Jedro

Posamezni dediči imajo do razdelitve zapuščine oziroma denacionaliziranega premoženja (zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja v konkretnem primeru še ni končan) pravico do tožbe za varstvo skupne lastnine v dediščinski skupnosti. Zaradi narave tega materialnopravnega razmerja pa morajo tožniki, ki niso (nujno) vsi dediči pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, tožbeni zahtevek oblikovati tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, tudi tistih, ki se tožbi niso pridružili, ker v konkretnem primeru še niso določeni.

Novi lastnik stanovanja (denacionalizacijska upravičenca oziroma po njiju dediči) je v razmerju do najemnika vstopil v pravni položaj prejšnjega lastnika. Za presojo odpovedi konkretnega najemnega razmerja je odločilno, da je šlo za krivdno odpoved zaradi neplačevanja najemnine oziroma nedopustitve vstopa v stanovanje. V takem primeru ključno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev sklenjene najemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba zoper V. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., III. in IV. točki izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan prvi tožnici povrniti 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka in dedičem po pokojni drugi tožnici prav tako 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo (tri) primarne tožbene zahtevke na izpraznitev in izročitev nepremičnine - posameznega dela stavbe z ID znakom 000-1061-3, tj. stanovanja v I. nadstropju stavbe T. (iz I., II. in III. točke tožbe). Zavrnilo je tudi dva podredna tožbena zahtevka na odpoved najemne pogodbe z dne 22. 9. 1999, sklenjene med Mestno občino X. kot najemodajalko in tožencem kot najemnikom, ter na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, postavljena v korist prve tožnice in tretjega tožnika za račun skupnosti dedičev po pokojnem J. J. in po pokojni R. R. (iz I. točke tožbe) oziroma v korist prve tožnice in dedičev po pokojni M. M. (iz II. točke tožbe), kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane odločbe. Nadalje je zavrnilo tožbena zahtevka iz I. in II. točke tožbe na plačilo denarnega zneska iz naslova neplačanih najemnin, prav tako postavljena v korist prve tožnice in tretjega tožnika oziroma dedičev po pokojni M. M. Ugodilo pa je (podrednemu) tožbenemu zahtevku (iz III. točke tožbe) na odpoved najemne pogodbe ter izpraznitev in izročitev spornega stanovanja v neposredno posest skupnosti dedičev po pokojnem J. J. in po pokojni R. R. (III. točka izreka). Nadalje je delno ugodilo zahtevku za plačilo zapadlih in neplačanih najemnin (v višini 2.948,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 11. 2015 dalje do plačila in 4.781,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, navedenih v IV. točki izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek prve in druge tožnice zavrnilo (V. točka izreka). V VI. točki je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke tretjega tožnika ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje (I., III., IV., V. in VI. točko izreka) se pritožuje toženec. V obširni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo odločbe tako, da se sprememba tožbe ne dopusti in se tožbeni zahtevek v celoti (v III. in IV. točki izreka) zavrne, V. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi, VI. točka pa spremeni tako, da se v celoti zavrnejo tudi tožbeni zahtevki prve tožnice kot skrbnice za posebni primer. Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo številne bistvene kršitve postopkovnih določb ter pristransko sodilo v korist tožnikov, da je napačno uporabilo materialno pravo (glede taksne obveznosti, pooblastila druge tožnice in vstopa dedičev v pravdo, aktivne in pasivne legitimacije, odpovedi najemne pogodbe) ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem glede obstoja kršitve najemne pogodbe, kar je vodilo v napačno ugoditev zahtevku za odpoved pogodbe ter izpraznitev in izročitev spornega stanovanja.

Sodišču uvodoma očita procesno napačno ravnanje v zvezi s spremembo tožbe, vključno s kršitvijo pravice do obravnavanja pred sodiščem in pravice do pravnega sredstva ter nezadostno obrazložitev sodne odločbe v tem delu.

Vztraja, da sodna taksa za tožbo oziroma za naknadno postavljene (primarne in podredne) tožbene zahtevke ni bila v celoti plačana, sodišče pa je tudi v zvezi s tem tožencu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je okoliščine glede plačila navedlo šele v razlogih izpodbijane sodbe. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je izdaja plačilnega naloga za sodno takso po spremenjenem tožbenem zahtevku v diskreciji sodišča. Meni, da ni rešeno vprašanje, kdo je prava stranka po smrti druge tožnice. Opisuje okoliščine v zvezi z neustreznim zastopanjem druge tožnice v postopku in opozarja, da odvetniška družba v času vložitve predmetne tožbe pooblastila druge tožnice za to ni imela, sodišče pa bi moralo na odpravo pomanjkljivosti pozvati neposredno drugo tožnico in od nje zahtevati odobritev opravljenega dejanja po pooblaščencu, česar pa ni storilo. Ponovno navaja, da H. H. v času vložitve tožbe ni imela položaja zakonite zastopnice niti skrbnice druge tožnice, zato njena kasnejša odobritev dejanj pooblaščenca druge tožnice nima nobenega učinka, saj ta ob dejstvu, da drugi tožnici v času vložitve tožbe ni bila odvzeta poslovna sposobnost niti ji za konkreten postopek ni bil postavljen skrbnik za posebni primer, niti ni bila potrebna. Ker tožbe ni vložila druga tožnica sama ali po svojem pooblaščencu, v tem delu tožba ni sposobna za obravnavanje in jo je treba zavreči. V VI. točki izreka sodno odločbo izpodbija iz razloga, ker meni, da bi moralo sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da je prva tožnica vložila tožbene zahtevke tudi v svojstvu skrbnice denacionaliziranega premoženja, zavrniti tudi te njene zahtevke. Ker tega ni storilo, je sodba pomanjkljiva, saj ni odločeno o vseh zahtevkih (prve tožnice).

Z izčrpnim ponavljanjem navedb, ki jih je toženec podal že v postopku na prvi stopnji, nasprotuje aktivni legitimaciji prve in druge tožnice kot dedinj po denacionalizacijskih upravičencih. Sodišču med drugim očita, da je povsem brez podlage ugotovilo, da sta prva in druga tožnica dedinji po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih. V primerih, kot je obravnavani, ko dediči po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih s sklepom o dedovanju še niso bili določeni, je po prepričanju pritožnika tožeča stranka lahko le skupnost dedičev po pokojnem zapustniku. Ravno za tak primer je ZDen2 predvidel skrbnika za poseben primer, ki v imenu in za račun neznanih dedičev opravlja posle rednega upravljanja. Kot materialnopravno zmotno izpodbija stališče sodišča, da ima skrbnik za posebne primere pooblastila iz 131. člena ZD3. Po mnenju pritožnika so za tožbo za odpoved konkretnega najemnega razmerja aktivno legitimirani le vsi dediči po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih. Ker ti še niso znani, ker s sklepom še niso bili določeni, jih v takih poslih lahko zastopa le skrbnik zapuščine na podlagi 131. člena ZD. Tožba bi bila zato pravilna, če bi jo vložila skupnost dedičev, ki bi jo zastopal skrbnik zapuščine. Skrbnik denacionaliziranega premoženja pa teh pooblastil nima, saj je pooblaščen samo za zastopanje glede poslov rednega upravljanja, kamor pa oddajanje v najem (kot tudi odpoved najemnega razmerja) po njegovem prepričanju ne sodi.

Nadalje trdi, da je sodba v III. in IV. točki izreka neizvršljiva, saj iz izreka naj ne bi bilo jasno, komu sploh lahko toženec izpolni, kar je prav tako posledica zmotne uporabe materialnega prava glede aktivne legitimacije in vloge skrbnikov.

