Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da tožeči stranki zato, ker ni upravičena do plačila po osnovnem akreditivu zaradi opustitve predložitve dogovorjene oziroma predpisane dokumentacije, škoda ni mogla nastati, saj navedeno ni odločilno glede na dejansko podlago tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 28. 8. 2017 podala navedbe, ki jih povzema v pritožbi, le v zvezi s preuranjenostjo zahtevka. Šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2017 pa je prvič zatrjevala, da naj bi tožeča stranka soprispevala k nastanku škode zato, ker je bila pri izterjavi plačila kupnine od svojega kupca povsem pasivna. Čeprav je šele iz vloge z dne 20. 9. 2017 tožena stranka izvedela, kdaj je tožeča stranka opravila prva dejanja, usmerjena v izterjavo plačila kupnine, to še ne pomeni, da zgoraj omenjenih trditev o soprispevku tožeče stranke k nastali škodi ne bi mogla podati že prej.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. III. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 163.254,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem zahteva tožeča stranka od tožene stranke plačilo 69.966,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 233.220,00 EUR za čas od 16. 1. 2015 do 24. 12. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 5.664,04 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper del II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi za plačilo zneska 69.966,00 EUR z obrestmi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka in III. točke izreka razveljavi ter v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

4. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

**K pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe:**

7. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist oziroma katere pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal. 8. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, torej tudi zoper tisti del, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 69.966,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 233.220,00 EUR za čas od 16. 1. 2015 do 24. 12. 2015. Boljše odločitve od navedene tožena stranka s pritožbo ne more doseči. Zato nima pravnega interesa zanjo.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno njeno pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

**K pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe:**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožeča stranka z družbo Z. (v nadaljevanju Z.) dne 4. 12. 2013 sklenila Okvirno prodajno pogodbo št. 0/2013 za prodajo cementa na libijskem trgu za obdobje do 31. 12. 2014; - da je bil v skladu z navedeno pogodbo kot način plačila dogovorjen nepreklicni dokumentarni akreditiv; - da je po naročilu kupca Z. akreditivna banka A. iz Malte dne 23. 11. 2014 odprla nepreklicni dokumentarni akreditiv v korist tožeče stranke; - da je akreditivna banka A. toženo stranko določila kot avizirno (sporočilno) banko in jo dne 24. 11. 2014 obvestila o tem, da je sprejela akreditiv; - da je v skladu z akreditivnimi pogoji tožeča stranka dne 14. 12. 2014 odpremila blago ter toženi stranki dne 19. 12. 2014 predložila na unovčenje dokumente akreditiva; - da je tožena stranka dne 23. 12. 2014 tožečo stranko obvestila, da predloženi dokumenti odstopajo od zahtev v akreditivu in jih je zato šteti kot neskladne listine ter jo hkrati pozvala, da poda navodila glede ravnanja z neskladnimi predložitvenimi dokumenti; - da je tožeča stranka še istega dne toženi stranki sporočila, naj neskladne predložitvene dokumente kljub neskladju pošlje na unovčenje akreditivni banki A., kar je tožena stranka tudi storila; - da je akreditivna banka A. dne 30. 12. 2014 zaprosila toženo stranko za pooblastilo, da pošlje dokumente za honoriranje pod zaščito master akreditiva akreditivni banki v Libiji, preko potrdilne banke v Londonu, tožena stranka pa je nato dne 31. 12. 2014 pooblastila akreditivno banko A., da posreduje neustrezne predložitvene dokumente (med katerimi je bil tudi ladijski tovorni list) tožeče stranke po osnovnem akreditivu potrditveni banki v Londonu do akreditivne banke B. v Libiji po master akreditivu; - da tožeča stranka toženi stranki ni dala pooblastila za pooblastitev akreditivne banke A., da pošlje dokumente tožeče stranke po master akreditivu akreditivni banki v Libiji; - da akreditivna banka A. ni priznala akreditiva, ker so bili ustrezni dokumenti predloženi nato prepozno, to je po poteku roka iz akreditiva, zaradi česar tožeča stranka plačila za dostavljeno blago s strani akreditivne banke A. po akreditivu ni prejela; - da je bila neustrezna dokumentacija nato tožeči stranki vrnjena (tudi ladijski tovorni list) v dneh 15. 1. 2016 in 21. 1. 2016. 11. Sodišče prve stopnje se je nato ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka ravnala protipravno oziroma nedopustno, ko je akreditivni banki A. dala pooblastilo, da pošlje nepotrjene dokumente tožeče stranke naprej po potrditveni banki v Londonu do akreditivne banke B. v Libiji po master akreditivu na unovčenje, ali je tožeči stranki v posledici ravnanja, ki ga očita toženi stranki, nastala škoda, ki jo vtožuje v tej pravdi, ali obstaja vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter ali je tožeča stranka soprispevala k nastanku škode.

**Glede vzročne zveze:**

12. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je podana vzročna zveza med pooblastitvijo akreditivne banke A. s strani tožene stranke za posredovanje predloženih dokumentov tožeče stranke po pozivni banki v Londonu do akreditivne banke B. v Libiji po master akreditivu in izgubo oblasti nad blagom, ob hkratnem neprejemu plačila zanj (nastalo škodo). Navedlo je, da brez posredovanega ladijskega tovornega lista končni kupec v Libiji ne bi mogel prevzeti blaga, saj bi z njim razpolagala le tožeča stranka, v posesti katere bi bil ladijski tovorni list. Navedlo je, da bi v primeru nepriznanja akreditiva in zavrnitve plačila s strani akreditivne banke tožeča stranka lahko kot imetnica tovornega lista blago prepeljala nazaj ali ga morda prodala drugemu kupcu. Poleg tega je po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka izgubila možnost, da od akreditivne banke pridobi pravno zavezujoče obvestilo, da bo slednja kljub odstopanjem honorirala akreditiv.

13. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da iz listine o carinjenju blaga z dne 20. 1. 2015 izhaja, da naj bi bil cement tožeče stranke prevzet na podlagi ladijskega tovornega lista. Trdi, da ladijski tovorni list v listini o carinjenju sploh ni naveden, da se listina o carinjenju nanj ne sklicuje ter da poleg tega sodišče prve stopnje svojega zaključka, da naj bi bilo blago prevzeto na podlagi ladijskega tovornega lista, niti ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje naj bi tako napačno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bilo uradno blago ocarinjeno ter da je to mogoče zgolj na podlagi ladijskega tovornega lista, s katerim se izkazuje lastništvo nad blagom. Zaključek sodišča prve stopnje, da je carinjenje mogoče zgolj na podlagi ladijskega tovornega lista, naj bi bil pavšalen, saj zanj sodišče prve stopnje naj ne bi imelo nikakršne ne dejanske ne pravne podlage. Navaja, da ima listina o carinjenju dve rubriki, v katerih bi lahko bili navedeni dokumenti, na podlagi katerih je bilo blago prevzeto, obe pa sta prazni. Iz listine o carinjenju pa naj bi bilo tudi razvidno, da vsi dokumenti niso bili predloženi in da obstajajo dokumenti, ki niso bili predloženi carinskemu organu (manjkajoči dokumenti). Sodišču prve stopnje očita protispisnost, saj naj bi bile njegove ugotovitve v nasprotju z listinskimi dokazi, ali pa zmotno dokazno oceno.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o odločilnih dejstvih ni očitanega nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kot to želi prikazati pritožnik. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo le, da iz listine o carinjenju izhaja, da naj bi bilo blago ocarinjeno na podlagi ladijskega tovornega lista, temveč je na podlagi ocene vsebine listine o carinjenju in drugih izvedenih dokazov zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bilo uradno blago ocarinjeno, ter navedlo, da je to mogoče zgolj na podlagi ladijskega tovornega lista, s katerim se izkazuje lastništvo nad blagom.

15. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika o zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi kažejo, da je bil cement tožeče stranke v Libiji prevzet na podlagi ladijskega tovornega lista ter da je zato podana vzročna zveza med pooblastitvijo akreditivne banke A. s strani tožene stranke za posredovanje predloženih dokumentov tožeče stranke po pozivni banki v Londonu do akreditivne banke B. v Libiji po master akreditivu in izgubo oblasti nad blagom ter v zvezi s tem nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter upoštevalo vse pravno relevantne trditve pravdnih strank.

16. Tožena stranka je res že v odgovoru na tožbo navedla, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bilo z dokumenti tožeče stranke dne 20. 1. 2015 prevzeto blago. Ni pa res, kot je to trdila, da je tožeča stranka le pavšalno zatrjevala in z ničemer izkazala svojih trditev, da je končni kupec družba C. razpolagal s spornimi dokumenti (kar naj bi izhajalo iz listine o carinjenju blaga z dne 20. 1. 2015), da je prišel do blaga na osnovi teh dokumentov ter da uradno ocarinjenje blaga brez dokumentov tožeče stranke ne bi bilo mogoče. Tožeča stranka je namreč trdila, da je končni kupec cementa družba C. razpolagal s spornimi dokumenti, da to jasno izhaja iz listine o carinjenju blaga z dne 20. 1. 2015, iz katere jasno izhajajo podatki, ki so enaki podatkom iz ladijskega tovornega lista in navajajo, da gre za blago, ki je slovenskega porekla in da je bilo natovorjeno v Monfalcone v Italiji. Trdila je, da tudi iz poročila končnega kupca z dne 21. 1. 2015 izhaja, da je ta dokumente imel. Slednje naj bi potrjeval tudi dopis navedenega končnega kupca z dne 28. 3. 2015. 17. Zgolj dejstvo, da se je tovorni list v izvirniku skupaj z ostalimi dokumenti vrnil k tožeči stranki še ne dokazuje, da blago ni bilo ocarinjeno na podlagi dokumentov tožeče stranke. Trditve tožene stranke, da je povsem realno, da je bilo v Libiji blago prevzeto na podlagi ponarejenih dokumentov ali sploh brez dokumentov, na podlagi podkupnine, pa so zgolj njene domneve, ki jim tudi sama ne pripisuje posebnega pomena.

18. Tožena stranka ni izrecno trdila, da je ocarinjenje blaga brez ustrezne dokumentacije, med drugim ladijskega tovornega lista, v Libiji možno. Trdila je le, da iz listine o carinjenju ne izhaja, da naj bi bilo blago prevzeto na podlagi ladijskega tovornega lista. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pridobiti informacije o vsebini pravnih pravil v Libiji. Trditve, da v listini o carinjenju ladijski tovorni list sploh ni omenjen, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

**Glede odsotnosti indosamenta:**

19. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ugotovilo, da je bilo blago prevzeto na podlagi ladijskega tovornega lista s strani družbe C., kar naj bi izhajalo iz listine o carinjenju, ni pa obrazložilo upravičenosti te družbe za prevzem blaga, glede na to, da je v ladijskem tovornem listu kot prejemnik blaga navedena banka B, Tripoli. Da je bila navedena družba prejemnik oziroma končni kupec blaga je namreč razvidno iz dokumentarnega akreditiva, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve sodbe. Zgolj dejstvi, da družba C. v ladijskem tovornem listu ni bila navedena kot prejemnik blaga1 in da ladijski tovorni list ni bil indosiran nanjo, še ne dokazujeta, da družba C. ni upravičeno prevzela blaga oziroma da B., Tripoli navedene družbe ni določila kot prevzemnika blaga niti da do prevzema oziroma izročitve blaga ni moglo priti na podlagi tovornega lista. Vzročna zveza med ravnanji tožene stranke in izročitvijo blaga ob povedanem ni bila pretrgana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj šteje prevzem po družbi C. kot ustrezen. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ali je bil prevzem blaga opravljen v skladu s prodajno pogodbo, pa niti ni odločilno. Odločilno je, da je tožeča stranka zaradi ravnanj, ki jih očita toženi stranki, izgubila oblast nad blagom, zaradi česar ji je nastala škoda v višini kupnine.

**Glede pooblastila:**

20. Pritožnik trdi, da tožena stranka kot avizirna banka pooblastila za pošiljanje dokumentov akreditivni banki glede na pravila EPO 600 sploh ne potrebuje, saj se je pooblastilo z dne 23. 12. 2014 lahko nanašalo le na posredovanje naslednjim subjektom v verigi in jo je tako pooblaščalo za posredovanje dokumentov banki v Libiji preko banke v Združenem kraljestvu, ne le akreditivni banki. Pritožnikovo stališče je v okoliščinah danega primera zmotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, ob upoštevanju pretekle prakse poslovanja med pravdnima strankama in pravil EPO 600 pravilno zaključilo, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru pridobiti izrecno soglasje oziroma pooblastilo tožeče stranke za posredovanje dokumentov po master akreditivu ter da iz pooblastila z dne 23. 12. 2014 samega ne izhaja, da bi bilo tako pooblastilo dano. Pritožnik le pavšalno zatrjuje, da tožena stranka kot avizirna banka ne potrebuje pooblastila za pošiljanje dokumentov akreditivni banki, ne pojasni pa, katere določbe EPO 600 potrjujejo takšno njegovo stališče tudi v danem primeru.

21. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj izpovedbi priče D. T. ni sledilo. Navedlo je, da iz pretekle poslovne prakse pravdnih strank ni izhajalo, da bi bilo za posredovanje dokumentov po master akreditivu dovolj le eno pooblastilo, to je pooblastilo z dne 23. 12. 2014. To je bil tudi razlog, da njeni izpovedbi ni sledilo. Očitki pritožnika v tej smeri tako niso utemeljeni. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, zakaj pooblastilo z dne 23. 12. 2014 ni bilo ustrezno. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

**Glede prekluzije:**

22. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala dolžne skrbnosti pri izterjavi plačila za cement od kupca, češ da več kot eno leto in pol ni storila ničesar, da bi izterjala kupnino od kupca, ker naj bi bile prepozne. Trdi, da je tožena stranka že v pripravljalni vlogi dne 28. 8. 2017, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo, navedla, da je škoda tožeči stranki nastala zaradi lastne pasivnosti, zaradi opustitve zahtevanja plačila kupnine in da tožeča stranka ni izkazala, da je bila neuspešna pri izterjavi plačila kupnine od svojega kupca. Tožeča stranka naj bi na te navedbe odgovorila po prvem naroku, v vlogi z dne 20. 9. 2017, šele v odgovor na te navedbe pa je tožena stranka podala navedbe v vlogi z dne 24. 10. 2017. Ker je tožena stranka v vlogi z dne 24. 10. 2017 odgovarjala na nove navedbe tožeče stranke, podane v vlogi po prvem naroku, s takimi navedbami tožena stranka ne more biti prekludirana.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 28. 8. 2017 podala navedbe, ki jih povzema v pritožbi, le v zvezi s preuranjenostjo zahtevka. Šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2017 pa je prvič zatrjevala, da naj bi tožeča stranka soprispevala k nastanku škode zato, ker je bila pri izterjavi plačila kupnine od svojega kupca Z. povsem pasivna. Čeprav je šele iz vloge z dne 20. 9. 2017 tožena stranka izvedela, kdaj je tožeča stranka opravila prva dejanja, usmerjena v izterjavo plačila kupnine, to še ne pomeni, da zgoraj omenjenih trditev o soprispevku tožeče stranke k nastali škodi ne bi mogla podati že prej.

24. Odločitev sodišča prve stopnje, da pri ugotavljanju soprispevka tožeče stranke k nastali škodi ne upošteva navedb tožene stranke, podanih v vlogi z dne 24. 10. 2017 (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), se ob povedanem izkaže kot pravilna. Glede na navedeno niso relevantne trditve pritožnika v zvezi z njegovo zahtevo po predložitvi dokumentov (na katere naj bi se sklicevala tožeča stranka – dopis z dne 14. 5. 2015, zahteva za plačilo z dne 4. 5. 2016, dopis „izvensodna poravnava“ z dne 16. 5. 2016) v izvirniku in v zvezi z njenim predlogom za postavitev izvedenca grafološke stroke.

**Glede nespornih dejstev, izpolnitve obveznosti po prodajni pogodbi in obveznosti iz akreditiva:**

25. Pritožnik trdi, da ni nesporno, kot naj bi to ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil v skladu z Okvirno pogodbo kot način plačila dogovorjen nepreklicni dokumentarni akreditiv in ponavlja trditve, ki jih je v zvezi s tem tožena stranka podala v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni nikoli izrecno prerekala trditev tožeče stranke, da je bil kot način plačila dogovorjen nepreklicni dokumentarni akreditiv. Navedla je le, da glede na to, da je bila prevedena le manj kot četrtina Okvirne prodajne pogodbe št. 3/2013 za prodajo cementa, obstaja dvom o vsebini preostalega dela dokumenta. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da temeljni in akreditivni posel med seboj nista pravno odvisna, kar pomeni, da pogoji iz Okvirne pogodbe za presojo ravnanj udeleženih v akreditivnem poslu niso relevantni. Da je bilo v konkretnem primeru dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom pa je tožeča stranka, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, dokazala tudi z drugimi dokazi, tako z listinskimi kot z izpovedbami zaslišanih prič.

26. Sodišče prve stopnje je štelo kot neutemeljen ugovor tožene stranke, da je zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine preuranjen, ker tožeča stranka naj ne bi izkazala, da je zahtevala plačilo kupnine od družbe Z. in da je bila pri izterjavi kupnine neuspešna. Pravilno je poudarilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na neposlovni odškodninski odgovornosti banke zaradi njenega nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja, medtem ko pravno podlago za zahtevek tožeče stranke do kupca predstavlja njuno pogodbeno razmerje.

27. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožeča stranka blago predala/prodala končnemu kupcu v Libiji in zanj ni prejela plačila (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Navedeno zadošča za ugotovitev, da ji je zato nastala škoda v višini kupnine. Za takšne zaključke je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v predloženih dokazih in celotne prodajne pogodbe ni potrebovalo.

28. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni dolžna dokazovati dejstva, da plačila kupnine ni prejela. Dokazno breme v zvezi s tem, da je plačilo prejela, je na toženi stranki, ta pa tega ni zmogla.

29. Zmotno je stališče pritožnika, da tožeči stranki zato, ker ni upravičena do plačila po osnovnem akreditivu zaradi opustitve predložitve dogovorjene oziroma predpisane dokumentacije, škoda ni mogla nastati, saj navedeno ni odločilno glede na dejansko podlago tožbenega zahtevka.

30. Pritožba tožene stranke se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da v tem delu tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**K pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe:**

31. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je k nastanku škode prispevala tudi tožeča stranka in sicer v višini 30 %. Pri oceni soprispevka tožeče stranke je upoštevalo naslednja dejstva: - da tožeča stranka ni bila dovolj skrbna, ko je akreditivni banki predložila nepopolne dokumente; - da bi banka A. tožeči stranki v primeru, če bi bili dokumenti ustrezni, morala priznati dokumentarni akreditiv in izplačati z akreditivom dogovorjeno vsoto; - da je tožeča stranka vedela, da je končni kupec blaga družba C. v Libiji ter da bo plačilo s strani banke A. izvedeno šele, ko bo končni kupec iz Libije izvedel plačilo po master akreditivu prodajalcu Z. preko akreditivne banke A.; - da je vedela za master akreditiv ter vedela, kako so plačila povezana in s tem tudi prevzela del rizika; - da je splošno znano dejstvo, da predstavlja Libija že od leta 2011, ko se je tam začela državljanska vojna, rizično območje poslovanja; - da je bilo v Libiji v letih 2014 in 2015 še vedno vojno stanje, kar pomeni, da je bilo poslovanje s subjekti v Libiji nedvomno bolj oziroma precej tvegano; - da bi tožeča stranka ob poznavanju teh dejstev morala biti še toliko bolj skrbna in pazljiva pri svojem lastnem poslovanju ter poskrbeti, da so predložitveni dokumenti, ki bi omogočili priznanje dokumentarnega akreditiva, popolni.

32. Tožeča stranka trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je soprispevala k nastanku škode, pravno zmotna in da gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Trdi, da med njenim ravnanjem in nastalo škodljivo posledico ne obstaja vzročna zveza. Navaja, da je sicer res, da je k nepriznanju akreditiva s strani akreditivne banke A. delno prispevalo tudi ravnanje tožeče stranke, da pa v konkretnem primeru ne gre za odgovornost za neizplačilo s strani akreditivne banke A., temveč za kršitev jasnih pravil s področja poslovanja z dokumentarnimi akreditivi, ki je povzročilo, da je tožeča stranka izgubila oblast nad dokumenti in s tem nad blagom, kar ji je v posledici povzročilo škodo. Trdi, da je glede na to, da je bil neskladen eden od nebistvenih dokumentov, zahtevanih v akreditivu, ki ga zaradi praznikov v času veljavnosti akreditiva niti ne bi mogla nadomestiti z zahtevami, s tem, ko je dala toženi stranki pooblastilo, da dokumente pošlje na A., poskusila, da bi slednja vseeno sprejela oziroma honorirala neskladne dokumente. S tem pa tožeča stranka v resnici ni tvegala ničesar, saj so pravila o poslovanja z dokumentarnimi akreditivi zelo jasna in bi akreditivna banka, ki očitno ni sprejela teh neskladnih dokumentov, morala po zavrnitvi honoriranja te dokumente vrniti, s čimer bi bilo tožeči stranki omogočeno, da razpolaga z blagom. Ker pa je tožena stranka akreditivno banko A. po lastni odločitvi pooblastila, da le-ta pošlje dokumente tožeče stranke v Libijo, A. dokumentov tožeči stranki ni vrnila, v posledici česar je tožeča stranka popolnoma izgubila oblast nad blagom. V konkretnem primeru dejanje tožeče stranke, ki je predložila neskladne dokumente, ni imelo za predvidljivo posledico nastop škodnega dogodka. Za tožečo stranko je bila predvidljiva posledica tega, da je predložila na honoriranje neskladne dokumente v tem, da jih bo akreditivna banka lahko tudi zavrnila, v posledici česar bi te neskladne dokumente vrnila tožeči stranki, ta pa bi zato lahko razpolagala z blagom, saj blaga brez ladijskega tovornega lista, ki je bil del predložitvenih dokumentov, ne bi mogel in smel nihče prevzeti oziroma ga nihče ne bi smel predati osebi, ki tega dokumenta nima. Tožeča stranka prav tako s predložitvijo neskladnih dokumentov ni prevzela tveganja škodljive posledice. To bi storila takrat, ko bi dala pooblastilo banki A., da se neskladni dokumenti pošljejo preko potrditvene banke v Londonu banki v Libiji. Takrat bi tožeča stranka morala upoštevati razmere v Libiji in prevzeti tveganje, da lahko nekdo v nemirni državi tudi zlorabi dokumente, nad katerimi zaradi značilnosti back to back akreditiva tožeča stranka ne bi več imela oblasti. Ker je tako pooblastilo banki A. dala tožena stranka, je sama prevzela tveganje, da pride do situacije, do kakršne je dejansko tudi prišlo. Pritožnica nadalje pojasnjuje, zakaj naj bi bilo pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje glede povezanosti master akreditiva in podakreditiva.

33. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da med njenim ravnanjem in nastalo škodljivo posledico ne obstaja vzročna zveza in da zato tudi ni mogoče govoriti o njenem soprispevku k nastanku škode. V zvezi s presojo obstoja omenjene vzročne zveze in soprispevka tožeče stranke k nastanku škode je v okoliščinah danega primera potrebno upoštevati posel kot celoto in vsa ravnanja strank, ki so bile udeležene pri njem, torej vsa tista, ki so jih bile dolžne opraviti, pa jih niso oziroma so jih opravile nepravilno, in so prispevala k nastanku škode. Navedenega ne spremeni s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da gre pri back to back akreditivnem poslu za transakcijo z dvema neodvisnima akreditivoma. Tožeča stranka je namreč s tem, ko popolnih dokumentov ni predložila, prevzela tveganje za nastanek škodljivih posledic, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nastop škodnega dogodka je bil torej predvidljiva posledica opustitve njenih potrebnih ravnanj. Čeprav se je tožeča stranka zavedala oziroma bi se morala zavedati, da zato, ker akreditivni banki ni predložila popolne dokumentacije, v okoliščinah konkretnega posla obstaja velik riziko, da plačila za prodano blago ne bo prejela, ni poskrbela za predložitev popolne dokumentacije banki v roku iz akreditiva. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prav zaradi takšne svoje nezadostne skrbnosti soprispevala k nastanku škode v višini 30 %.

34. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da je bil končni kupec blaga družba C. v Libiji ter da bo plačilo s strani A. izvedeno šele, ko bo končni kupec iz Libije izvedel plačilo po master akreditivu prodajalcu Z. preko akreditivne banke A., pri tem niti niso odločilnega pomena.

35. Pritožba tožeče stranke se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da v tem delu tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**Glede pravdnih stroškov:**

36. Pritožnici stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje ne oporekata po vsebini. Pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane odločbe, ki predstavlja sklep o stroških, ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbi pravdnih strank zoper III. točko izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

**Glede pritožbenih stroškov:**

37. Pritožbeno sodišče je glede na to, da nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Na njen naslov pa naj bi se, kot je to navedeno v tovornem listu, pošiljala obvestila o prejemu pošiljke.