Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Na podlagi sporazuma iz 70. čl. ZPP o krajevni pristojnosti sodišča ni mogoče določiti mednarodne pristojnosti sodišča. 2. Mednarodna pristojnost sodišča RS se določi na podlagi mednarodne pogodbe, če te ni, na podlagi zakona RS (ZMZP), če pa v njem ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, pa po določbah zakona o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. 3. V okoliščinah iz 2. tč. 1. odst. 213. čl. ZPP zakon sodišče upravičuje, da prekine postopek, k temu ga pa ne zavezuje.
4. V vročitev vloge o delnem umiku tožbe toženi stranki šele po zaključku gl. obr. ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če je vloga prišla na sodišče predno se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari.
Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.
Pritožbi obeh toženih strank zoper sodbo, s katero jima je sodišče prve stopnje naložilo, da morata solidarno plačati tožeči stranki 70.539.896,30 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe toženi stranki pravočasno vložili vsaka svojo revizijo. Z njima uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil in toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.
Reviziji nista utemeljeni.
Obe toženi stranki predvsem ugovarjata pristojnosti Temeljnega sodišča v Novi Gorici za odločanje v tem sporu. Pri tem se sklicujeta na dogovor o krajevni pristojnosti sodišča v Beogradu.
Zaradi kršitve določb o krajevni pristojnosti revizija sploh ni dovoljena (primerjaj 1. točka 1. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ugovorov toženih strank, da Temeljno sodišče v Novi Gorici ni (bilo) pristojno soditi v tem sporu, ni obravnavalo z vidika zgrešene krajevne pristojnosti, ampak z vidika morebiti zgrešene mednarodne pristojnosti Temeljnega sodišča v Novi Gorici kot sodišča Republike Slovenije (revizijski razlog iz 3. točke 2. odst. 354. člena ZPP). To toženi stranki v reviziji dejansko tudi uveljavljata, četudi se pri tem sklicujeta na dogovor strank o krajevni pristojnosti beograjskega sodišča. Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 (Ur. list RS št. 1/91-I) je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem so tožeča stranka in toženi stranki postali subjekti različnih državnih pripadnosti. Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločati v sporu med njimi, pa ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP. S sporazumom iz omenjenega zakonskega določila se lahko stranki spora samo dogovorita, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, ki pa ima svoj sedež v isti državi, v kateri ga ima tudi sodišče, ki bi sicer bilo krajevno pristojno za sojenje, če ne bi bilo omenjenega sporazuma. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ravnali prav, ko sta za odločitev o vprašanju, ali je Temeljno sodišče v Novi Gorici pristojno soditi v sporu, odklonili uporabo sporazuma, temelječega na 70. členu ZPP.
Po 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov še nadalje smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so v Republiki Sloveniji veljali ob uveljavitvi tega (ustavnega) zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem (ustavnim) zakonom drugače določeno. Takšna predpisa sta tudi ZPP in zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 72/82 - v nadaljevanju: ZMZP). Zato je treba za ugotovitev, ali sta sodišči prve in druge stopnje v tej zadevi, glede na svojo državno pripadnost, lahko odločali, uporabiti določbe omenjenih dveh zakonov, upoštevajoč pri tem omejitve, ki izhajajo iz 1. odst. 4. člena zgoraj navedenega ustavnega zakona.
Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrečno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v omenjenih predpisih ni izrečne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona (to je ZPP) o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. Pristojnosti sodišča Republike Slovenije soditi v obravnavanem predmetu ni mogoče temeljiti na mednarodni pogodbi, ker je ni. Tudi na določbah ZMZP je ni mogoče temeljiti. Ta namreč kraja izpolnitve obveznosti kot navezne okoliščine za določitev mednarodne pristojnosti sodišča ne pozna. Lahko pa se jo utemelji na 492. členu ZPP. Po tem zakonskem določilu, po katerem se v gospodarskih sporih določa krajevna pristojnost sodišča tudi po kraju, kjer bi toženec moral izpolniti svojo obveznost, sta sodišči prve in druge stopnje kot sodišči Republike Slovenije, glede na 27. člen ZPP, v obravnavani zadevi lahko sodili. V pogodbi, ki so jo pravdne stranke sklenile 11.3.1991 in na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska, je namreč izrecno določeno, da je kraj izpolnitve obveznosti toženih strank v Novi Gorici, torej v Republiki Sloveniji (točka 2.07 pogodbe). Do kršitve pravdnega postopka iz 3. točke 2. odst. 354. člena ZPP zato ni prišlo. V zvezi z vprašanjem mednarodne pristojnosti sodišča Republike Slovenije soditi v tem sporu revizijsko sodišče še pripominja, da zakon o rednih sodiščih Republike Slovenije omenjene pristojnosti sploh ne ureja. Ugotoviti jo je možno samo na podlagi zgoraj navedenih predpisov.
