Jedro

Toženka je v odpovedi navedla, da je zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je delo opravljala tožnica, prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu. Če bi navedeno držalo, bi bili tovrstni spori zelo enostavni. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da zgolj dejstvo ukinitve delovnega mesta nikakor ne zadošča za ugotovitev resnosti odpovednega razloga.

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ekonomski razlog odpovedi ni utemeljen. Toženka ni dokazala navedbe iz odpovedi, da ji je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih ne more več nositi. Presoja te navedbe ne pomeni posega sodišča v svobodno gospodarsko pobudo toženke, kot prikazuje pritožba. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo smotrnosti podane odpovedi, pač pa je dopustno preverilo, ali je poslovanje toženke res zahtevalo nujno krčenje stroškov - ali je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih toženka ni mogla več nositi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožnici z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 1. 2019, ki jo je prejela 5. 2. 2019, nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 1. 2018; da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da jo je toženka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, ji obračunati bruto nadomestila plač, znižana za prejeta denarna nadomestila za primer brezposelnosti, od tako izračunanih bruto zneskov odtegniti in plačati prispevke in davke, predložiti obračun davka pristojnemu davčnemu organu in tožnici ter njej izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.377,66 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe ter postopek delno ustavilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da odpovedi tožnici ni podala le iz ekonomskega, ampak tudi iz organizacijskega razloga, saj je ukinila delovno mesto tožnice. S tem je zasledovala racionalizacijo mesečnih stroškov in dvig produktivnosti zaposlenih. Sodišče je napačno menilo, da organizacijski razlog v odpovedi ni obrazložen, ker toženka ni navedla, da je tožničino delo razporedila med druge. Vztraja, da med postopkom ni nedopustno širila odpovednih razlogov, šlo je le za konkretizacijo. Tožnici bi moralo biti jasno, da se je njeno delo razporedilo med druge delavce. Šlo je za podvajanje dela. Priče so izpovedale o tem, da so se tožničine naloge razporedile na druge. Tudi tožnica je izpovedala o tem. Sodišče se je napačno oprlo le na zapisnik o inšpekcijskem nadzoru in na dogovor o dvigu plačnih razredov. Dogovor je pomenil dvig plač, torej večje stroške za plače. Toženka je že v času tožničine zaposlitve sodelovala z zunanjim sodelavcem, ki je nudil konstantno podporo v finančno - računovodski službi. Sodišče ni upoštevalo svobodne gospodarske pobude. Sodišče se ne sme spuščati v smotrnost ukrepov - v to, ali bo ukinitev delovnega mesta dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov ali ne. Sodišče je neustrezno izpostavilo, da se je število zaposlenih povečalo. Spremembe zaposlovanja v letu 2019 se nanašajo na projekte, iz katerih se toženka delno financira. Stroški delavcev na projektih so povrnjeni iz projektov, za razliko od uslužbencev v skupnih službah, ki se financirajo iz sredstev države. Zato je toženka podvržena tudi nadzoru računskega sodišča in mora paziti, da se delo ne podvaja ter da se stroški optimizirajo. V finančno-računovodski službi je na novo zaposlen le en delavec, ki ima drugačne naloge kot tožnica. To je nadomestna zaposlitev. Tožnica je to delo zavrnila. Sodišče je napačno ugotovilo diskriminatoren odpovedni razlog. Neutemeljen je očitek, da ni podala izračuna in primerjave stroškov tožničinega delovnega mesta z ostalimi, saj je jasno, da je šlo za znižanje stroškov za eno plačo mesečno. Neutemeljen je očitek, da tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Tega, da je tožničina daljša bolniška odsotnost sovpadala z višjim naročanjem storitev pri zunanjem sodelavcu, ni navajala nobena stranka. Zunanji sodelavec je za toženko opravljal še druga dela, ne le tista, kot tožnica. Sodišče je le pavšalno navedlo, da je imela toženka višje prihodke kot odhodke. V nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo je toženki očitalo, da prenos tožničinega dela na pogodbenega sodelavca ne pomeni znižanja stroškov. Izrek ni določljiv, izvršljiv, saj ne vsebuje zneskov ter datumov (prenehanja delovnega razmerja, zamud).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih izpostavlja v tej sodbi.

6. Četudi izrek sodbe res ne vsebuje datuma prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 1. 2019, ki je bila tožnici vročena 5. 2. 2019, to še ne pomeni, da ni možno izvršiti sodbe, ki toženki nalaga, da tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prizna pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2018. Datum prenehanja delovnega razmerja sicer med strankama tudi ni bil sporen. Glede na to, da naložena reparacija ni opredeljena po višini, ampak le opisno (nadomestila plač, znižana za denarna nadomestila za primer brezposelnosti), gre v skrajni posledici v tem delu po vsebini najmanj za vmesno sodbo. Tudi ne drži, da iz izreka sodbe niso razvidni datumi zamud. Tek zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnih neto zneskov je določen od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Pritožbeni očitki o nedoločljivem, neizvršljivem izreku torej niso utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 1. 2019. Izhajalo je iz obrazložitve odpovedi - da je bila sprememba sistemizacije delovnih mest (v okviru katere je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto vodja finančno računovodske službe II) nujna, ker je bilo potrebno racionalizirati mesečne stroške in vzpodbuditi višjo produktivnost zaposlenih. Zaradi optimiziranja poslovanja je bila sprememba delovnih mest ekonomsko nujna, saj je delovno mesto tožnice povzročalo stroške, ki jih toženka ne more več nositi. Poslovanje zahteva krčenje stroškov. Zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je delo opravljala tožnica, je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bistveni odpovedni razlog, relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ekonomski. Ni spregledalo sklicevanja toženke tudi na organizacijski razlog, vendar pa ji je s tem v zvezi utemeljeno očitalo, da je šele tekom sodnega postopka, ne že v odpovedi, obrazložila, na koga so bile prenešene tožničine naloge. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži odpovedni razlog, nedopustno pa je, da ga šele takrat prvič obrazloži. Obrazložitev odpovedi namreč delodajalcu določa okvir dokaznega bremena za dokazovanje zakonitosti odpovedi. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam toženke o tem, kako in zakaj je razporedila naloge tožničinega delovnega mesta, saj jih je prvič podala šele v sodnem postopku. Navedbe v zvezi s tem (npr. glede odprave podvajanja nalog, kar poudarja pritožba) tako tudi v pritožbenem postopku ne morejo postati pomembne. Bistvena tako ostaja presoja utemeljenosti ekonomskega razloga odpovedi.

9. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme je na strani delodajalca (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

10. Na toženki je bilo torej breme, da dokaže prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskega in/ali organizacijskega razloga, ter še, da dokaže, da je ta odpovedni razlog resen - da torej nujno nalaga prenehanje tožničinega delovnega razmerja. Toženka je v odpovedi navedla, da je zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je delo opravljala tožnica, prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu. Če bi navedeno držalo, bi bili tovrstni spori zelo enostavni. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da zgolj dejstvo ukinitve delovnega mesta nikakor ne zadošča za ugotovitev resnosti odpovednega razloga.

11. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ekonomski razlog odpovedi ni utemeljen. Toženka ni dokazala navedbe iz odpovedi, da ji je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih ne more več nositi. Presoja te navedbe ne pomeni posega sodišča v svobodno gospodarsko pobudo toženke, kot prikazuje pritožba. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo smotrnosti podane odpovedi, pač pa je dopustno preverilo, ali je poslovanje toženke res zahtevalo nujno krčenje stroškov – ali je delovno mesto tožnice povzročalo takšne stroške, da jih toženka ni mogla več nositi.

12. Toženka (sicer javni zavod), se v pritožbi sklicuje na Dogovor o plačah in drugih stroških dela v javnem sektorju, sklenjen med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja decembra 2018, ki je rezultiral v dvigu plačnih razredov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil glavni razlog za spremembo pravilnika toženke izvršitev ukrepov inšpektorice oziroma omenjeni dogovor, ne pa znižanje stroškov (in s tem ukinitev delovnega mesta tožnice), kot skuša prikazati toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da toženka ni zadosti obrazložila in tudi ne dokazala nujnosti znižanja stroškov.

13. Sodišče prve stopnje je iz izkaza prihodkov in odhodkov za toženko razbralo, da je v letu 2018 presežek prihodkov nad odhodki znašal 1.657.829,00 EUR, v letu 2017 pa 243.021,00 EUR. Poslovanje v letu 2018 je bilo torej uspešnejše kot leto prej. Sodišče je ugotovilo, da tendenc po varčevanju pri toženki ni, število zaposlenih se je povečevalo na cca. 225, to pa pomeni tudi zvišano maso za plače. Zviševanje števila zaposlenih in stroškov pri toženki je potrdil tudi njen zakoniti zastopnik.

14. Toženka je ravno v računovodsko-finančni službi dodatno zaposlila delavca, torej tudi na ravni te ožje enote ni znižala stroškov dela. Pritožba navaja, da naj bi se zaposlovanje v letu 2019 nanašalo predvsem na projekte in poudarja, da so stroški delavcev na projektih povrnjeni iz samih projektov, za razliko od uslužbencev v skupnih službah, kot je bila tožnica, ki niso na projektih in ne prispevajo denarja od projektov, pač pa so strošek, ki se financira iz sredstev države. Tudi te navedbe ne utemeljujejo podaje odpovedi. Enako velja za toženkine posplošene navedbe, da je podvržena nadzoru računskega sodišča in mora zato paziti, da se delo ne podvaja ter da se stroški optimizirajo.

15. Četudi je sodišče prve stopnje, sploh z vidika dokaznega bremena, pravilno poudarilo, da toženka ni podala niti izračuna stroškov tožničinega delovnega mesta in ga primerjala z drugimi toženkinimi stroški, se je sodišče vseeno ukvarjalo še s stroškom toženke za plačilo zunanjega sodelavca finančno - računovodske službe, ki je poleg drugih delavcev prevzel opravljanje tožničinih nalog. Ugotovilo je, da je v letu 2018 prejel štiri nakazila – marca, maja, septembra in oktobra (skupno 3.446,50 EUR), po tožničini odpovedi oziroma v letu 2019 pa vsakomesečna nakazila (skupno 16.714,00 EUR). Zaključilo je tudi, da se obseg dela v finančno – računovodski službi ni zmanjšal oziroma da je še nadalje obstajala potreba po delu tožnice. Sodišče se je resda mimo navedb strank ukvarjalo tudi z izračunom, koliko je tožničina bolniška odsotnost sovpadala z višjim naročanjem storitev pri zunanjem sodelavcu, vendar pa je tudi brez upoštevanja navedenega dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno.

16. Nejasne so toženkine navedbe, da je z odpovedjo tožnici zasledovala dvig produktivnosti ostalih zaposlenih, sploh pa takšne navedbe niso v nobeni relevantni zvezi za dokazovanje zakonitosti odpovedi. Prav tako za presojo zakonitosti odpovedi niso pomembne okoliščine, ki jih izpostavlja sodišče, da je toženka štirim delavcem, ne pa tudi tožnici, podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Na navedeno (med drugim) je sodišče vezalo tudi zaključke o tem, da je dejanski razlog odpovedi diskriminatoren – v zvezi s tožničinimi odsotnostmi zaradi bolezni.

17. Ker pa je bistvena podlaga za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že v tem, da zatrjevani odpovedni razlog iz odpovedi ni podan, se pritožbeno sodišče do pritožbenih ugovorov zoper ugotovitve sodišča v zvezi z navedenim dejanskim razlogom odpovedi posebej ni opredeljevalo.

18. Glede na to, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženka s pritožbo ni uspela, kot delodajalec pa tudi sicer krije svoje stroške postopka v tovrstnih sporih ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Tožnici je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) povrniti stroške odgovora na pritožbo - 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).