Jedro

Tožba je vložena na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS, ki župana pooblašča, da začne postopek pri tem sodišču, če občinski svet tudi po tem, ko je župan zadržal izvajanje njegove odločitve, sprejme enako odločitev. Navedena določba je v razmerju do določb ZUS-1 o dopustnosti tožbe specialna in samostojno ureja dopustnost sprožitve upravnega spora.

Tožbeni očitek, da bi se ob upoštevanju demokratičnih standardov odločanja v postopku imenovanja občinski svetnik, o katerem se glasuje, moral vzdržati oziroma izločiti iz glasovanja, ni utemeljen. Da bi zatrjevani osebni interes posameznih članov občinskega sveta, ki bi po mnenju tožnika narekovali njihovo izločitev, vplival ali mogel vplivati na sprejeto odločitev o imenovanju članov komisije, tožnik niti ne zatrjuje; navedenega, ob nespornem rezultatu glasovanja, pa tudi sodišče ne ugotavlja.

Po določbi drugega odstavka 30. člena ZLS imenuje občinski svet člane komisij in odborov izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar največ polovico članov. Navedena določba omejuje število članov komisij in odborov iz vrst občanov, ki niso člani občinskega sveta, ne določa pa njihovega najmanjšega števila in torej ne izključuje imenovanja članov komisije izključno izmed članov občinskega sveta. Drugače od tega po določbah 24. člena občinskega statuta in 60. člena poslovnika občinskega sveta člane odborov in komisij imenuje občinski svet izmed svojih članov in največ polovico članov izmed drugih občanov, zato je očitek o neskladnosti izpodbijanega sklepa z navedeni določbami utemeljen.

Utemeljen je ugovor nepravilnosti postopka imenovanja. V zadevi ni spora o tem, da je toženka imenovala člane komisije na predlog, ki ga ni pripravila komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja kot pooblaščeni predlagatelj v postopku imenovanja. Izpodbijani sklep, sprejet na podlagi predloga neupravičenega predlagatelja, je nezakonit, kar je ob ugotovljeni nepravilni sestavi komisije dodaten razlog za njegovo odpravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Občinskega sveta Občine Kostanjevica na Krki o imenovanju članov delovne komisije za pregled izvedenih postopkov in vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje z dne 29. 12. 2014 in sklep Občinskega sveta Občine Kostanjevica na Krki o imenovanju članov delovne komisije za pregled izvedenih postopkov in vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje z dne 19. 2. 2015 se odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi odprave sklepa o imenovanju članov delovne komisije za pregled izvedenih postopkov in vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, ki ga je Občinski svet sprejel dne 19. 12. 2014 in zoper sklep z dne 19. 2. 2015, s katerim je Občinski svet po zadržanju izvajanja prvotnega sklepa ponovno sprejel enako odločitev. Sklepa izpodbija na podlagi šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) kot neskladna s prvim odstavkom 24. člena Statuta Občine Kostanjevica na Krki, 60. členom Poslovnika Občinskega sveta Občine Kostanjevica na Krki in demokratičnimi pravili sprejemanja odločitev, po katerih se tisti, o katerem se glasuje, ima pa pravico glasovanja, vzdrži glasovanja oziroma se iz njega izključi. 2. Z izpodbijanim sklepom je komisija imenovana v očitnem nasprotju z določbo 60. člena Poslovnika, ki ga je tožnik navajal že kot razlog za zadržanje sklepa, in katere dikcija je zajeta tudi v prvem odstavku 24. člena Statuta. Po navedeni določbi člane odborov in komisij imenuje občinski svet izmed svojih članov in največ polovico članov izmed drugih občanov, predlog kandidatov za člane pa pripravi Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Po izpodbijanem sklepu so v komisijo imenovani izključno člani tožene stranke. Ključno pa je tudi, da predloga kandidatov za člane komisije ni pripravila Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Člani občinskega sveta, ki jih tožnik poimensko navaja, so vložili predlog za sklic izredne seje z dnevnim redom, v katerem so sebe predlagali in nato izglasovali v komisijo za pregled izvedenih postopkov in vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, za katero so osebno zainteresirani.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma opozarja, da pisni sklep o zadržanju sklepa ni bil izdan in da jo je tožnik s svojo odločitvijo le ustno seznanil na seji. Tožnik po mnenju tožene stranke tudi ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje sklepov, ker izpodbija le sklepa o imenovanju članov komisije, ne pa tudi sklepov o njeni ustanovitvi in določitvi njenih nalog.

4. Neskladnost sklepa s prvim odstavkom 24. člena Statuta tožnik zatrjuje šele v tožbi. Pred tem se je namreč vedno skliceval na ogrožanje obrambe občine v prekrškovnem postopku. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta skladno s Statutom, Poslovnikom in Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). Člane komisij in odborov imenuje občinski svet izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar izmed drugih občanov največ polovico članov (drugi odstavek 30. člena ZLS). Delovna telesa občinskega sveta so torej lahko sestavljena izključno iz članov občinskega sveta, imenovanje članov izmed drugih občanov pa je v diskrecijski pravici občinskega sveta. V zvezi s predlogom za imenovanje pa je potrebno izhajati iz določb drugega odstavka 30. člena ZLS, iz katerih ne izhaja obveznost, da predlog za imenovanje članov lahko pripravi zgolj komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. Očitek tožnika, da članov ni predlagala mandatna komisija, se tako izkaže za brezpredmeten. Tudi navedbe o kršitvi demokratičnih pravil sprejemanja odločitev ne zdržijo resne pravne presoje. Bistvo demokratičnega principa je zajeto v določbah prvega odstavka 35. člena ZLS in 10. člena Statuta, iz katerih izhaja, da člani občinskega sveta sprejemajo odločitve z večino opredeljenih glasov navzočih članov v skladu s splošno veljavnimi pravimi načeli. Ob glasovanju je bilo prisotnih 7 članov občinskega sveta, za (sporno) odločitev je glasovalo 7 članov. To pomeni, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta z večino glasov, predpisano v 10. členu Statuta (Občinski svet šteje deset članov, drugi odstavek 12. člena Statuta).

5. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne s stroškovno posledico za toženo stranko.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožba je vložena na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS, ki župana pooblašča, da začne postopek pri tem sodišču, če Občinski svet tudi po tem, ko je zadržal izvajanje njegove odločitve, sprejme enako odločitev. Navedena določba je v razmerju do določb Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o dopustnosti tožbe specialna in samostojno ureja dopustnost sprožitve upravnega spora. Procesne predpostavke po navedeni določbi so po presoji sodišča izpolnjene, saj je bil izpodbijani sklep izglasovan, po zadržanju njegovega izvajanja pa ponovno izglasovan, kar tudi ni sporno. Ker odločitev tožnika o zadržanju izvajanja sklepa, ki je razvidna iz zapisnika 2. izredne seje Občinskega sveta, ki je potekala 29. 12. 2014, ni predmet upravnega spora, pa se sodišče v vprašanje oblike, v kateri je bila odločitev sprejeta oziroma bi morala biti sprejeta, ni spuščalo.

8. Iz navedenega zapisnika obenem sledi, da je odločitev o zadržanju sklepa utemeljena (tudi) z njegovo neskladnostjo s 60. členom Poslovnika. Ob dejstvu, da je navedena določba v celoti povzeta iz 24. člena Statuta, tudi ni mogoče slediti navedbi tožene stranke, da tožnik neskladnost sklepa s 24. členom Statuta prvič zatrjuje šele v tožbi.

9. Tožbeni očitek, da bi se ob upoštevanju demokratičnih standardov odločanja v postopku imenovanja občinski svetnik, o katerem se glasuje, moral vzdržati oziroma izločiti iz glasovanja, po presoji sodišča ni utemeljen. Stališče je v nasprotju z zakonsko ureditvijo imenovanja članov komisij in odborov občinskega sveta, po kateri člane odborov in komisij imenuje občinski svet izključno ali pretežno izmed svojih članov s predpisano večino glasov. Da bi zatrjevani osebni interes posameznih članov občinskega sveta, ki bi po mnenju tožnika narekovali njihovo izločitev, vplival ali mogel vplivati na sprejeto odločitev o imenovanju članov komisije, tožnik niti ne zatrjuje, navedenega pa, ob nespornem rezultatu glasovanja, tudi sodišče ne ugotavlja.

10. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZLS, na katero se sklicuje tožena stranka, imenuje občinski svet člane komisij in odborov izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar največ polovico članov. Navedena določba torej omejuje število članov komisij in odborov iz vrst občanov, ki niso člani občinskega sveta, ne določa pa njihovega najmanjšega števila in torej ne izključuje imenovanja članov komisije izključno izmed članov občinskega sveta. Drugače od navedenega po določbah 24. člena Statuta in 60. člena Poslovnika člane odborov in komisij imenuje občinski svet izmed svojih članov in največ polovico članov izmed drugih občanov, zato je očitek neskladnosti izpodbijanega sklepa z navedeni določbami utemeljen.

11. Utemeljen je tudi ugovor nepravilnosti postopka imenovanja. Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je kot obvezna komisija občinskega sveta predpisana že v prvem odstavku 30. člena ZLS. Po 24. členu Statuta navedena komisija pripravi predlog kandidatov za člane odborov in komisij občinskega sveta, po 60. členu Poslovnika pa imenuje svet člane odborov in komisij na predlog Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je tožena stranka imenovala člane komisije na predlog, ki ga ni pripravila Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja kot pooblaščeni predlagatelj v postopku imenovanja. Izpodbijani sklep, sprejet na podlagi predloga neupravičenega predlagatelja, je nezakonit, kar je ob ugotovljeni nepravilni sestavi komisije dodaten razlog za njegovo odpravo.

12. Ker so tožbeni ugovori po navedenem utemeljeni, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijana sklepa odpravilo na podlagi 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13), po katerem se, če je zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

14. O stroških začasnega zastopnika tožene stranke bo odločeno s posebnim sklepom.