Pri sklicevanju na 492. člen ZPP si razlogi izpodbijane sodbe med seboj niso v nasprotju, kot to zatrjujeta obe toženi stranki v svojih revizijah. Kar toženi stranki opredeljujeta kot nasprotje v razlogih sodbe, to sploh ni. Svojo pogodbeno obveznost morata toženi stranki izpolniti ne glede na to, kateri kraj so pogodbene stranke določile kot kraj njune izpolnitve. Ta bi bil tudi v primeru, če ga s pogodbo ne bi izrecno določili, že po zakonu tudi v Novi Gorici (320. člen ZOR).
V teku postopka tudi ni prišlo do kršitve 2. točke 1. odst. 213. člena ZPP, kot to zatrjuje v reviziji druga tožena stranka. V okoliščinah iz omenjenega zakonskega določila, zakon sodišče upravičuje, da prekine postopek, k temu ga pa ne zavezuje. Samo okoliščina, da sodišče postopka ni prekinilo zato ni kršitev določb pravdnega postopka. Z izvedbo naroka za glavno obravnavo dne 18. 6. 1992 in zaključkom glavne obravnave na njem tudi ni prišlo do kršitve pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Obe toženi stranki sta svojo odsotnost z naroka opravičili, pri tem pa ni nobena navedla, da se vabilu na narok ne more odzvati zaradi dogodkov v nekdanji Jugoslaviji. Razen tega pa pošta, glede na to, kako hitro sta toženi stranki prejeli prepis tožbe in vabilo na narok za glavno obravnavo ter kako hitro sta lahko posredovali svoje vloge sodišču, očitno dovolj dobro funkcionira. Zato ni bilo ovire za določitev pooblaščenca v Republiki Sloveniji za zastopanje na naroku.
Prva tožena stranka ne pove, katere so tiste vloge tožeče stranke, ki jih ni pravočasno dobila. Morda meni vlogo, s katero je tožeča stranka tožbo delno umaknila. Če je tako, morebitna vročitev te vloge toženima strankama šele po zaključku glavne obravnave, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmanjšanje tožbenega zahtevka ni sprememba tožbe, ki bi se ji tožena stranka lahko uprla (primerjaj:
2. odst. 190. člena ZPP in 3. odst. 191. člena ZPP). Ker pa je do delnega umika tožbe prišlo, preden se je tožena strankla spustila v obravnavanje glavne stvari, je tožeča stranka tožbo lahko delno umaknila brez privolitve tožene stranke (1. odst. 193. člena ZPP v zvezi z 5. odst. 297. člena ZPP). Zato vročitev omenjene vloge toženima stranka šele po zaključku glavne obravnave ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (primerjaj: 1. odst. 354. člena ZPP).
Glede na 3. odst. 352. člena ZPP je sodišče druge stopnje pravilno odklonilo upoštevanje pobotnega ugovora, ki ga je druga tožena stranka začela uveljavljati šele v pritožbi. Pri uveljavljanju pristojnosti beograjskega sodišča oziroma arbitraže pa se druga tožena stranka tudi ne more sklicevati na sporazum o pristojnosti iz pogodbe, sklenjene februarja 1992. Sporazum o pristojnosti sodišča se nanaša lahko na določen spor, ali pa na več sporov, ki vsi izvirajo iz določenega pravnega razmerja (3. odst. 70. člena ZPP). Enako velja za razsodiščno pogodbo (1. odst. 470. člena ZPP). Obravnavani spor pa ne izhaja pogodbe, na katero se druga tožena stranka sklicuje (prvič šele) v pritožbi, ampak iz pogodbe z dne 11. 3. 1991, dopolnjene v zapisniku z dne 28. 5. 1991. Glede na navedeno v revizijah uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Upoštevajoč dejansko stanje, ki je bilo podlaga za sojenje na pritožbeni stopnji, revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odločilo. Zato in ker tekom postopka tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP (primerjaj:
386. člen ZPP), je revizijsko sodišče reviziji toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni.