Jedro

Tožeča stranka nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo začasna odredba lahko preprečila, ni konkretizirala. Navedla je, da ji je dolžnik onemogočil dostop do trgovine in s tem opravljanje dejavnosti v poslovalnici, v posledici česar ji nastaja škoda. Onemogočeno poslovanje gospodarskega subjekta, na kar se v bistvu sklicuje, še ne pomeni, da je takšna škoda težko nadomestljiva. Tudi navedba vrednosti prodajnih artiklov, ki se nahajajo v trgovini, ni povezana s samo škodo, enako pa velja za „spraševanje“ tožeče stranke, ali so artikli, glede na prekrita stekla, še v trgovini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala: (1.) da sta prvi in drugi dolžnik v roku treh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da zakoniti zastopnici upnika A. A. izročita ključe vrat, s katerimi bo upniku oziroma njegovi zakoniti zastopnici omogočen dostop v prostore trgovine oziroma v poslovni prostor št. 18, del stavbe 23, št. stavbe ..., k. o. ..., na naslovu ...; (2.) da v primeru, da prvi in drugi dolžnik ne bosta izpolnila obveznosti iz 1. točke, sodišče pooblašča upnika, da na stroške prvega in drugega dolžnika zaupa storitev tega nadomestnega dejanja nekomu drugemu ali da to stori zakonita zastopnica sama; (3.) da začasna odredba velja do pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočne sodne odločitve v predmetni pravdi zaradi motenja posesti; (4.) da ugovor zoper sklep o zavarovanju ne zadrži njegove izvršitve in (5.) da sta prvi in drugi dolžnik dolžna upniku povrniti stroške predloga za zavarovanje z začasno odredbo.

2. Zoper ta sklep se tožeča stranka (upnica) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ni zadostila trditvam o težko nadomestljivi škodi, ki ji nastaja, napačen. Opozarja, da zaradi nezmožnosti dostopa do poslovnega prostora in tam nahajajočih se podatkov o poslovanju ni mogla navesti konkretnih številk glede izkazovanja škode. Zato ni mogoče pričakovati, da bo točno vedela, kateri artikli se nahajajo v trgovini, niti ne more vedeti točne vrednosti teh artiklov. Škoda tako znaša najmanj 50.000,00 EUR, saj je tolikšna vrednost artiklov, ki so ostali v trgovini. Povzema in se sklicuje na svoje navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe,1 za katere meni, da zadostijo standardu težko nadomestljive škode. Opozarja tudi, da je izkazala za verjetno, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, saj je v predlogu konkretno navedel, da izročitev ključev za toženi stranki ne pomeni nobene grozeče škode. Zato je izpolnjen tudi pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Graja še, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da v postavljenem roku določneje opredeli in konkretizira škodo, v kolikor je bilo na stališču, da ni zadostila konkretizaciji težko nadomestljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je tako po njenem prepričanju utemeljen in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni v pozitivno odločitev oziroma da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predstavlja jo določba 272. člena ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), za verjetno pa mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: (-) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; (-) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi predlagala izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pri presoji prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, t. j. verjetnost obstoja terjatve – tožeči stranki pritrdilo in ugotovilo, da je njena terjatev verjetno izkazana. Ni pa sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki, da je izkazan tudi eden izmed nadaljnjih pogojev za izdajo po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določbe 285. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP ter v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, na katero se smiselno sklicuje pritožba. Materialno procesno vodstvo je v postopku z začasno odredbo zaradi hitrosti in nujnosti tega postopka omejeno oziroma smiselno celo izključeno. Upnik oziroma tožeča stranka mora poskrbeti, da že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navede zadostne trditve in zanje tudi predloži ali predlaga ustrezne dokaze glede izpolnitve pogojev za izdajo začasne odredbe.2

7. Tožeča stranka v pritožbi v zvezi s pogojem težko nadomestljive škode zgolj ponavlja svoje trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe. Nanje je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Slednje je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da tožeča stranka nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo začasna odredba lahko preprečila, ni konkretizirala. Težko nadomestljiva škoda je namreč pravni standard, ki ga treba napolniti s konkretnimi dejstvi, ki so nato predmet dokazovanja. Tožeča stranka (upnik) je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedla, da ji je dolžnik onemogočil dostop do trgovine in s tem opravljanje dejavnosti v poslovalnici, v posledici česar ji nastaja škoda. Upnik pa mora podati ne le trditve, da mu bo nastala škoda, pač pa tudi trditve, zakaj bo škodo težko nadomestiti, teh trditev pa tožeča stranka ni podala. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne more presojati, ali gre za težko nadomestljivo škodo v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je zato pravilen iz zgoraj navedenih razlogov. Onemogočeno poslovanje gospodarskega subjekta, na kar se v bistvu sklicuje tožeča stranka, še ne pomeni, da je takšna škoda težko nadomestljiva v smislu citiranega določila. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da navedba vrednosti prodajnih artiklov, ki se nahajajo v trgovini, ni povezana s samo škodo, enako pa velja za „spraševanje“ tožeče stranke, ali so artikli, glede na prekrita stekla, še v trgovini.

8. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da dolžnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot tudi ne po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Pravilno je namreč pojasnilo, da bi morala tožeča stranka izhajati iz okoliščin, kaj za toženi stranki pomeni izročitev ključev tožeči stranki in ne zgolj samo dejanje izročitve ključev, saj je jasno, da zgolj z golo izročitvijo ključev, toženi stranki ne bi utrpeli nobene škode. Sicer pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe zgolj ob izpolnjevanju predpostavk po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ali po tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. členom ZIZ, ni mogoča, saj je navedeno nezdružljivo z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je omogočila institut regulacijskih začasnih odredb.3 Tudi glede škode, ki nastaja zakoniti zastopnici tožeče stranke in na katero se ponovno sklicuje pritožba, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da navedeno ni predmet tega postopka (zakonita zastopnica namreč ni stranka postopka) in da se škoda presoja zgolj v odnosu do tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati za verjetno predpostavk za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ oziroma po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ). Njen predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ). Pritožbo je posledično kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 (-) da je bil zakoniti zastopnici tožeče stranke onemogočen in preprečen vstop v trgovino; (-) da se v trgovini nahajajo večje zaloge novih oblačil večjih znamk (Tommy Hilfinger, Guess, Ripley, Swy Brand, poslovna dokumentacija, službeni računalnik z edinim dostopom do e-pošte ter s podatki in naloženimi programi za poslovanje družbe, menjalni denar, (poslovna) dokumentacija družbe; (-) da sta toženi stranki blokirali številko zakonite zastopnice oziroma je prvi toženec prekinil z njo vse stike; (-) da sta toženi stranki odstranili svetlobno reklamno tablo, odstranjene pa so tudi vse reklamne nalepke; (-) da je prvi toženec prekril notranjost stekla s črno folijo tako, da vpogled v notranjost ni več mogoč; (-) da je bilo v celoti onemogočeno poslovanje tožeče stranke; (-) da zaradi tega tožeči stranki nastaja nenadomestljiva (poslovna) škoda širokih razsežnosti; (-) da nepopravljiva škoda nastaja tudi zakoniti zastopnici, saj sta njeno preživetje in eksistenca odvisni od opravljanja dela pri tožeči stranki, ki je njen delodajalec. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ip 1967/2019 z dne 6. 11. 2019 ali sklep sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 209/2022 z dne 15. 6. 2022 (8. točka). 3 Enako stališče je sodišče druge stopnje zavzelo v odločbi I Cp 372/2022 z dne 27. 10. 2022.