Jedro

V času izdaje sklepa o predhodni odredbi tožena stranka ni izkazala za verjetno, da bi bila vtoževana terjatev že plačana oziroma dovolj zavarovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi z dne 17. 6. 2014 zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog tožene stranke za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitev opravljenih dejanj (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15-tih dni tožeči stranki povrne stroške odgovora na ugovor zoper sklep o predhodni odredbi ter stroške odgovora na predlog za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitev opravljenih dejanj, v skupni višini 675,15 EUR spp (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se v celoti pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da ugodi ugovoru toženih strank zoper sklep o razširitvi zavarovanja po predhodni odredbi ter predlogu za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo, kot tudi predlogu za razveljavitev opravljenih dejanj, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogoji za predhodno odredbo še vedno obstajajo in trajajo, ne glede na to, da so se tekom obravnavanja zadeve končali in začeli sodni postopki, ki v celoti zavračajo tezo tožeče stranke, vsa ta nova dejstva pa predstavljajo odločilno dejansko stanje, ki ga sodišče zaradi svojega spornega postopanja v celoti prezre. Prvo sodišče izhaja iz teze, ki je že davno presežena, in sicer, da naj bi tožeča stranka, kot verjetno uspela dokazati nevarnost, da bo uveljavitev (zatrjevane) terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče pri tem izhaja v celoti iz dejstva, da sta toženca sporno stanovanje z darilno pogodbo prenesla na hčerko. Vendar pa sta toženca že v ugovoru navedla, da lastninske pravice na hčer nista prenesla zato, da bi zmanjšala svoje premoženje, temveč izključno iz razloga, ker sta želela preprečiti, da bi D. V., zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o., ki je s cesijo prenesel terjatev na družbo I. d.o.o., vlamljal v stanovanje in menjaval ključavnice. Toženca sta v dokaz teh navedb priložila sodno odločbo, ki doslej sodišču še ni bila znana, in v celoti pritrjuje njunim navedbam. Toženca sta opozorila tudi na zaključek sodnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I P 1832/2011, kjer je najemnik stanovanja V. S. zoper toženca vložil tožbo zaradi motenja posesti, in je bil zahtevek v celoti zavrnjen. V zvezi z razširitvijo predhodne odredbe in dodatnim sredstvom zavarovanja, to je predznambo zastavne pravice pri nepremičninah v lasti tožencev, sta toženca izpostavila, da je vrednost vseh nepremičnin, navedenih v izpodbijanem sklepu, zanemarljiva in za morebitno poplačilo terjatve v izvršbi povsem nepomembna. Toženca šikanozni namen in zavajanja s strani tožeče stranke dodatno utemeljujeta z očitano kontradiktornostjo, ki jo je moč zaznati v navedbah in ravnanjih tožeče stranke. Ta namreč v odgovoru na pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2283/2011 z dne 29. 11. 2011 navaja, da je stanovanjska hiša na naslovu Š. preobremenjena s hipoteko in da je tako edini vir za poplačilo sporne terjatve stanovanje v V. Tožeča stranka pa sedaj za potrebe razširitve zavarovanja po predhodni odredbi navaja ravno nasprotno, in sicer da je nujno potrebna razširitev zavarovanja tudi na hišo. Toženca tudi menita, da so v konkretnem primeru podani vsi razlogi za ustavitev postopka s predhodno odredbo. Sklep o predhodni odredbi z dne 5. 10. 2011, dopolnilni sklep z dne 28. 10. 2011, kot tudi sklep o dodatnem zavarovanju z dne 17. 6. 2014, v celoti temeljijo na dejanskem stanju, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, torej da ima družba I. d.o.o. terjatev do tožencev v višini 105.147,98 EUR s pp, kar naj bi izhajalo iz sklenjene prodajne pogodbe z dne 14. 8. 2007 in aneksa k tej pogodbi. Vendar toženca že od samega začetka zatrjujeta, da ničesar ne dolgujeta družbi D. d.o.o., s katero je bila sklenjena prodajna pogodba oziroma družbi I. d.o.o., na katero je bila cedirana terjatev. Obveznost tožencev do družbe D. d.o.o. je namreč še pred odstopom terjatve tožeči stranki v celoti ugasnila, zato D.d.o.o. na tožečo stranko ni mogla prenesti vtoževane terjatve, ki v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve ni več obstajala. Da terjatev ne obstoji več, pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da imata toženca pripoznano terjatev do družbe D. d.o.o. Opozarjata, da sta zoper družbo D. d.o.o. dne 25. 2. 2014 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zaradi plačila 342.412,88 EUR s pp. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe je natančno in jasno obrazložen dejanski potek dogodkov, predlagani so dokazi, iz katerih nedvomno izhaja dejstvo, da sta toženca družbi D. d.o.o. v celoti poravnala svoje obveznosti že leta 2007, torej že mnogo pred izdajo sklepa o predhodni odredbi in je bila terjatev ob izdaji prvotnega sklepa o predhodni odredbi dne 5. 10. 2011 že plačana. Z odreditvijo zavarovanja tožencema nastaja škoda, ki je večja od tiste, ki bi ji bil v dani situaciji brez zavarovanja izpostavljen tožnik.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožeča stranka je kot upnica dne 17. 6. 2011 vložila predlog za zavarovanje s predhodno odredbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 10. 2011 izdalo predhodno odredbo, s katero je v zavarovanje denarne terjatve v višini 105.147,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do plačila, proti toženima strankama dovolilo zavarovanje s prepovedjo, da dolžnika toženih strank (N. d.d. in S. d.d.) opravita kakršno koli izplačilo toženima strankama ali komu drugemu po njunem nalogu. Z dopolnilnim sklepom z dne 28. 10. 2011 je sodišče prve stopnje dopolnilo sklep o predhodni odredbi z dne 5. 10. 2011 tako, da je v zavarovanje upnikove terjatve dovolilo zavarovanje s prepovedjo dodatno navedenim organizacijam za plačilni promet za kakršna koli izplačila dolžnikoma oz. komu drugemu po njunem nalogu. S sklepom z dne 29. 11. 2011 je prvo sodišče ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi z dne 5. 10. 2011 in dopolnilni sklep z dne 28. 10. 2011 zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 611/2012 dne 28. 3. 2012. Tožeča stranka je nato z vlogo z dne 21. 5. 2014 predlagala razširitev zavarovanja s predhodno odredbo še na druge TRR račune toženih strank in na predznambo zastavne pravice na nepremičninah v so(lasti) toženca S. B. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 6. 2014 predlogu ugodilo z utemeljitvijo, da zavarovanje, ki je bilo odrejeno s sklepoma z dne 5. 10. 2011 in z dne 29.11.2011 ne zadostuje za zavarovanje tožnikove denarne terjatve, ker iz dopisov organizacij za plačilni promet (bank) izhaja, da na račune, ki so bili predmet sklepa o zavarovanju, ni bilo prilivov oziroma, da so ti računi zaprti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 8. 9. 2014 ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi z dne 17. 6. 2014 zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog tožene stranke za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitev opravljenih dejanj.

