Jedro

Ni pravilno stališče pritožbe, češ da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje "objektiviziralo subjektivni zastaralni rok", s tem ko se je postavilo na stališče, da mora oškodovanec pri ugotavljanju obstoja in obsega škode ter povzročitelja ravnati vestno in mora storiti vse, da čimprej ugotovi vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Četudi je tožeča stranka v predmetni zadevi predložila dokaz o tem, kdaj je zvedela za povzročitelja prometne nezgode, je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavljalo, ali bi te podatke tožeča stranka lahko pridobila prej.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.382.631,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrstmi od 20.3.2001 do plačila, skupaj s stroški postopka. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 11.550,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da je odškodninska terjatev tožeče stranke do vložitve tožbe že zastarala. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da se je pri tehtanju interesa oškodovanca in odgovorne osebe ZOR odločil za ureditev dveh vrst zastaralnih rokov; tako je v 1. odst. 376. čl. določeno, da zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Oba elementa morata biti podana kumulativno in sta vezana na vednost oškodovanca - na njegovo subjektivno sfero. V 2. odst. 376. čl. ZOR pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Taka ureditev upošteva interese obeh strank; oškodovančevega z določitvijo daljšega zastaralnega roka in z opredelitvijo začetka teka z nastankom škode in ne s samim škodnim dejanjem, odgovorno osebo pa z določitvijo objektivnega in trdnega merila za opredelitev začetka teka zastaralnega roka. Lahko se zgodi, da odškodninska terjatev zaradi poteka absolutnega oz. objektivnega roka zastara še preden prične teči relativni oziroma subjektivni rok. Navedbe sodišča, da bi tožeča stranka ob vestnem ravnanju lahko izvedela za vse elemente, ki omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka najpozneje do konca leta 1999 oziroma v januarju 2000, so za tožečo stranko nesprejemljive, saj pomenijo spregled zakonske ureditve objektivnega oziroma absolutnega zastaralnega roka, ki do vložitve tožbe še ni potekel. Sodišče objektivizira subjektivni zastaralni rok. Tožeča stranka ni samo pavšalno zatrjevala, kdaj je zvedela za odgovorno osebo, temveč je predložila dokaz o tem, kdaj je zvedela za odgovorno osebo, kar je edino gotovo dejstvo. Postopek pregledovanja in sortiranja poročil oz. računov izvajalcev zdravstvenih storitev (cca 60.000 letno) ni vsakodnevno opravilo, temveč gre za paketno obdelavo podatkov za daljše časovno obdobje, včasih tudi za enoletno obdobje. Razlog je veliko število poročil oz. računov in specifičnost poslovanja med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in izvajalci zdravstvenih storitev. Tako da se postopek ugotavljanja odgovorne osebe začne šele po šestih mesecih do enega leta po prejetju poročil oz. računa. Iz poročila oz. računa za opravljene zdravstvene storitve je razvidno samo ime in priimek zavarovanca, razlog obravnave (poškodba po tretji osebi, poškodba pri delu...), opravljena storitev in višina stroškov. Glede na to, da iz poročila oz. računa zdravstvenih storitev ni razvidno, kdo je odgovorna oseba, je potrebno opraviti poizvedbe pri samem poškodovancu, na katere je potrebno včasih čakati dalj časa, glede na to, da oškodovanci nimajo interesa sodelovati pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka za potrebe Zavoda. Ko Zavod zve za škodni dogodek, je v večini primerov potrebno pridobiti še policijski zapisnik (o ogledu kraja...). Za pridobitev tega mora Zavod utemeljiti svoj pravni interes glede na to, da nima vpogleda v bazo policijskih zapisnikov, tako kot ostale zavarovalnice. Policijska postaja odgovori, pri katerem organu teče postopek oz. komu je bila zadeva odstopljena v reševanje (JT, sodnik za prekrške...). Šele te institucije ali sodišča posredujejo Zavodu pisanja, iz katerih je mogoče ugotoviti odgovorno osebo in ali obstaja temelj za regresni zahtevek. Pravno odločilno je, kdaj je tožeča stranka dejansko zvedela za škodo in tistega, ki jo je napravil, in da za ta dejstva predloži dokaze, in ne kdaj bi lahko zvedela za oba elementa odškodninske odgovornosti, vse se razume, v okviru absolutnega zastaralnega roka. Na koncu koncev pa je potreben določen čas, da se škoda stabilizira (da je zdravljenje končano) in da tožeča stranka z zahtevkom zajame čim večji delež povzročene škode. Glede na dejstvo, da je račun Z.L. Zavod prejel šele 4.4.2000, je zmotna presoja naslovnega sodišča, da sta bila oba elementa (škoda in storilec) za uveljavitev odškodninskega zahtevka objektivno podana že v letu 1999 oziroma v januarju 2000, saj zdravljenje v tistem času še ni bilo končano, kar pomeni, da še ni bil znan obseg škode oziroma se škoda še ni stabilizirala. Zaradi navedenega subjektivni zastaralni rok ni mogel začeti teči že v letu 1999 oziroma v januarju 2000, ampak kvečjemu 5.4.2000 (tožba pa je bila vložena na sodišče 4.4.2003). Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času škodnega dogodka, v 1. odst. 376. čl. določa, da zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa zastara takšna terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odst. 376. čl. ZOR). Pritožba pravilno povzema, da gre po 1. odst. 376. čl. ZOR za relativni zastaralni rok, pri katerem morata biti podana oba elementa kumulativno (vednost oškodovanca za škodo in za njenega povzročitelja) in sta oba vezana na subjektivno sfero oškodovanca; petletni rok iz 2. odst. 376. čl. ZOR pa je objektivni, absolutni zastaralni rok. Vendar pa ni pravilno stališče pritožbe, češ da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje "objektiviziralo subjektivni zastaralni rok", s tem ko se je postavilo na stališče, da mora oškodovanec pri ugotavljanju obstoja in obsega škode ter povzročitelja ravnati vestno in mora storiti vse, da čimprej ugotovi vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka; to stališče sodišča prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Četudi je tožeča stranka v predmetni zadevi predložila dokaz o tem, kdaj je zvedela za povzročitelja prometne nezgode z dne 6.9.1999, v kateri je bil poškodovan njen zavarovanec (dne 19.9.2000 posredovan tožeči stranki policijskih zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode s strani Okrajnega sodišča v P. - pril. A 15), je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavljalo, ali bi te podatke tožeča stranka lahko pridobila prej. Tožeča stranka pa šele sedaj v pritožbi opozarja na množico poročil oz. računov izvajalcev zdravstvenih storitev (cca 60.000 letno), zaradi česar njihovo pregledovanje in sortiranje ni vsakodnevno opravilo, ampak gre za obdelavo podatkov na daljše časovno obdobje, zaradi česar se lahko postopek ugotavljanja odgovorne osebe začne šele po šestih mesecih do enega leta. V zvezi s temi trditvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre, glede na izostanek v 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določenih pogojev, za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati. Kot že navedeno, mora za ugotavljanje začetka teka relativnega zastaralnega roka oškodovanec zvedeti za povzročitelja in za škodo. V obravnavanem primeru predstavljajo to škodo stroški zdravljenja zavarovanca tožeče stranke, K.P., ki je bil poškodovan v prometni nezgodi dne 6.9.1999. Po tožbenih navedbah je imenovani utrpel hudo telesno poškodbo, stroški zdravljenja pa so znašali toliko, kot to uveljavlja tožeča stranka, in sicer 1.382.631,19 SIT. Ta znesek sestoji iz zneskov po osmih računih izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so bili vsi izdani v času od 8.10.1999 do 31.3.2000 in uveljavljena škoda očitno izvira iz enega življenjskega dogodka - poškodovanja zavarovanca tožeče stranke v prometni nezgodi dne 6.9.1999. V zvezi s tem pa pritožba utemeljeno opozarja, da je iz računa Z.L. (pril. A6), ki je bil izdan 31.3.2000, razvidno, da ga je tožeča stranka prejela šele 4.4.2000 (dohodni žig na računu), kar bi lahko dejansko pomenilo, da je za celoten obseg škode tožeča stranka zvedela šele takrat. Glede na to, četudi bi obveljalo, da glede na prvi stopnji zbrano dokazno gradivo, tožeča stranka ni pokazala dovolj skrbnosti, če je za povzročitelja prometne nezgode zvedela šele 18.9.2000, je za celoten obseg škode očitno zvedela 4.4.2000. Po določilu 1. odst. 361. čl. ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti; tožeča stranka je torej imela pravico terjati od tožene stranke izpolnitev obveznosti 5.4.2000 in do dneva vložitve tožbe (3.4.2003) še ni pretekel triletni zastaralni rok, določen v 1. odst. 376. čl. ZOR. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega stališča, da je terjatev tožeče stranke zastarala, ni ugotavljalo škode, ki je tožeči stranki nastala, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP).