Jedro

365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Prerekanje terjatev s strani tožene stranke oziroma njenega likvidacijskega upravitelja ne predstavlja ravnanja po 365. členu OZ, ki bi pretrgalo zastaranje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka prvostopenjske odločbe) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 11. 9. 2015 sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe za znesek 24.673,40 EUR s pripadki postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom zneske, ki izhajajo iz II. točke izreka, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2014 do plačila, v roku petnajst dni (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 13.936,10 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, to je zoper II. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da instančno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka vztraja pri podanem ugovoru zastaranja in se sklicuje na že podane trditve in predlagane dokaze. Dodatno prereka odločitev prvostopnega sodišča, ki je v 8. točki obrazložitve ugotovilo, da tožbeni zahtevek upoštevajoč 365. člen OZ ni zastaral, ker je najkasneje 9. 3. 2010 prišlo do pretrganja zastaranja. To ni res, saj je v navedenem členu OZ določeno, da se zastaranje pretrga z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Dne 9. 3. 2010, ko naj bi prišlo po oceni sodišča do pretrganja zastaranja, tožniki niso opravili nobenega dejanja, do pretrganja zastaranja navedenega dne ni moglo priti. Dejanje je tega dne opravila tožena stranka, ki je prerekala terjatve tožnikov, to pa ne more pomeniti pretrganja zastaranja. Ravnanje tožene stranke v drugih postopkih ne more imeti nobenega vpliva na podani ugovor zastaranja v tej zadevi. Višino škode so tožniki poznali in jo podali že v prijavi terjatve v postopek redne likvidacije tožene stranke dne 24. 11. 2008. Utemeljevali so jo s poročili o rezultatih vrednotenja nepremičnin, ki jih je 28. 10. 2008 izdelal izvedenec J. L. Iz tožbe v tej zadevi je razvidno, da postavljeni tožbeni zahtevek tožniki po višini utemeljujejo s sklicevanjem na poročila z dne 28. 10. 2008 izvedenca J. L. Škoda, ki jo tožniki uveljavljajo, je nastala že pred 28. 10. 2008, povzročitelj škode je bil takrat tožnikom že znan, tožba, vložena 30. 1. 2012, je bila vložena po poteku treh let od nastanka škode in je zato tožbeni zahtevek zastaran. Tožena stranka se sklicuje tudi na svoje navedbe, ki jih je utemeljevala s sklicevanjem na sodne odločbe, iz katerih je razvidno, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja, pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pa je bistveni pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Škoda, ki jo tožniki uveljavljajo v tem postopku, jim je bila znana najkasneje 24. 11. 2008, ko so podali prijavo terjatve v postopku likvidacije tožene stranke. Višina prijavljenih terjatev v postopku redne likvidacije je povsem enaka tožbenim zahtevkom tožnikov v tem postopku. Gre torej za zastaranje terjatev. O teh navedbah se prvostopenjsko sodišče sploh ni izreklo in ni obrazložilo, zakaj navedene sodne prakse ni upoštevalo (sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2005 in II Ips 55/2009, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1141/2011 in sodba Višjega sodišča v Celju Cp 786/2008). Tožena stranka poudarja tudi, da iz opravljenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da tožnikom odškodninsko odgovarja. Sodišče v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza, kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala odškodninski odgovornosti. Sodišče je le vpogledalo v izvedensko poročilo M. K. in v poročilo N., ki sta bili izdelani v zadevi III P 1001/1998 v letu 2000, kar pomeni, da gre za petnajst let stari izvedenski mnenji, to ne more zadostiti standardu prave dokazne ocene. Tožena stranka je pravočasno zatrjevala, da že dalj časa do posedanja terena ne prihaja več, tega dejstva tožniki niso prerekali. Do poškodb na nepremičninah tožnikov zato ne more priti. O teh bistvenih okoliščinah sodišče ni izvedlo nobenega pravega dokaza, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je pravočasno nasprotovala upoštevanju petnajst let starih izvedenskih mnenj, ki v tej zadevi ne morejo biti merodajna, saj se je v tem času stanje bistveno izboljšalo. Sodišče je mnenja le vpogledalo in jih ni prebralo. Tožena stranka prereka ugotovitev sodišča, da je izvedenec B. G. ugotovil, da se sporni objekti tožnikov nahajajo na območju, kjer se površina pogreza, saj v tej smeri izvedenec ni opravil nobenega dejanja, nobene preiskave in nobenih poizvedovanj. Zahtevek iz naslova posredne škode je neupravičen. Sodišče je zapisalo, da posredna škoda pomeni oceno vrednosti, ki jo nepremičnina utrpi in se izrazi kot zmanjšanje tržne vrednosti nepremičnine, ki se nahaja na terenu, ki še ni stabiliziran. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je teren stabiliziran, tožniki tega niso ovrgli. Ker je teren stabilen, ni podan predpogoj za nastanek posredne škode. Nepravilen je tudi izračun škode, saj ne temelji na tržni vrednosti nepremičnin tožnikov, ampak na posplošeni vrednosti nepremičnin, ki jih je za druge potrebe ugotovila Geodetska uprava RS. Teh vrednosti tožena stranka ne sprejema, saj jih na trgu v Z. ni mogoče doseči. Neutemeljena je tudi navedba sodišča, da se te cene upoštevajo pri odmeri davka na promet nepremičnin, saj se pri odmeri davka kot osnova za vrednost nepremičnine sprejme tudi napovedana vrednost nepremičnine v višini 80% vrednosti po GURS-u in ne njene 100% vrednosti. Tržna vrednost nepremičnin tožnikov ne odstopa od tržne vrednosti lastnikov nepremičnin izven tega območja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava in napačno stališče sodišča prve stopnje, da je prišlo 9. 3. 2010 do pretrganja zastaranja. Pravilne so trditve tožene stranke, da je 9. 3. 2010 ravnanje opravila tožena in ne tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so tožniki 9. 3. 2010 od likvidacijskega upravitelja tožene stranke prejeli obvestilo, da prereka njihove terjatve. Pritožba ima prav, da takšnih ugotovitev ni mogoče subsumirati pod 365. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ta namreč določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Prerekanje terjatev s strani tožene stranke oziroma njenega likvidacijskega upravitelja ne predstavlja ravnanja po 365. členu OZ, ki bi pretrgalo zastaranje. Ravnanje tožene stranke v drugih postopkih pa, kot pravilno navaja pritožba, ne more imeti vpliva na ugovor zastaranja v tej pravdni zadevi.

6. Zaradi zmotnega zaključka, da tožbeni zahtevki tožnikov niso zastarali, kar je 9. 3. 2010 prišlo do pretrganja zastaranja, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do drugih navedb tožene stranke v zvezi z zatrjevanim zastaranjem zahtevkov in ni navedlo razlogov o določilnih dejstvih. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je namreč v postopku poleg navedb, ki jih je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo, navajala tudi, da je bila škoda v zneskih, ki jih tožniki zahtevajo v tej zadevi, tožnikom znana že več ko tri leta pred vložitvijo tožbe, torej že pred 30. 1. 2009, ker so tožniki podali prijavo terjatev toženi stranki že 24. 11. 2008. Zahtevali so povrnitev škode na njihovih nepremičninah, nastale zaradi rudarjenja (neposredno in posredno škodo). Škodo v enaki višini zahtevajo tožniki tudi v tej pravdni zadevi. Višino škode so tožniki v prijavi terjatev utemeljevali s poročili o rezultatih vrednotenja nepremičnin, ki jih je 28. 10. 2008 izdelal izvedenec J. L. iz I., torej je škoda, ki jo tožniki uveljavljajo, nastala že pred 28. 10. 2008. O teh trditvah tožene stranke se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo. Sledilo je le trditvam tožnikov, da je neutemeljena trditev tožene stranke, da naj bi bila škoda znana že 24. 11. 2008, ker je škodo ugotovil šele izvedenec B. G. na dan 10. 10. 2014. V zvezi s tem pa tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na usklajeno sodno prakso, po kateri je v primeru sukcesivno nastajajoče premoženjske škode pravočasno sodno uveljavljanje že nastale škode pogoj za uveljavljanje povračila nadaljnje škode.

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno odločiti o ugovoru zastaranja. V sodbi bo moralo navesti pravno odločilna dejstva in se opredeliti do vseh relevantnih navedb tožene stranke v zvezi s tem ugovorom. Sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Ker je bila razveljavitev potrebna iz že navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.