Glede odpovedi najemne pogodbe poudarja, da je bistvo 24. člena ZDen v tem, da so najemna razmerja v postopkih vračanja nepremičnin v naravi varovana, in sicer tako tista, sklenjena za določen čas, kot tudi tista, sklenjena za nedoločen čas. Navaja, da se plačilu neprofitne najemnine ni nikoli upiral, kar izhaja iz njegovih vlog in izpovedi, vendar pa je menil, da je treba najemno pogodbo, sklenjeno z MOL, prilagoditi tako, da bi bilo jasno, kdo je najemodajalec in komu je dolžan plačevati najemnino. Sodišču očita neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za svoje zaslišanje, saj bi med drugim izpovedal, da je denar iz najemnin skrbno hranil na svojem računu, dokler ne bi bilo jasno, komu in v korist koga mora plačevati. V konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko upniki niso hoteli sprejeti izpolnitve, ampak za situacijo, ko upniki sploh niso bili znani, sporna pa je bila tudi višina najemnine, zato sodišče ni imelo podlage za zaključek, da bi v primeru položitve najemnine na sodni depozit nastopil učinek pravilne izpolnitve obveznosti. Zatrjuje, da opomin ne ustreza zahtevam iz tretjega odstavka 103. člena SZ-14. Izpolnitev, ki jo v dopisu (opominu) terjajo skrbniki v svojem imenu in za svoj račun, ne ustreza dejanskemu stanu iz 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. Sodišče je prav tako napačno presodilo, da je podan dejanski stan iz 9. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1. V tem delu je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Protispisna je ugotovitev, da toženec ni prerekal navedb tožnikov, da jim ni dopustil vstopa v stanovanje. Dejansko stanje je tako ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

3. Prva tožnica ter dediči po pokojni drugi tožnici in tretji tožnik so na pritožbo odgovorili. Menijo, da je neutemeljena in predlagajo njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper V. in VI. točko izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Toženec se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe (V. in VI. točka izreka), torej zoper odločitev, s katero je v postopku na prvi stopnji uspel. Ker za takšno izpodbijanje nima pravnega interesa (kot bo glede VI. točke natančneje pojasnjeno še v nadaljevanju obrazložitve te odločbe), njegova pritožba zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP).

6. V obravnavani zadevi so tožniki vtoževali ničnost najemne pogodbe za sporno stanovanje, ki jo je za neprofitno najemnino in za nedoločen čas dne 22. 2. 1999 Mestna občina X. sklenila s tožencem. Primarno so zahtevali izpraznitev in izročitev stanovanja ter plačilo uporabnine (najemnine), podredno pa so vložili zahtevek na odpoved najemne pogodbe. Prva in druga tožnica (ki je med postopkom umrla, na njeno mesto pa so stopili njeni še neznani dediči) sta tožbo vložili kot dedinji po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih J. J. in R. R., ki jima je bilo v denacionalizacijskem postopku sporno stanovanje vrnjeno, prva tožnica pa, poleg tretjega tožnika, (tudi) kot skrbnica denacionaliziranega premoženja. Podredni tožbeni zahtevek so utemeljevali s trditvami, da toženec ne plačuje najemnine in ne dovoli vstopa v stanovanje, s čimer krši pogodbo.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo utemeljenosti zahtevka na odpoved sporne najemne pogodbe in plačilo zapadlih zneskov najemnine. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi materialnega prava (določb SZ-1 in ZDen). Sprejeta odločitev je ustrezno obrazložena z jasnimi, popolnimi in jedrnatimi razlogi, ki jih pritožbeni očitki ne omajejo in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Ob tem velja poudariti, da se sodišče ni dolžno opredeliti prav do vseh trditev o dejstvih in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, če je mogoče iz siceršnje vsebine obrazložitve razbrati, zakaj sodišče zavrača določeno stališče. Na več mestih (smiselno) uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje ob tem tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik sodišču prve stopnje očita pristranskost oziroma kršitev pravice do poštenega sojenja. Okoliščine, ki jih zatrjuje v tej smeri, ne zadoščajo za zaključek o pristranskem odnosu sodišča do obravnavane zadeve. Nestrinjanje z načinom vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (poziv na predložitev ustreznega pooblastila za zastopanje, preverjanje plačila sodne takse, dovolitev spremembe tožbe) ne utemeljuje dvoma v nepristranskost sodišča. Pritožnikovo subjektivno prepričanje, da je sodišče pristransko, pa prav tako ne more predstavljati tehtnega razloga za dvom. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev v celoti kot pravilne, v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede spremembe tožbe

