožnik nima uradnih podatkov o pritožbah glede drugih lokalov, priložil pa je v upravni spis dva članka iz Dolenjskega lista, ki to dejstvo dokazujeta (predvsem rubrika „Halo, tukaj bralec Dolenjca“ - glede lokala bar Ž.). Ker se toženka glede tega odločilnega dejstva sploh ni izjasnila, gre ponovno za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter bistveno kršitev iz 7. točke 237 ZUP, saj se odločbe sploh ne da preizkusiti. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da se izpodbijani akt odpravi, zadeva pa vrne v ponovljen postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je toženka upoštevala podatke, ki so bili posredovani s strani policije, da sta bili v času od 3. 12. 2009 in 19. 3. 2010 obravnavni dve kršitvi javnega reda in miru in sicer dne 1. 1. 2010 sta bili dvema kršiteljema izdana plačilna naloga zaradi kršitve javnega reda in miru ter dne 14. 3.2010 je bil enemu kršitelju izdan plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru. Navedena dejstva dokazujejo, da so trditve in izjave stranskih udeležencev utemeljene, in ne gre za pritožbe samo zaradi zamer in drugih interesov, tako kot neutemeljeno zatrjuje tožnik. N.N. z izjavo navaja, da izjava ni za javno objavo in se ne sme uporabiti v morebitnih sodnih sporih v takih primerih je neveljavna. Iz navedenega izhaja, da je bilo na drugi stopnji pravilno postopano, ko izjavi N.N. ni bila dana teža odločilnega dejstva. Trditev, ki jo tožnik navaja, da toženec neenako obravnava enake primere, je nepravilna. Občina Šentjernej ob prejemu vloge presoja posamičen primer samostojno. V skladu z določbami Pravilnika Občine Šentjernej je nato izdano soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času ali pa soglasje ni izdano. Sam članek v katerem koli časopisu pa ni zadosten dokaz. Katera so tista dejstva, ki jih mora Občina Šentjernej upoštevati ob izdaji soglasja k podaljšanju obratovalnega časa gostinskega obrata, pa določa 5. člen Pravilnika Občine Šentjernej.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče lahko sledi utemeljitvi prvostopenjskega organa in dopolnitvi obrazložitve drugostopenjskega organa glede na pritožbene ugovore, kajti drugostopenjski organ je pravilno odgovoril na pritožbene ugovore glede izvajanja dokazov v zvezi s pritožbami prizadetih sosedov, ki so bile kot dokaz predložene v dokaznem postopku ter glede spremembe zahtevka po izdaji odločbe. Obrazložitvi tožene stranke pa sodišče dodaja, da nasprotja med Pravilnikom (ministrstva) in Pravilnikom Občine Šentjernej ni, kajti v 3. odstavku 4. členu Pravilnika je določeno, da mora pristojni organ občine pri izdaji soglasja za podaljšanje obratovalnega časa upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja; pojem „značilnost območja“ pa pomeni tudi značilnosti glede na naravo naselja oziroma bivalne okoliščine, vezane na različne vidika varstva zasebnosti (35. člen Ustave) stanovalcev v neposredni bližini javnega lokala. Te vidike je namreč treba upoštevati že neposredno na podlagi Ustave (1. odstavek 15. člena Ustave), kajti svobodna gospodarska pobuda je omejena z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave) in v okviru te javne koristi je pristojni organ samo delno ugodil predlogu tožnika za podaljšanje obratovalnega časa in je po oceni sodišča uravnoteženo upošteval tako podjetniške interese tožnika, kot interese prizadetih strank. Zakonodajalec je dal pooblastilo ministru za gospodarstvo, da določi obratovalni čas gostinskih obratov (1. odstavek 12. člena ZGos), vendar je dal tudi zakonsko pooblastilo občinam, da lahko sprejmejo akt, v katerem glede na potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja v skladu s predpisom iz prvega odstavka tega člena določijo podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa. Tudi Pravilnik v določilu 2. odstavka 4. člena določa, da gostinec lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje pristojnega organa občine, ki o tem odloča na podlagi meril iz 3. odstavka 12. člena ZGos. Merila iz 3. odstavka 12. člena ZGos pa so merila samoupravne lokalne skupnosti. Ker je predmetno področje stvar (primarnega) urejanja samoupravnih lokalnih skupnosti, v skladu z podzakonskim aktom ministra, ima tožena stranka glede iskanja ustreznega ravnotežja med nasprotujočimi interesi podjetnika in stanovalcev v bivalnem naselju določeno polje proste presoje, v katero sodišče poseže samo, če bi bila odločitev očitno nerazumna oziroma neuravnotežena. Taka pa izpodbijana odločitev ni. Ugovor glede zatrjevanega neenakega obravnavanja je sicer pravno relevanten (14. člen v zvezi z 74. členom Ustave), ker prepoved diskriminacije podjetnikov glede podaljšanja obratovalnega časa veže tudi organ, ki odloča v postopku. Vendar je tožnik ta ugovor v pritožbi in v tožbi do tolikšne mere pavšalno postavil, saj ni predložil potrebnih dejstev, ki bi izkazovala, da je tožena stranka v tožnikovem primeru odločila drugače kot v nekem drugem konkretnem primeru z bistveno enakim dejanskim stanjem, da sodišče na tej trditveni podlagi ni moglo oceniti, da obstaja domneva o obstoju neenakega obravnavanja oziroma diskriminacije zaradi izpodbijane odločbe. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Ta odločitev pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).