5. Težišče pritožbenih navedb so materialnopravni ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki pa jih v ugovornem postopku zoper sklep o razširitvi zavarovanja z novim sredstvom zavarovanja dolžnik ne more več uveljavljati. Predhodna odredba z dne 17. 6. 2014 namreč nima samostojne narave, saj je bilo o obstoju pogojev za izdajo predhodne odredbe v smislu 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, že pravnomočno odločeno (sklep o predhodni odredbi z dne 5. 10. 2011 z dopolnilnim sklepom z dne 28. 10. 2011, sklep z dne 29. 11. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 3. 2012), zaradi česar teh pogojev sodišču prve stopnje ob izdaji sklepa z dne 17. 6. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje le razširilo zavarovanje z novimi sredstvi zavarovanja, ne bi bilo potrebno ponovno preizkušati.

6. Zoper takšen sklep lahko dolžnik ugovarja le, če bi že odrejena sredstva zavarovanja zadoščala za zavarovanje upnikove terjatve. Sodišče namreč lahko dovoli novo sredstvo izvršbe, če ugotovi, da s prejšnjim sredstvom upnik ne bo prišel do popolnega plačila svoje terjatve. Iz dopisov organizacij za plačilni promet izhaja, da na račune, ki so bili predmet sklepov o zavarovanju, ni bilo prilivov, oziroma so ti računi zaprti, zato odrejeno zavarovanje ne dosega svojega namena, in je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo predlogu, da se zavarovanje razširi na druge TRR račune toženih strank in na predznambo zastavne pravice pri nepremičninah v solasti drugega toženca, ne glede na v pritožbi zatrjevano dejstvo, da upnikova terjatev z zadnjim sredstvom, glede na nizko vrednost nepremičnin, ne bo v celoti poplačana oziroma ne bo zadoščala za poplačilo upnikove terjatve.

7. Na podlagi druge točke prvega odstavka 264. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v času izdaje sklepa o predhodni odredbi tožena stranka ni izkazala za verjetno, da bi bila vtoževana terjatev že plačana oz. dovolj zavarovana.

8. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Tudi tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni pripomogel k odločitvi v zadevi.