8. Toženec v pritožbi navaja, da mu ni bila dana niti ponujena možnost, da se po dovoljeni spremembi tožbe za obravnavanje pripravi, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta kršitev ni podana, saj sodišče prve stopnje ni postopalo nezakonito. Tožniki so z vlogo z dne 29. 3. 2018 poleg obstoječega postavili še dva podredna zahtevka (s podrednima zahtevkoma). Toženec je spremembi sicer nasprotoval (z vlogo z dne 25. 4. 2018 in na naroku dne 24. 5. 2018), vendar pa po spremenjeni tožbi, ki jo je sodišče na naroku dovolilo, ni prosil za dodaten čas, ki bi ga potreboval za pripravo na njeno obravnavanje (peti odstavek 185. člena ZPP). Poleg tega je šlo zgolj za spremembo upravičenca do izpolnitve (s čimer so tožniki deloma sledili ugovorom toženca, komu je dolžan izpolniti vtoževano terjatev), dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka pa sta ostali nespremenjeni, zato sodišče glede na naravo spremembe tožencu tudi ni bilo dolžno dodeljevati dodatnega roka za pripravo na spremenjen tožbeni zahtevek, saj je imel od vročitve vloge tožnikov do razpisanega naroka za to (več kot) dovolj časa. Tega tudi v pritožbi ne trdi, pa tudi sicer ne pojasni, do katerih dokazov ali stališč se ni mogel opredeliti. Glede na to, da je spremembi tožbe nasprotoval iz enakih razlogov kot prvotno postavljenemu tožbenemu zahtevku, je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče do njegovih ugovorov ni opredelilo. Pritožbeni očitek o nezadostni obrazloženosti je zato neutemeljen.

Glede sodne takse

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri sodne takse ravnalo skladno z ZST-15 in glede na vrednost spornega predmeta takso za primarni in podredni tožbeni zahtevek pravilno odmerilo ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. S tem, ko je za podredni zahtevek tožnikom naložilo v plačilo tretjino zneska sodne takse, ki bi jo dolgovali, če bi bil podredni zahtevek postavljen kot primarni, je pravilno uporabilo tretji odstavek 18. člena ZST-1, ki določa, da se za vsak naslednji zahtevek plača le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Zakaj je sodišče sodno takso za podredni zahtevek odmerilo v višini 171,00 EUR, je torej glede na podatke v spisu in vrednost podrednega zahtevka, ki jo izrecno priznava tudi sam toženec (15.000,00 EUR), v zadostni meri obrazloženo, pritožbena navedba, da sodna taksa ni bila pravilno odmerjena, pa ni utemeljena. V 19. točki izpodbijane sodbe je sodišče ob pravilni uporabi materialnopravnih določil ZST-1 pojasnilo, zakaj je sodno takso za podredni zahtevek naložilo v plačilo samo prvi tožnici. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in jim ni kaj dodati.

10. Pritožbena navajanja, da sodišče prepozno, tj. šele v razlogih izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je bila sodna taksa v celoti plačana, niso utemeljena. Namen sodne takse je namreč v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča in so odvisni od zahtevnosti sodnega obravnavanja določene zadeve kot celote. Sodne takse so zato predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje procesne discipline. Tožencu je bilo najkasneje s prejemom izpodbijane sodbe pojasnjeno, da je bila sodna taksa (v celoti) plačana, sodišče pa ga, kljub njegovim ugovorom, ni bilo dolžno med postopkom seznanjati s potrdili tožnikov o opravljenih plačilih, saj za takšno ravnanje ni (imelo) pravne podlage.

11. Kar se tiče pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče tudi za dodatno postavljene podredne tožbene zahtevke tožnikom naložiti plačilo sodne takse (ker tega ni storilo, pa naj bi bilo odločanje sodišča o teh zahtevkih neutemeljeno), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodno takso za tožbo oziroma za spremembo tožbe mogoče odmeriti tudi po tem, ko je bilo o njej že odločeno. Obveznost plačila sodne takse nastane ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Neplačilo sodne takse samo po sebi pa ne preprečuje meritornega obravnavanja vloge. Če sodišče spregleda, da taksa ni bila (v celoti) plačana ali ni bil vročen nalog za njeno plačilo, in vlogo presoja meritorno, to pomeni le, da domneva umika vloge iz tretjega odstavka 105a. člena ZPP ne pride (več) v poštev, mogoča pa je izterjava neplačane takse oziroma naknadna vročitev plačilnega naloga.6 Tudi če bi šlo v konkretnem primeru za takšno situacijo, bi bila torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je o zahtevkih vsebinsko odločalo, pravilna.

Glede pooblastila druge tožnice in vstopa dedičev v pravdo

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila druga tožnica v konkretnem postopku pravilno zastopana, pooblastilo njenemu pooblaščencu pa izkazano. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (15. in 16. točke) dovolj določno izhaja, kdaj in v kakšnem časovnem zaporedju so si sledila posamezna ravnanja sodišča in postavljene skrbnice ter pooblaščenca druge tožnice, s katerimi so bile odpravljene pomanjkljivosti v zvezi s predložitvijo ustreznega pooblastila za pooblaščeno odvetniško pisarno in zastopanjem poslovno (procesno) nesposobne druge tožnice po (sprva začasni, kasneje pa stalni) skrbnici. Pritožba v tem oziru ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka. Sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 74/2017 je neupoštevno, saj je tam sodišče obravnavalo primer pooblaščenca predlagateljice, ki to po določbah ZPP ne more biti (pravna oseba, ki ni odvetniška družba). Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre, zato ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi moralo sodišče na odobritev dejanj, opravljenih po pooblaščencu, pozvati neposredno drugo tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da strankina izrecna odobritev procesnih dejanj (v tem primeru dana po skrbnici), ki jih je v imenu druge tožnice opravil pooblaščenec, ne glede na vse učinkuje za nazaj, ter s tem dodatno utemeljilo pravilnost odločitve. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da se v primeru, ko tožbo vloži procesno nesposobna stranka, ki ji je kasneje postavljen skrbnik, pravdni postopek lahko nadaljuje, če skrbnik tako tožbo kasneje odobri (enako velja, če naknadno odobri svoje procesno dejanje stranka, ko postane sama sposobna).7 Z izrecno pisno izjavo je (naknadno) postavljena stalna skrbnica (po tem, ko je stranka torej že bila procesno nesposobna), ki je navedeno ponovila še na naroku, ki je sledil, jasno odobrila tožbo in ostala pravdna dejanja, opravljena s strani pooblaščene odvetniške pisarne, zato je pravno nerelevantno, ali je bila druga tožnica v času vložitve tožbe (še) poslovno sposobna.

13. Ne glede na navedeno pa so očitki glede nepravilnega zastopanja druge tožnice, s katerimi pritožnik smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neupoštevni in zato neutemeljeni že iz razloga, ker se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je namreč že zavzela stališče, da je namen navedene zakonske določbe v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve, kot v konkretnem primeru. V primeru, da je (četudi) nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi, zato je bilo pritožbeno zavzemanje za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na drugo tožnico (oziroma njene dediče), treba zavrniti. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče z obširnimi pritožbenimi navedbami v tej smeri ni podrobneje ukvarjalo.

14. Pritožba neutemeljeno problematizira tudi opredelitev dedičev med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrle druge tožnice kot stranke v postopku. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno zapisalo, da je postopek nadaljevalo zoper dediče po pokojni drugi tožnici, ki so v trenutku njene smrti po načelu ipso iure dedovanja vstopili v njen položaj. Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče, in sicer tudi tedaj, ko ti poimensko še niso določeni in so torej še neznani. V konkretnem primeru je bilo tej zahtevi zadoščeno. Iz uvoda izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvotna druga tožnica M. D. L. umrla in da se sodba glasi na njene poimensko še nedoločene dediče, navedeno pa je upoštevano tudi v izreku prvostopenjske sodbe. Obravnavani razlogi izpodbijane sodbe so popolni, zaradi česar jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, vsakršno njihovo dodatno pojasnjevanje pa bi bilo odveč.

Glede aktivne legitimacije

15. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri že podanih stališčih glede neobstoja aktivne legitimacije prve in druge tožnice (oziroma dedičev po njej) kot dedinj po denacionalizacijskih upravičencih. Pritožbo gradi na tezi, da so za tožbo za odpoved konkretnega najemnega razmerja aktivno legitimirani le vsi dediči po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih oziroma skupnost dedičev, ki jih mora zato, ker ti še niso znani (oziroma vsaj ne v celoti), zastopati skrbnik zapuščine, v zvezi z zahtevkom na plačilo najemnine pa lahko tudi skrbnik denacionaliziranega premoženja, ki je v skladu z zakonom (ZDen) pooblaščen (samo) za zastopanje glede poslov rednega upravljanja. Strinja se sicer s stališčem sodišča v 22. točki obrazložitve, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva, vendar pa po mnenju pritožnika navedeno drži samo za primer, ko so dediči znani, čim pa dediči še niso znani, pa za uveljavljanje zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem odreka aktivno legitimacijo osebi, ki zgolj zatrjuje, da je dedič.

16. Očitek o neobrazloženem zaključku, da sta prva in druga tožnica izkazali pravno nasledstvo po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih, ni utemeljen. Iz 23. točke izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče oprlo na izpiske iz matične knjige (priloge A4-A7), toženec pa dejstva, da sta imenovani njuni potomki, ni konkretizirano prerekal, niti ni zatrjeval oziroma predložil dokazov, ki bi njuno dedno pravico izključevali. Dokazano sorodstveno razmerje s pokojnima upravičencema v konkretnem primeru zadošča za verjetno izkazano pravno nasledstvo obeh tožnic.8

17. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da imajo posamezni dediči do razdelitve zapuščine oziroma denacionaliziranega premoženja (zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja v konkretnem primeru še ni končan) pravico do tožbe za varstvo skupne lastnine v dediščinski skupnosti. Zaradi narave tega materialnopravnega razmerja pa morajo tožniki, ki niso (nujno) vsi dediči pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, tožbeni zahtevek oblikovati tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, tudi tistih, ki se tožbi niso pridružili, ker v konkretnem primeru še niso določeni. To sta tožnici v obravnavani zadevi storili vsaj s tistim delom tožbenega zahtevka, ki se glasi na izpolnitev vtoževane terjatve skupnosti dedičev po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih (ne pa tudi v delu, ki se glasi na poimensko opredeljene tožnike). Na navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da krog dedičev tega premoženja še ni dokončno določen. Sodišče prve stopnje v okviru reševanja predhodnega vprašanja res ni ugotovilo, kdo vse so dediči pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, kar pa glede na ugotovitev, da dedinji nedvomno sta prva in druga tožnica (česar pritožba ne uspe izpodbiti), niti ni bilo potrebno. Ker sta prva in dediči po drugi tožnici od toženca zahtevali izpolnitev v korist skupnosti dedičev (izročitev spornega stanovanja oziroma plačilo denarne terjatve vsem dedičem po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih), torej v korist vseh, še neznanih, vendar določljivih dedičev, je odločitev sodišča, ki jima je aktivno legitimacijo v zvezi z varstvom skupne lastnine dedičev v dediščinski skupnosti priznalo in tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, materialnopravno pravilna.9

18. Glede na to, da je bilo zahtevku prve in druge tožnice v pritožbeno izpodbijanem delu ugodeno že v svojstvu dedinj, se pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba ukvarjati s tistimi pritožbenimi trditvami, ki izpodbijajo aktivno legitimacijo prve tožnice (tudi) kot skrbnice denacionaliziranega premoženja. Ker je prva tožnica tožbo vložila kot ena izmed dedinj in sočasno kot skrbnica denacionaliziranega premoženja, pritožbeno sodišče kot nerelevantno zavrača pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba njene zahtevke, ki jih je vložila v svojstvu skrbnice, z istimi razlogi kot zahtevke tretjega tožnika, zavrniti. Če je bila že kot dedinja upravičena uveljavljati zahtevke, ki jim je sodišče ugodilo, je pravzaprav nepomembno, ali je bila do tega upravičena tudi kot skrbnica.10

19. Vendar pa je na tem mestu vseeno dodati, da se je Vrhovno sodišče že postavilo na stališče, da je pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu ZD,11 da torej skrbi za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev oziroma upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Skrbnik izpolnjuje vse kriterije, da nastopa kot pravdna stranka in v okviru zakonskih pooblastil lahko toži in je tožen, a le v imenu dedičev. Na enak način funkcijo skrbnika za poseben primer razume tudi večinska sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pritožba pa zgolj s ponavljanjem svojih stališč ustrezno obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspe ovreči. Glede ugovora neizvršljivosti sodbe

20. Po vsem povedanem se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbenega zahtevka oziroma neizvršljivosti izpodbijanega dela sodbe (III. in IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v tem delu, kot že rečeno, pravilno oblikovan ter skladen s sodno prakso v takšnih primerih, omenjeno že v 17. točki te odločbe. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da tako oblikovan zahtevek zgolj zagotavlja izpolnitev v korist celotne skupnosti dedičev, pri čemer pravni red12 s položitvijo pri sodišču dolžniku vedno omogoča izpolnitev brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku.

Glede odpovedi najemne pogodbe

21. Tožbenemu zahtevku v III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo. V 36. do 38. točki obrazložitve je ugotovilo in ustrezno obrazložilo obstoj krivdnih razlogov za odpoved najemne pogodbe po 4. in 9. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, česar pritožba ne uspe izpodbiti.

22. Da toženec ni plačeval najemnine za sporno stanovanje, v pritožbi priznava tudi sam, razlog, ki ga za to navaja (in ki ga je zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje), pa ga ne more razbremeniti obveznosti v skladu z najemno pogodbo, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče v izpodbijani sodbi in na kar (enako kot v prejšnji točki obrazložitve) ponovno opozarja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja glede neustreznosti opomina, s katerim je bil toženec opozorjen na kršitev najemne pogodbe. Toženec je bil v skladu z zakonom v celoti opozorjen na obe kršitvi, način njune odprave in rok za odpravo. Opomin je bil tožencu poslan po prvi tožnici in tretjem tožniku kot postavljenima skrbnikoma denacionaliziranega premoženja. Vse že obrazloženo v zvezi s pravnim položajem skrbnikov v konkretni zadevi zavrača očitke, da opomina ni poslala prava stranka. Glede na to, da dediči do tedaj še niso bili določeni, sta tožnika v okviru rednega upravljanja premoženja nedvomno bila upravičena v imenu vseh še neznanih dedičev kot lastnikov stanovanja (tretji odstavek 103. člena SZ-1) ob kršitvah najemne pogodbe toženca na to opozoriti. Tudi, če bi pritrdili stališču pritožnika, da skrbnika takšnega upravičenja nista imela, pa je vsaj prva tožnica sočasno tudi kot ena izmed dedinj (in s tem ena od lastnic) takšen opomin vsekakor lahko poslala. Pritožbeno poudarjanje, da sta v opominu tožnika (po pooblaščencu) zahtevala izpolnitev na svoj račun in v svojo korist, po presoji pritožbenega sodišča navedenih zaključkov ne omaje. Kot skrbnika premoženja sta v vsakem primeru lahko delovala le v imenu in za račun dedičev, kar še toliko bolj utemeljuje dejstvo, da je bilo plačilo zapadlih najemnin zahtevano na fiduciarni račun pooblaščenca. Tako toge razlage formulacije opomina, kot jo opisuje pritožba, v fazi opozarjanja na kršitev najemne pogodbe, še preden je bil sprožen sodni postopek, pritožbeno sodišče glede na okoliščine konkretnega primera ne more sprejeti. Predhodno pisno opozorilo najemniku, ki krši najemno pogodbo, je namreč predpisano z namenom najemniku omogočiti, da v danem roku odpravi kršitev in pogodbo vzdrži v veljavi. Takšen namen pa je dosežen z opozorilom, ki je jasno in razumljivo ter vsebuje vse tri predpisane sestavine: opis kršitve najemne pogodbe, način odprave kršitve oziroma odpovednega razloga in primeren rok za odpravo kršitve. Ne glede na vse povedano pa bi se s prostovoljnim plačilom zapadlih obveznosti (bodisi tožnikoma kot skrbnikoma bodisi prvi tožnici kot dedinji) toženec svoje obveznosti v vsakem primeru razbremenil, nadaljnje posledice takšne izpolnitve pa bi bile stvar notranjega razmerja med dediči (ko bi bili določeni) v dediščinski skupnosti. Terjani znesek bi lahko tudi takoj, ko je bil seznanjen s kršitvijo, položil na sodni depozit. 23. Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da toženec na zahtevo skrbnikov ni dopustil vstopa v stanovanje, pritožbeno zatrjevanje, da naj bi navedenim trditvam nasprotoval, pa iz odgovora na tožbo, na katerega se sklicuje, ni razvidno.

24. Na koncu je treba odgovoriti še na toženčev očitek, da sodišče ni upoštevalo določbe 24. člena ZDen o varstvu najemnih, zakupnih in tem podobnih razmerij v postopku vračanja nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem. Toženec je v letu 1999 sklenil najemno pogodbo za nedoločen čas z MO X. Denacionalizacijska upravičenca pa sta dobila zadevno stanovanje v last na podlagi denacionalizacije, kar, kot določa 24. člen ZDen, na veljavno sklenjena najemna razmerja ni vplivalo. To je pomenilo, da je toženec po zamenjavi lastnika stanovanja takšno pogodbo, z vsemi njenimi sestavinami, ohranil tudi v prihodnje. Novi lastnik stanovanja (denacionalizacijska upravičenca oziroma po njiju dediči) je v razmerju do najemnika vstopil v pravni položaj prejšnjega lastnika, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Za presojo odpovedi konkretnega najemnega razmerja pa je odločilno, da je šlo za krivdno odpoved zaradi neplačevanja najemnine oziroma nedopustitve vstopa v stanovanje. V takem primeru torej ključno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev sklenjene najemne pogodbe, ne pa, kot trdi pritožnik, po njegovem mnenju neutemeljeno razlikovanje najemnih razmerij, sklenjenih za določen oziroma nedoločen čas. Ker so tožniki tožbeni zahtevek utemeljevali s krivdnimi razlogi na strani toženca, je nepomembno dejstvo, ali je bila konkretna najemna pogodba sklenjena za določen ali za nedoločen čas.

Sklepno

25. Glede na vse obrazloženo je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so podani vsi pogoji za krivdno odpoved sporne najemne pogodbe in je zahtevek na odpoved ter za plačilo zapadlih najemnin (ki ga toženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, temveč le v povezavi z odpovedjo), utemeljen.

26. Pritožba proti I., III. in IV. točki izreka izpodbijane odločbe torej ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje v tem delu tudi ob uradnem preizkusu ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP) in sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora prvi tožnici in dedičem po pokojni drugi tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tretji tožnik do stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen, saj so bili njegovi zahtevki v postopku na prvi stopnji v celoti zavrnjeni, zoper ta del zahtevka pa se toženec ni pritožil (oziroma o pritožbi toženca zoper zavrnilni del pritožbeno sodišče ni meritorno odločalo), zato tretji tožnik nima pravnega interesa za nasprotovanje toženčevi pritožbi. Pritožbeno sodišče je prvi in drugi tožnici oziroma njenim dedičem priznalo vsaki 875 točk za vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT13) in 2 % materialnih stroškov (17,5 točke), kar ob vrednosti točke 0,60 in 22 % DDV za vsako od njiju znaša 653,31 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti v roku, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991 s spremembami, v nadaljevanju ZDen. 3 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZD. 4 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami, v nadaljevanju SZ-1. 5 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1. 6 Prim. sklep VSL II Cp 3239/2014. 7 Prim. sodbo VSL IV Cp 1188/2015. 8 Prim. sklep VS RS II Ips 140/2017. 9 Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 364/2010 in sklep VS RS II Ips 283/2016. Položaj je pravzaprav podoben tistemu, v katerem ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice v celoti in na celi stvari (glej sodbo in sklep VS RS II Ips 71/2011, na katero se sklicuje že izpodbijana odločba). 10 Poleg tega zavrnilni del izreka (V. točka) zajema vse zahtevke (dele zahtevkov), ki jim ni bilo ugodeno, zato je neutemeljen očitek, da ni bilo odločeno o vseh zahtevkih prve tožnice. 11 Glej sodbo VS RS II Ips 13/2011. 12 Glej 302. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 13 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.